1. člen ZVojI

Iz 96. in 121. člena ZVojI izhaja, da veljata roka zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni, kar pomeni, da je bil namen zakonodajalca časovno omejiti le uveljavljanje zahteve za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Uveljavljanje navedene okvare zdravja je izrecno časovno omejeno iz razloga težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že t. i. starostna obolenja.

Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.

Tožnik trditve, da mu je okvara zdravja v času služenja vojske nastala zaradi poškodbe, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uspel dokazati. Brez izkazanega zdravljenja poškodbe pa tožena stranka v določbah ZVojI in niti v drugih predpisih ni imela podlage za ugotavljanje morebitnih bolezni. V času vložitve zahteve pa je glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI tožnik že izgubil pravico zahtevati priznanje statusa na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, in takšno zahtevo bi bilo potrebno zavreči.

Pravno relevantna dejstva iz 4. člena ZVojI za priznanje statusa civilnega vojnega invalida mora stranka dokazati s stopnjo gotovosti; revizija zoper odločbo prve stopnje, s katero se stranki prizna status vojnega invalida, mora biti opravljena v roku treh mesecev od dneva, ko je tožena stranka prejela zadevo.

Tožnica v reviziji konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Izpodbija zgolj napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je nedopusten revizijski razlog in presega okvir možne presoje v revizijskem postopku. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče presodilo, da izpodbijana sodba temelji na pravilni materialnopravni podlagi, da jo je sodišče prepričljivo obrazložilo in k razlogom sodišča prve stopnje nima ničesar dodati.

Zapuščen vojaški material po 2. točki prvega odstavka 4. člena ZvojI je vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora ali zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba. Če oseba s svojim neprevidnim ravnanjem povzroči eksplozijo, je pretrgana vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe.

Z odločbo tožene stranke z dne 23. 5. 2001 je bilo v upravnem postopku šele dokončno odločeno o pravici tožnika do statusa civilnega invalida vojna. Tožnik v tožbi postavlja svoj zahtevek na podlagi 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Vendar tožnikov pridobljeni status civilnega invalida vojne po svoji naravi ni predmet obligacijskega razmerja med tožnikom in toženo stranko, zato se citirano določilo Zakona o obligacijskih razmerjih ne more uporabiti v tem upravnem sporu.

Če ni dokazana neposredna vzročna zveza med konkretnim vojnim dogodkom in okvaro zdravja, ni podlage za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne

Čeprav se je tožnik poškodoval pri prisilnem delu v nemškem taborišču, ne gre za vojni dogodek, to je za dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni.

Tožniku ni mogoče priznati statusa vojnega invalida, ker mu poškodba ni nastala brez njegove krivde (1. odstavek 1. člena ZVojI).