6. člen ZOZKD

ZOZKD v prvem odstavku 42. člena izrecno določa, da lahko upravičenci uveljavljajo odškodnino po tem zakonu tudi za dejanja, storjena v obdobju od 1. julija 2005 do začetka uveljavitve tega zakona. Iz navedene zakonske določbe tako jasno izhaja zakonsko pravilo, da odškodnine po tem zakonu ni mogoče uveljavljati za nasilna naklepna dejanja, ki so bila storjena pred 1. julijem 2005.

Namen ZOZKD je, ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. 4. 2004, določiti minimalne standarde za zaščito žrtev naklepnih kaznivih dejanj in s tem osebam v državi, kjer je bilo tako dejanje storjeno, ob v tem zakonu določenih pogojih in omejitvah, omogočiti uveljavljanje in priznanje odškodnine za povzročeno škodo.

Določba 5. člena ZOZKD, ki določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice EU, upoštevaje okoliščine obravnavanega primera in omejen obseg revizijskih navedb, ne predstavlja kršitve prvega ali drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ustava RS v 34. členu res določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, v 35. členu pa določa tudi, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, ne nalaga pa s tem državi obveznosti, da prepreči vsako (nasilno) kaznivo dejanje oziroma zagotovi posamezniku absolutno varnost na svojem ozemlju. Temu ustrezno oziroma toliko bolj ne nalaga državi obveznosti, da v nasprotnem primeru vsakemu prizadetemu posamezniku kljub dejstvu, da ni ravnala protipravno, zagotovi odškodnino. Odškodnina na podlagi ZOZKD ni ustavna zahteva, temveč pravica, za katero se je zakonodajalec odločil, da jo pod določenimi pogoji zagotovi določeni skupini ljudi. Ker že Ustava RS (13. člen) sama dopušča, da zakonodajalec na zakonskem nivoju omeji krog upravičence

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka najprej pravilno in popolno ugotovitvi dejansko stanje glede obstoja tožničinih duševnih bolečin kot žrtve kaznivega dejanja. Po potrebi bo za ugotovitev duševnih bolečin morala postaviti izvedenca. Šele potem bo lahko ponovno odločila o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje odškodnine kot žrtev kaznivega dejanja. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tožnico seznaniti z vsemi zbranimi dokazi in ji, zaradi varstva njenih pravic in z zakonom zavarovane koristi, dati možnost, da se izjasni o dejstvih, pomembnih za odločitev, v skladu z določbami ZUP.

Preživninska dolžnost enega zakonca do drugega je po ZZZDR pogojena z okoliščino, da zakonec ni zaposlen ter mu v zvezi s tem tudi ni mogoče pripisati kakšne krivde. Ker je tožnica zaposlena, po ZOZKD ne izpolnjuje pogojev za priznanje svojca žrtve kaznivega dejanja. Zato tudi ni upravičena do plačila odškodnine, ki jo predvideva ZOZKD.

Izpodbijana odločba temelji na dveh razlogih odklonitve odškodnine, in sicer da kljub temu, da je državno tožilstvo odstopilo od pregona, ker je ugotovilo, da storilec v času storitve ni bil prišteven, kazenski postopek še ni končan, saj sta pregon prevzela oškodovanca kot tožilca, prav tako pa domneva neplačevitosti ne more veljati zgolj zaradi predvidevanja, da bo storilec pobegnil v tujino in ga v Sloveniji ne bo mogoče preganjati. Navedeni prvi razlog temelji na prvi alinei prvega odstavka 7. člena ZOZKD in je po presoji sodišča že zadosten razlog za odklonitev odškodninskega zahtevka tožniku.

Tožniku v nasprotju z določbo 9. člena (načelo zaslišanja stranke) in 146. člena ZUP ni bila omogočena udeležba v ugotovitvenem postopku. Na podlagi 146. člena ZUP je potrebno tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno članov komisije glede kvalifikacije NJEGOVIH poškodb in mu tudi omogočiti, da se o tem izreče še pred izdajo odločbe ter po potrebi dopolni oz. pojasni svoje trditve oz. predlaga izvedbo dokazov. ZOZKD ne daje podlage za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, če pogoji iz 144. člena ZUP niso izpolnjeni.

Glede na ugotovljeno kaznivo dejanje in njegov opis, kot izhaja iz kazenske sodbe, ne gre za kaznivo dejanje, v zvezi s katerim bi bil tožnik upravičen zahtevati odškodnino po ZOZKD (zoper tožnika ni bila uporabljena sila, niti ni prišlo do neposrednega napada na njegovo življenje in telo). Po presoji sodišča je zato za odločitev nepomembna tudi tožbena navedba, da naj bi imel storilec pri vlomu pri sebi kramp in nože. Nasilno naklepno dejanje v smislu ZOZKD bi bilo namreč storjeno le, če bi bila omenjena sredstva uporabljena proti tožniku in s tem proti njemu storjeno dejanje, zaradi katerega bi utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine. Česa takega pa tožnik ne zatrjuje.

Iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi storilec zoper prosilko uporabil silo ali na njo izvršil neposreden napad na življenje in telo. To pa je okoliščina, ki je za odločitev v zadevi pomembna. Posledično to pomeni, da tožnica ni bila žrtev nasilnega naklepnega dejanja.

Na podlagi zdravstvenih listin, ki jih je tožnica predložila, ni izkazano, da bi pretrpela takšno vrsto in intenzivnost duševnih bolečin, da bi ji bilo mogoče prisoditi odškodnino za duševne bolečine.

Kvalifikacija kaznivega dejanja - grdo ravnanje po 146. členu KZ ni podlaga za določitev odškodnine po ZOZKD. Med strankami je bilo sporno, ali je motnja vida posledica kaznivega dejanja, ali pa je obstajala pri tožeči stranki že pred nasilnim kaznivim dejanjem. Tožeča stranka, ki je zatrjevala vzročno zvezo, je bila v ponovnem postopku pozvana, da poda soglasje za vpogled v zdravstveni karton in sporoči, kje se nahaja. V dopisu je odgovorila, da je dala vse potrebne podatke, vključno z zdravniškimi potrdili. Na podlagi takega odgovora tudi sodišče ugotavlja, da soglasje do vpogleda v zdravstveni karton ni bilo dano, torej organ ni mogel preveriti trditve tožeče stranke, da je motnja vida nastopila šele kot posledica udarcev oziroma je posledica kaznivega dejanja.

Ker je tožnik utrpel škodo zaradi dejanja, za katero po KZ-1 ni mogoče izreči kazni zapora nad eno leto, po ZOZKD niso izpolnjeni pogoji za priznanje odškodnine.

Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj se je v vsakem primeru posebej dolžna opredeliti do vprašanja, ali je nasilno dejanje, ki je prosilcu povzročilo škodo, bilo izvršeno v obliki direktnega ali vsaj eventualnega naklepa.

Skladno z načelom zaslišanja stranke in določbo 146. člena ZUP bi morala komisija tožnika pred odločitvijo seznaniti z uspehom dokazovanja, torej z vsemi ugotovljenimi dejstvi, vključno z oceno člana komisije glede kvalifikacije tožnikovih poškodb in mu s tem omogočiti, da se o tem izreče in da še pred izdajo odločbe dopolni ali pojasni svoje trditve oziroma predlaga izvedbo dokazov v podkrepitev svojih trditev. Pri čemer pa se sodišče ne strinja s tožnikovim mnenjem, da član komisije ni mogel podati ocene njegovih poškodb ter, da bi moral biti v zadevi imenovan posebni neodvisni izvedenec zaradi nezdružljivosti funkcije člana komisije z opravo izvedeniškega dela.