VSRS Sklep X Ips 76/2015

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1948/2014-6 z dne 29. 1. 2015 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, št. 14000-1/2008/71 z dne 24. 10. 2014, s katero je to zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka. Odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je prvostopenjsko sodišče s sodbo I U 1346/2014 z dne 18. 9. 2014 tožbi delno ugodilo in odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka, št. 14000-1/2008/60 z dne 4. 7. 2014, odpravilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev predloga za obnovo postopka zaradi predloženih novih dokazov, ter v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovni postopek.

2Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da novi predloženi dokazi medicinske narave v zvezi z že izvedenimi ne morejo vplivati na ugotovitev, da je zahteva za priznanje statusa civilnega vojnega invalida pravočasna. Tožnik je glede mnenja komisije II. stopnje z dne 17. 6. 2014 izražal nestrinjanje z opredelitvijo okvare zdravja kot posledico bolezni in ne poškodbe, ni pa navajal, da iz predloženih dokazov izhaja, da je bila vloga leta 2007 vložena v roku. Okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj Zakon o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI) za okvaro, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov. Šele če bi bila vloga vložena pravočasno, bi bilo treba dokazovati, da je okvara zdravja v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo, dobljeno v okoliščinah tega primera. Tudi če bi šlo za poškodbo, to ne bi privedlo do drugačne odločitve glede pravočasnosti vložene zahteve, zato so neutemeljeni očitki o neizvajanju dokazov v tej smeri. Iz istega razloga so nepotrebni tudi dokazi, predlagani v tožbi, saj tožnik z njimi ne dokazuje pravočasnosti vloge.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka. Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede neizvajanja predlaganih dokazov, in sicer izvedenca medicinske stroke in zaslišanje lečečega psihiatra. Zdravniška komisija je postavljena enostransko s strani tožene stranke in zato po njegovem mnenju ne more nepristransko podati izvedenskega mnenja. Zato bi bilo treba, glede na to, da je revident predložil mnenje zdravnika, ki je v nasprotju z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje, izvesti dokaz s postavitvijo neodvisnega izvedenca. Vztraja, da rok ni zamujen, če gre za poškodbo. Močni stresi so pri njemu povzročili poškodbo oziroma okvaro možganov, kar je imelo za posledico porušenje kemičnega ravnovesja v možganih in zaradi tega trajno invalidnost.

4Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se revizija zavrne kot neutemeljena.

K I. točki izreka:

5Revizija je utemeljena.

6Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča je revident izkazal, da ima zanj odločitev tožene stranke, ki je v revizijskem postopku na podlagi 101. člena ZVojI odpravila odločbo prvostopenjskega organa, s katero mu je bil priznan status civilnega invalida vojne III. skupine z 90 % invalidnostjo ter s tem statusom povezane pravice do invalidnine, do plačila zdravstvenih storitev in do priznanja 75 % popusta od redne cene vožnje z vlakom in avtobusom, zelo hude posledice.¹

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8Iz podatkov upravnega in sodnega spisa je razvidno, da je revident 23. 10. 2007 vložil zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne na podlagi ZVojI, ki je začel veljati 1. 1. 1996. Njegova zahteva je bila z odločbo prvostopenjskega upravnega organa, št. 140-39/2007-9 z dne 17. 12. 2007, zavrnjena, ker bolezen ni nastala v okoliščinah iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI (teroristični napad), revident po tudi ni dokazal, da je, ko je bil v Avstriji kot begunec, zbolel zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov ob vojaški agresiji na RS. Tožena stranka je z odločbo, št. 14000-1/08 z dne 29. 10. 2009, revidentovo pritožbo zavrnila, sodišče prve stopnje pa je s sodbo I U 2049/2009 z dne 16. 3. 2010 revidentovi tožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje, to je Upravni enoti Kranj, ki z odločbo, št. 140-39/2007-22 z dne 11. 5. 2010, revidentu ponovno ni priznal statusa civilnega invalida vojne po 2. in 3. točki prvega odstavka 4. člena ZVojI v povezavi z drugim odstavkom tega člena, zahtevo po 1. točki pa je zavrgel kot prepozno. Tožena stranka je z odločbo, št. 14000-1/2008 z dne 24. 5. 2011, revidentovi pritožbi ugodila (ker naj I. stopnja ne bi sledila napotkom sodišča), upravni organ prve stopnje pa je v ponovnem (tretjem) postopku z odločbo, št. 140-39/2007 z dne 10. 11. 2011, revidentu priznal status civilnega invalida vojne zaradi poškodbe, vendar je tožena stranka v postopku obvezne revizije po 101. členu ZVojI z odločbo, št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, odločila, da se revidentu ne prizna status civilnega invalida vojne, ker ne gre za poškodbo, temveč bolezen, zato je zahteva prepozna. Tožbo zoper navedeno odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo I U 1763/2012 z dne 18. 4. 2013, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo revizijo zoper navedeno sodbo s sodbo X Ips 187/2013 z dne 6. 3. 2014. Iz nje je razvidno, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, s katerim je to v svoji sodbi pritrdilo toženi stranki oziroma njeni odločbi z dne 12. 11. 2012, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida, ker gre za bolezen, vložil prepozno, to je po roku iz 96. in 121. člena ZVojI. V 10. točki obrazložitve je Vrhovno sodišče še navedlo, da je tožnik s tem izgubil pravico do priznanja statusa, ki gre osebam iz 1. in 4. člena ZvojI.

9Revident je na podlagi novih dokazov, pridobljenih iz Arhiva Republike Slovenije, in novega mnenja lečečega psihiatra iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku 22. 5. 2013 vložil predlog za obnovo postopka (in podredno nov zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne), končanega z odločbo, št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012, ki pa ga je tožena stranka z odločbo z dne 2. 10. 2013 zavrnila. Sodišče prve stopnje je s sodbo I U 1370/2013-4 z dne 3. 4. 2014 revidentovi tožbi zoper navedeno odločbo ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v nov postopek, ker bi morala biti v izpodbijani odločbi opravljena presoja, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti njegove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku pred upravnim organom. Omenjeni preizkus v izpodbijani odločbi z dne 2. 10. 2013 ni bil opravljen, zato je sklep, da ne gre za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v postopku pred drugostopenjskim organom (tretji odstavek 267. člena ZUP), preuranjen. V ponovnem postopku je tožena stranka z odločbo 14000-1/2008/60 z dne 4. 7. 2014 obnovo postopka ponovno zavrnila, ker je zdravniška komisija II. stopnje zavzela stališče, da je revidentova okvara zdravja posledica bolezni in ne poškodbe. Sodišče prve stopnje je s sodbo I U 1346/2014-7 z dne 18. 9. 2014 navedeno odločbo odpravilo, ker tožena stranka revidentu ni dala možnosti, da se izjavi o mnenju zdravniške komisije II. stopnje. V ponovnem postopku je tožena stranka izdala odločbo, št. 14000-1/2008/71 z dne 24. 10. 2014, ki je predmet obravnave te revizije.²

10Prvi odstavek 1. člena ZVojI določa, da je vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20 % okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila. Vojni invalid je vojaški vojni invalid, vojaški mirnodobni invalid in civilni invalid vojne (drugi odstavek 1. člena ZVojI).³

11Drugi odstavek 121. člena navedenega zakona določa, da je zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991, ter zahtevo za priznanje pravic družinskim članom osebe, ki je umrla zaradi posledic bolezni, dobljene v teh okoliščinah, mogoče vložiti najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Ne glede na to določbo, pa se lahko zahteva za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, vloži najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni (prvi odstavek 96. člena ZVojI).

12V dosedanjem postopku je bila revidentova zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne zavrnjena kot prepozna iz razloga, ker naj bi bila njegova okvara zdravja posledica bolezni. Njegova zahteva je bila vložena 23. 10. 2007, kar je po preteku roka, določenega v prvem odstavku 96. člena in drugem odstavku 121. člena ZVojI. Ta postopek je bil pravnomočno končan s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 187/2013 z dne 6. 3. 2014, zato revident poskuša z novimi dokazi medicinske narave dokazati, da je njegova okvara zdravja posledica poškodbe in ne bolezni.

13Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojI za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov. Tako tudi okoliščina, da je šlo za poškodbo, ne bi privedla do drugačne odločitve glede pravočasnosti vložene zahteve. Revident pa v reviziji navaja, da je v primeru ugotovljene okvare zdravja šlo za poškodbo in ne bolezen, zato rok po ZVojI ni zaprt in posledično ni zamujen. Iz revidentovih navedb smiselno izhaja, da v primeru okvare zdravja, ki je posledica poškodbe, zakon ne določa roka.

14Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je jezikovna razlaga praviloma temeljni razlagalni argument, pri katerem se s pomočjo jezikovnih pravil išče jezikovni smisel pravne norme, in tvori izhodišče ter jezikovni okvir, ki ga pomensko določajo in soopredeljujejo ostale uveljavljene metode razlage. Pri tem sta pomembni teleološka in sistemska razlaga, katerih cilj je dognati smisel in namen neke določbe v kontekstu zakona ter pravnega sistema kot celote, upoštevaje tudi namen zakonodajalca.

15Iz 96. in 121. člena ZVojI izhaja, da veljata roka zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni, kar pomeni, da je bil namen zakonodajalca časovno omejiti le uveljavljanje zahteve za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Uveljavljanje navedene okvare zdravja je izrecno časovno omejeno iz razloga težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že t. i. starostna obolenja.⁴ Da je bil namen zakonodajalca ločiti čas vložitve zahteve za priznanje statusa zaradi okvare zdravja, pridobljene na podlagi bolezni in na podlagi poškodbe, pa izhaja tudi iz vsebine Mnenja vlade RS o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih invalidih,⁵ kjer je navedeno, da za razliko od okvare zdravja kot posledice zadobljene rane ali poškodbe, bolezen po daljšem časovnem obdobju ne pušča vidnih sledov na površini telesa ali vidnih okvar notranjih organov. Ob vseh zgoraj navedenih ugotovitvah je torej zaključiti, da je vsebinsko vprašljivo, kako bi lahko po več kot dvajsetih letih od domnevnega nastanka vzroka okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, te osebe dokazale vzročno zvezo med vojaško agresijo na Republiko Slovenijo v letu 1991 in okvaro zdravja. Ravno zaradi navedenega vsebinskega razloga je bil rok za uveljavitev oziroma vložitev zahteve za priznanje statusa vojnega invalida zaradi okvare zdravja le zaradi bolezni določen z navedenim obdobjem dveh let v prehodnih določbah ZVojI oziroma pet let v prvem odstavku 96. člena ZVojI.⁶

16Vrhovno sodišče dodaja, da so tudi upravni organi ves čas celotni postopek vodili v smeri ugotavljanja, ali je okvara zdravja pri revidentu posledica poškodbe ali posledica bolezni. Z upravno odločbo z dne 11. 5. 2010 je bila njegova zahteva sprva zavržena kot prepozna, ker naj bi bil vzrok invalidnosti bolezen. V ponovljenem postopku pa mu je prvostopenjski upravni organ z upravno odločbo z dne 10. 11. 2011 na podlagi mnenja in izvida zdravniške komisije I. stopnje⁷ priznal status civilnega invalida vojne, ker naj bi bila njegova okvara zdravja posledica poškodbe. Upravni organ druge stopnje je v izpodbijani odločbi ugotavljal, da je v obravnavani zadevi z vidika pravočasnosti zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne ključno, ali okvaro zdravja kot podlaga za priznanje statusa predstavlja poškodba ali bolezen. Na podlagi mnenja zdravniške komisije je namreč upravni organ sprva ugotavljal podlago za priznanje invalidnosti, tj. bolezen ali poškodba, šele nato pa je presojal, ali je zahteva podana v roku. Tudi sodišče prve stopnje je v zadevi I U 1346/2014 z dne 18. 9. 2014 navedlo, da je upravni organ presojal nove listine medicinske narave in ugotavljal, ali je bilo morda tožnikovo zdravje okvarjeno zaradi poškodbe in ne zaradi bolezni, na pojav katere so vezani roki za vložitev zahteve za status civilnega invalida vojne oziroma zaradi vojnih dogodkov.

17Pri interpretaciji zakonske izvedbe določene ustavne pravice⁸ oziroma zakonskih določb, s katerimi se uresničuje določena ustavna pravica, je treba ob morebitni nejasni pravni ureditvi oziroma v primeru dvoma interpretirati ter uporabljati zakonsko ureditev in favorem tej ustavni pravici, ob tem pa ni sprejemljiv pristop, ki bi bil restriktiven do te ustavne pravice.⁹ Temeljno zakonsko načelo je namreč v zagotavljanju varstva oseb, ki so zadobile okvaro zdravja in tako postale invalidne zaradi obrambe države.

18Glede na to, da zakon loči okvaro zdravja zaradi poškodbe in bolezni oziroma poslabšanja bolezni ter upoštevaje jezikovno razlago določb 96. in 121. člena ZVojI in namen zakonodajalca, je navedeni določbi oziroma ZVojI mogoče razlagati tako, da upoštevanje zakonskega roka 2 leti oziroma 5 let velja samo za okvaro zdravja, ki je posledica bolezni oziroma poslabšanja bolezni.

19Zato je po mnenju Vrhovnega sodišča stališče sodišča prve stopnje, da okoliščina, ali je okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj za okvaro zdravja kot posledico poškodbe veljajo isti roki kot za okvaro zdravja kot posledico bolezni, ker ZVojI za poškodbe ne določa drugačnih rokov, povsem nejasno in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje ga bo zato moralo v ponovljenem postopku, če bo pri njem vztrajalo, podrobneje obrazložiti tako, da ga bo mogoče preizkusiti.

20Zaradi navedenega stališča pa sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo predlaganih dokazov v smeri, ali je revidentova okvara zdravja posledica poškodbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato utemeljen revizijski očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo tožbene ugovore glede izvedbe predlaganih dokazov (postavitev izvedenca medicinske stroke in zaslišanje zdravnika psihiatra),¹⁰ ker je izhajalo iz tega, da tudi za okvaro zdravja, ki je posledica poškodbe, veljajo roki iz prvega odstavka 96. člena in iz drugega odstavka 121. člena ZVojI.

21Ker se je tožena stranka v obravnavani zadevi odločilno oprla na ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje, kar pomeni, da je v dokaznem postopku mnenje prispevala samo nasprotna stranka,¹¹ se mora sodišče prve stopnje opredeliti do predlaganih dokazov medicinske stroke oziroma dokaza po postavitvi izvedenca, upoštevaje, da je zdravniška komisija izvedenski organ tožene stranke, ki je v tej zadevi le ena izmed strank. V zvezi s tem Vrhovno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-233/15 z dne 19. 10. 2017, v kateri je navedlo, da se nedopustno posega v enakost orožij strank, saj pritožnik proti izpodbijanim odločbam ne more voditi učinkovite (enakopravne) obravnave, če mu sodišče v sporu, v katerem je odločilno strokovno medicinsko znanje, zavrne dostop do takšnega strokovnega znanja.¹²

22Na podlagi vsega navedenega in glede na dosedanji potek upravnih in sodnih postopkov v zvezi z revidentovo zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne Vrhovno sodišče meni, da je treba revidentove tožbene navedbe ponovno preizkusiti tudi z vidika stališč Vrhovnega sodišča iz te sodbe in iz vidika že omenjene odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije.

23Zato je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo reviziji in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K II. točki izreka:

24Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.

¹ Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi X Ips 187/2013 z dne 6. 3. 2014.
² Vzporedno je tekel še postopek glede "nove" revidentove zahteve, vložene skupaj s predlogom za obnovo postopka, na podlagi 3. točke 4. člena ZVojI (teroristični napad), in sicer je bila z odločbo organa prve stopnje z dne 30. 5. 2013 zahteva zavržena, ker je bilo o stvari že odločeno, revidentova pritožba pa je z odločbo tožene stranke z dne 25. 9. 2013 bila zavrnjena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo revidentovo tožbo s sodbo z dne 27. 2. 2014, ker je bilo o stvari že pravnomočno presojeno s sodbo sodišča prve stopnje I U 1763/2012 z dne 12. 11. 2012 (da ni bilo terorističnega napada) in ker je bila vložena prepozno. Vrhovno sodišče pa je revidentovo revizijo zavrglo s sklepom X Ips 154/2014 z dne 28. 5. 2014, ker ni izkazal pogojev za njeno dovoljenost (hude posledice).
³ Katera oseba je civilni invalid vojne, podrobneje ureja 4. člen navedenega zakona.
⁴ Tako Predlog Zakona o vojnih invalidih, 43 str. Podobno tudi v nadaljevanju obrazložitve omenjeno Mnenje Vlade RS, iz katerega izhaja, da je uveljavljanje invalidskega statusa na podlagi bolezni zaradi časovne oddaljenosti problematično, ker je po preteku dveh desetletij po končani agresiji na Republiko Slovenijo oteženo ugotavljanje vzročne zveze med obolenjem in vojnimi napori oziroma vojnimi dogodki, ki naj bi povzročili nastanek okvare zdravja. Iz navedenega mnenja izhaja tudi, da je v obdobju po končani agresiji na Republiko Slovenijo prišlo tudi do pojava starostnih in drugih degenerativnih obolenj ter do novih številnih stresnih situacij. Enako stališče je vlada podala tudi v odgovoru na pisno poslansko vprašanje mag. Radovana Žerjava v zvezi z rokom za uveljavljanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida po Zakonu o vojnih invalidih.
⁵ Mnenje vlade RS o Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojnih invalidih, ki ga je Državnemu zboru predložila skupina poslank in poslancev z dne 25. 7. 2013 (v nadaljevanju Mnenje vlade RS).
⁶ Glej tudi Mnenje vlade RS.
⁷ Zdravniška komisija I. stopnje je dne 24. 10. 2011 podala izvid in mnenje, v katerem je kot podlago za priznanje vojne invalidnosti upoštevala revidentovo trajno poškodbo možganov zaradi hudega psihičnega nasilja.
⁸ Vojnim veteranom in žrtvam vojnega nasilja je po tretjem odstavku 50. člena Ustave RS zagotovljeno posebno varstvo v skladu z zakonom.
⁹ Sodba VDSS Psp 441/2015 z dne 30. 8. 2016. Prim. U-I-104/01 z dne 14. 6. 2001, U-I-217/02-17 z dne 20. 11. 2003 in Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005.
¹⁰ Revident je v tožbi predlog po postavitvi neodvisnega izvedenca in zaslišanju njegovega lečečega psihiatra utemeljeval s priloženo medicinsko dokumentacijo, iz katere po njegovem mnenju izhaja, da pri njemu ne gre za prisotnost endogene shizofrene psihoze.
¹¹ Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da je odločitev oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, glede dokazov pa navedla, da niso taki, da bi lahko pripeljali na drugačno odločitev. Vrhovno sodišče glede tega pripominja, da pa je na podlagi zdravniške komisije I. stopnje revidentu že bil priznan status civilnega invalida vojne.
¹² Glej 20. točko obrazložitve navedene ustavne odločbe. Glede nepristranskosti sodno postavljenih izvedencev se je izreklo tudi ESČP, ki je v zadevi Korošec proti Sloveniji z dne 8. 10. 2015 ugotovilo kršitev načela enakosti orožij in s tem prvega odstavka 6. člena EKČP, ker je sodišče pri odločanju o upravičenosti stranke do pravice do dodatka za pomoč in postrežbo po ZPIZ-1 uporabilo izvedenski mnenji invalidskih komisij Zavoda kot glavna dokaza v postopku, pritožnik pa tem mnenjem ni mogel nasprotovati, saj je bil njegov predlog za postavitev neodvisnega sodnega izvedenca zavrnjen. Za presojo ESČP je bil ključen objektivni vidik nepristranskosti izvedenca, tj. da sta bili mnenji za odločitev Zavoda (nasprotne stranke) bistveni in da ju je sodišče v sodnem postopku upoštevalo kot glavna dokaza. Pri tem je ESČP še opozorilo, da dejstvo, da je sodišče pri odločanju vpogledalo še v drugo (medicinsko) dokumentacijo in da je bil pritožnik zaslišan, na zaključek o kršitvi prvega odstavka 6. člena EKČP ne more vplivat.