96. člen ZVojI

Pri presoji, ali je opisana okvara tožnikovega zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je pomembno, da ZVojI ne opredeljuje teh dveh pojmov. Iz zakonodajnega gradiva je sicer mogoče razbrati, da je razlog za razlikovanje med tema dvema vzrokoma za okvaro zdravja glede rokov za uveljavljanje pravic v težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že starostna obolenja. To pojasnilo, ki utemeljuje razloge za razlikovanje med boleznijo in poškodbo, pa ne omogoča opredelitve pojma poškodbe in njene razmejitve v razmerju do bolezni.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da predloženi novi dokazi v postopku obnove izkazujejo, da je dejanski temelj okvare zdravja pri tožniku bolezen in ne poškodba, kot izhaja iz ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje. Zdravniška komisija pa je izvedenski organ toženke, zato toženka tožniku, ki je predlagal postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ni omogočila, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo.

Iz 96. in 121. člena ZVojI izhaja, da veljata roka zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni, kar pomeni, da je bil namen zakonodajalca časovno omejiti le uveljavljanje zahteve za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Uveljavljanje navedene okvare zdravja je izrecno časovno omejeno iz razloga težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že t. i. starostna obolenja.

Okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojI za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov.

Upravni organ je predložene izvide štel za dokaze, ki bi lahko pripeljali do drugačne presoje o pravočasno vloženi zahtevi in s tem do drugačne odločitve v postopku, saj jih je predložil v oceno zdravniški komisiji. S tem ko je zahteval, naj zdravniška komisija strokovno ovrednoti predložene listine, je dejansko začel z izvajanjem dokazov na način, kot da je postopek obnovljen, na pridobljeno mnenje pa je oprl tudi svojo odločitev. V takem primeru pa bi moral tožniku dati možnost, da se seznani z mnenjem komisije z dne 17. 6. 2014 ter se o njem izjavi.

Tožnik je predlagal obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je njegova zahteva, vložena v letu 2007, prepozna. Glede na navedeno bi morala biti v izpodbijani odločbi opravljena presoja, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti njegove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku pred upravnim organom.

Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.

Rok za uveljavljanje statusa mirnodobnega vojnega invalida, ki je materialni prekluzivni rok, je izrecno določen v 96. členu ZVojI. Ker je s tem zakonom ob izpolnjevanju zakonskih pogojev zagotovljeno posebno socialno varstvo vojnim invalidom, pri štetju navedenega roka ni mogoče uporabiti pravil obligacijskega prava.

Tožnik trditve, da mu je okvara zdravja v času služenja vojske nastala zaradi poškodbe, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni uspel dokazati. Brez izkazanega zdravljenja poškodbe pa tožena stranka v določbah ZVojI in niti v drugih predpisih ni imela podlage za ugotavljanje morebitnih bolezni. V času vložitve zahteve pa je glede na določbo 1. odstavka 96. člena ZVojI tožnik že izgubil pravico zahtevati priznanje statusa na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni, in takšno zahtevo bi bilo potrebno zavreči.

Določba 3. odstavka 121. člena ZVojI se uporablja za osebe, ki so zahtevo vložile pred uveljavitvijo ZVojI, pa statusa niso dobile zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Ker je tožnik zahtevek za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida vložil po izteku petletnega roka iz 96. člena ZVojI, je po presoji revizijskega sodišča prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da je tožnik svojo zahtevo vložil prepozno.

Po določbi 96. člena ZVojI je potrebno v vsakem primeru, ko je do okvare zdravja prišlo zaradi bolezni, vložiti zahtevo za priznanje statusa vojaškega invalida najkasneje v petih letih po domnevnem nastanku bolezni. Ta rok je splošni pogoj in je določen za uveljavljanje statusa vseh skupin vojnih invalidov na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Po določbi tretjega odstavka 121. člena ZvojI, ki je umeščena med prehodne in končne določbe zakona, je določen še poseben rok za uveljavljanje zahtevkov vojaških mirnodobnih invalidov na podlagi okvare zdravja, zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v pravno relevantnih okoliščinah, nastalih do uveljavitve tega zakona. Navedena določba pa se nanaša le na osebe, ki so status vojaškega mirnodobnega invalida pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialni predpis, saj je upoštevalo le 3. odstavek 121. člena ZVojI, ne pa tudi 4. odstavka 121. člena ZVojI. Rok za uveljavljanje zahtevkov po ZVojI je 5 let od poškodbe oz. bolezni (96. člen ZVojI).

Ni podlage za uporabo določbe 3. in 4. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih, če je zahteva za priznanje statusa vojnega invalida vložena po preteku roka iz 96. člena tega zakona, to je 5 let od nastanka bolezni.

Zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida je vložena pravočasno, če je vložena v roku po 1. odstavku 96. člena ZVojI. Rok, določen v 3. in 4. odstavku 121. člena ZVojI se nanaša le na osebe, ki so ta status že pravočasno uveljavljale, pa ga niso mogle uveljaviti zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.