4. člen ZVojI

Tožnik sicer v tožbi trdi, da o zahtevi za priznanje statusa civilnega invalide vojne na podlagi 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI še ni bilo odločeno, vendar iz upravnih spisov in iz sodbe tega sodišča I U 1763/2012 izhaja, da to ne drži. Tak zaključek pa narekuje sprejetje odločitve iz prvega odstavka 129. člena ZUP.

Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.

Pravno relevantna dejstva iz 4. člena ZVojI za priznanje statusa civilnega vojnega invalida mora stranka dokazati s stopnjo gotovosti; revizija zoper odločbo prve stopnje, s katero se stranki prizna status vojnega invalida, mora biti opravljena v roku treh mesecev od dneva, ko je tožena stranka prejela zadevo.

Dogodkov ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo ni mogoče razumeti v najširšem pomenu te besede kot (splošnega) stanja v času vojaške agresije. Zato tudi po presoji sodišča strah, ki so ga v tem obdobju doživljali prebivalci Slovenije, sam po sebi ne predstavlja dogodkov v smislu 1. točke 4. člena ZVojI.

V upravnem postopku je bilo pravnomočno odločeno o pravici tožeče stranke do statusa civilnega invalida vojne, od takrat je tudi prejela invalidnino za nazaj - od 1.1.1994 dalje. O zahtevi za plačilo zakonskih zamudnih obresti pa bi upravni organ lahko odločal le, kolikor bi za to imel podlago v upravnem pravu. Zakon o vojnih invalidih pa nima določb, ki bi predstavljale podlago za priznanje pravice do zamudnih obresti od priznanih dajatev po tem zakonu in tudi ne podlage za pristojnost upravnega organa, da bi o tem odločal. Gre torej za zahtevek civilnopravnega značaja, odločanje o katerem je v sodni pristojnosti.

Zapuščen vojaški material po 2. točki prvega odstavka 4. člena ZvojI je vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora ali zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba. Če oseba s svojim neprevidnim ravnanjem povzroči eksplozijo, je pretrgana vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe.

Dogodek, ko je tožnik dobil poškodbe, se je sicer zgodil med vojno, vendar pa brca vojaškega konja, ki je tožniku povzročil poškodbe, ni vojni dogodek, to je krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni.

Če ni dokazana neposredna vzročna zveza med konkretnim vojnim dogodkom in okvaro zdravja, ni podlage za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni na glavni obravnavi presojalo dejanskega stanja v smeri, ali je bil tožnik, ki je bil v nemškem taborišču med drugo svetovno vojno, kot otrok mučen po oblasteh v tem taborišču, saj je bila tožniku šele s tožbo dana možnost izpodbijati odločitev tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, s katero je tožena stranka ob reviziji odpravila prvostopno odločbo in tožniku ni priznala statusa in pravic civilnega invalida vojne, torej odločbo, ki je bila ugodna za tožnika.

Čeprav se je tožnik poškodoval pri prisilnem delu v nemškem taborišču, ne gre za vojni dogodek, to je za dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni.

V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik okvaro zdravja utrpel zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščeni vojaški material oz. v pravnorelevantnih okoliščinah iz 1. in 4. člena ZVojI.

Tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega invalida, ker mu poškodba ni nastala brez njegove krivde (1. odstavek 1. člena ZVojI).

V okoliščinah, ko je posameznik, ki se zaveda nevarnosti poškodb z vojaškim materialom, ki ga je kot zapuščenega našel in prenesel, da ga uporabi za določen namen, pa pri tem zaradi neprevidnosti nastane nehotena škoda, nastale škode ni mogoče šteti kot posledico zapuščenega vojaškega materiala.

Za zapuščen vojaški material v smislu ZVojI je šteti vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora in zaščite.