10. člen ZOZKD

Iz ugotovljenega dejanskega stanja po presoji sodišča izhaja, da tožnikovega primera v skladu s Pravilnikom o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj ni mogoče opredeliti kot lahek primer. Iz 9. in 10. člena ZOZKD jasno izhaja, da je odškodnino za duševne bolečine treba razlikovati od odškodnine za telesne bolečine, odškodnino za kršitev dostojanstva (osebnosti) pa od ostalih oblik odškodnine za duševne bolečine. Stališče toženke, da je odškodnina za kršitev dostojanstva (osebnosti) v konkretnem primeru že zajeta v odškodnini za telesne bolečine oz. odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, je tako že samo po sebi materialnopravno zmotno.

Namen ZOZKD je, ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004, določiti minimalne standarde za zaščito žrtev naklepnih kaznivih dejanj in s tem osebam v državi, kjer je bilo tako dejanje storjeno, ob v tem zakonu določenih pogojih in omejitvah, omogočiti uveljavljanje in priznanje odškodnine za povzročeno škodo.

Tožena stranka je pred izdajo odločbe tožnici poslala listine, pridobljene v upravnem postopku, ni pa jo seznanila s svojimi stališči o tem, da naj bi bile njene težave zgolj prehodne narave in da ji zaradi tega ta vrsta odškodnine ne pripada. Tožnica namreč v svojem zahtevku ni zatrjevala, da bi bile težave zgolj prehodne narave, ampak iz njenega zahtevka smiselno izhaja, da je morala svoje življenje v celoti prilagoditi situaciji, povzročeni s strani storilca. Razen tega sodišče meni, da je o tovrstni škodi glede na okoliščine konkretnega primera težko odločiti, ne da bi bil izveden tudi vsaj dokaz z zaslišanjem stranke.

Za telesne bolečine za srednje hude primere je mogoče priznati odškodnino med 100 in 1.000 EUR. Pristojna komisija je tožniku iz tega naslova odmerila 250 EUR, kar je upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 9. člena ZOZKD, to je glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter trajanje zdravljenja, nasploh primerna in pravična odškodnina, predvsem zato, ker so vse nevšečnosti, ki jih je tožnik doživel v času zdravljenja te poškodbe, že zajete v sami opredelitvi poškodbe. Tožnik svojo zahtevo za priznanje odškodnine za duševne bolečine utemeljuje z navedbo, da je prišlo do poškodbe živca na levem delu obnosne kosti, zaradi česar ne čuti zgornje leve čeljusti oziroma dlesni od 1. do 8. zoba ter navedbo, da ima težave tudi z dihanjem skozi levo nosnico, kar pa po presoji sodišča ne utemeljuje nobene od stopenj priznanih duševnih bolečin na podlagi 10. člena ZOZKD.

Na podlagi zdravstvenih listin, ki jih je tožnica predložila, ni izkazano, da bi pretrpela takšno vrsto in intenzivnost duševnih bolečin, da bi ji bilo mogoče prisoditi odškodnino za duševne bolečine.

Organ mora pri določitvi denarne odškodnine, upoštevati vse konkretne okoliščine primera, povezane s posameznim oškodovancem (načelo individualizacije), zlasti intenzivnost in trajanje njegovih duševnih bolečin. Poleg individualizacije denarne odškodnine pa je treba pri odmeri upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki pri odmeri med drugim terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine. Navedeno načelo tako tudi pri odmeri odškodnin za duševne bolečine po ZOZKD terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti države, saj se sredstva glede na 36. člen zakona zagotavljajo v okviru proračuna (v konkretnem primeru je to presojo opravil že zakonodajalec, ko je kot maksimum določil 10.000 EUR odškodnine za duševne bolečine), in prakse komisije v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Tožnik v tožbi zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da po nezgodi ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal prej, vendar pa ne pojasni niti, katero je to delo, ki ga po nezgodi ne opravlja več, niti, kako se to v njegovem življenju po nezgodi odraža, zato je njegov odškodninski zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnjen. ZOZKD vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva v 8. členu, med njimi pa škode zaradi strahu ni. Ker je na podlagi ZOZKD mogoče priznati le odškodnino za tiste vrste škode, ki jo zakon kot podlago za prisojo odškodnine priznava, je tudi zahtevek iz naslova odškodnine za strah pravilno zavrnjen.

Listine iz 1. odstavka 30. člena ZOZKD so sestavni del zahteve za uveljavljanje odškodnine. Če niso priložene, organ ravna z zahtevo kot z nepopolno vlogo. Če pa manjka potrdilo policije o naznanitvi oziroma zaznavi kaznivega dejanja, si mora organ v skladu z določbo 3. odstavka 66. člena ZUP ta podatek pridobiti sam. Čeprav tožnica zaradi duševnih bolečin ni uporabila medicinske pomoči, je imela v roku za odpravo pomanjkljivosti možnost pridobiti listine, ki izkazujejo, da je zaradi bratove smrti trpela duševne bolečine, in s tem zadostiti zahtevi po formalno popolni vlogi.