121. člen ZVojI

Pri presoji, ali je opisana okvara tožnikovega zdravja posledica poškodbe ali bolezni, je pomembno, da ZVojI ne opredeljuje teh dveh pojmov. Iz zakonodajnega gradiva je sicer mogoče razbrati, da je razlog za razlikovanje med tema dvema vzrokoma za okvaro zdravja glede rokov za uveljavljanje pravic v težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že starostna obolenja. To pojasnilo, ki utemeljuje razloge za razlikovanje med boleznijo in poškodbo, pa ne omogoča opredelitve pojma poškodbe in njene razmejitve v razmerju do bolezni.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da predloženi novi dokazi v postopku obnove izkazujejo, da je dejanski temelj okvare zdravja pri tožniku bolezen in ne poškodba, kot izhaja iz ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje. Zdravniška komisija pa je izvedenski organ toženke, zato toženka tožniku, ki je predlagal postavitev neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ni omogočila, da vodi učinkovito (enakopravno) obravnavo.

Iz 96. in 121. člena ZVojI izhaja, da veljata roka zgolj za okvaro zdravja kot posledico bolezni, kar pomeni, da je bil namen zakonodajalca časovno omejiti le uveljavljanje zahteve za priznanje statusa vojnega invalida na podlagi okvare zdravja, ki je nastala zaradi bolezni. Uveljavljanje navedene okvare zdravja je izrecno časovno omejeno iz razloga težavnosti dokazovanja vzročne zveze med določenimi okoliščinami in nastankom bolezni po daljšem času, ko se manifestirajo že t. i. starostna obolenja.

Okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojI za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov.

Tožnik je predlagal obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo, v kateri je bilo ugotovljeno, da je njegova zahteva, vložena v letu 2007, prepozna. Glede na navedeno bi morala biti v izpodbijani odločbi opravljena presoja, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti njegove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku pred upravnim organom.

Tožnik je zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil po roku, kot ga določa drugi odstavek 121. člena ZVojI in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI, zato je prepozna.

Sodišče ne dvomi v to, da tožnik za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje dodatek za pomoč in postrežbo, vendar iz mnenj zdravniških komisij prve in druge stopnje, ki sta bili podlagi za odločitev v tej zadevi, izhaja, da ga potrebuje izključno na podlagi bolezni, ki niso bile upoštevane za priznanje vojne invalidnosti (torej ne na podlagi priznane vojne invalidnosti), zato toženka ni imela podlage, da mu prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi vojne invalidnosti.

Na podlagi določbe drugega odstavka 121. člena ZVojI se vloži zahteva za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oz. civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v letu 1991 najkasneje v dveh letih od uveljavitve tega zakona. Iz določbe 133. člena ZVojI pa nesporno izhaja, da je ZVojI pričel veljati 1. 1. 1996. Dvoletni rok za uveljavljanje zahteve je tako 6. 12. 2010 že potekel in je tako tožnik svojo zahtevo vložil prepozno.

Tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe tretjega odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, to je do 1. 1. 1998, zaradi česar je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgel.

Rok, ki je določen v 3. odstavku 121. člena ZVojI, je materialni zakonski rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka, to je s 1. 1. 1998, izgubil pravico za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida. Tožnikova zahteva z dne 20. 10. 2010 je tako vložena prepozno. Morala bi biti vložena v roku dveh let od uveljavitve ZVojI, sicer je prekludirana.

S potekom materialnega zakonskega roka iz 121. člena ZVojI je tožnik izgubil pravico za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložena po uveljavitvi ZVojI. Takega zahtevka pa po uveljavitvi ZVojI, to je po 1.1.1996, ni več dovoljeno vložiti. Ker gre za materialni zakonski rok, je s potekom tega roka stranka izgubila pravico za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne.

Ob reševanju revizije je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zahteva tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne vložena prepozno. Takega zahtevka namreč po uveljavitvi ZVojI, to je po 1.1.1996, ni več dovoljeno vložiti.

Tožnica v reviziji konkretno ne navaja nobenega revizijskega razloga iz 85. člena ZUS-1. Izpodbija zgolj napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je nedopusten revizijski razlog in presega okvir možne presoje v revizijskem postopku. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče presodilo, da izpodbijana sodba temelji na pravilni materialnopravni podlagi, da jo je sodišče prepričljivo obrazložilo in k razlogom sodišča prve stopnje nima ničesar dodati.

Določba 3. odstavka 121. člena ZVojI se uporablja za osebe, ki so zahtevo vložile pred uveljavitvijo ZVojI, pa statusa niso dobile zaradi prenizkega odstotka invalidnosti.

Ker tožnikova zahteva za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena ZVojI ni bila vložena pravočasno, je tožena stranka pravilno odločila, ko je ob reviziji spremenila odločbo upravnega organa prve stopnje tako, da je tožnikovo zahtevo za priznanje navedenega statusa zavrgla.

V primeru, ko je vložena zahteva za uveljavljanje statusa in pravic na podlagi določbe 3. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih iz leta 1995, ne velja rok iz 96. člena tega zakona. Navedena določba namreč omogoča uveljavljanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida tistim vojnim invalidom, ki tega statusa po prejšnjih predpisih, glede na strožje pogoje, niso mogli uveljaviti. Za to kategorijo oseb je zakonodajalec določil poseben rok - dve leti od uveljavitve zakona.

Zahtevo za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanje bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje navedenega statusa do uveljavitve ZVojI/95, lahko vložijo v dveh letih po uveljavitvi ZVojI le tiste osebe, ki so tako zahtevo pravočasno vložile po prejšnjih predpisih.

Zahtevo za pridobitev statusa in pravic vojaškega vojnega invalida na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene ob vojaški agresiji na RS leta 1991, je bilo mogoče vložiti najkasneje v dveh letih po uveljavitvi ZVojI, to je do 1.1.1998. Vloga, ki je bila vložena 29.11.2002, je vložena prepozno.

Glede na čas ugotovljene nove bolezni (1998) in datum vložitve tožnikove zahteve (1998) tožnikove zahteve ni mogoče obravnavati po določbi 2. odstavka 121. člena ZVojI, temveč z uporabo določbe 1. odstavka 96. člena istega zakona. Rok za vložitev zahteve je v tožnikovem primeru začel teči takrat, ko je bila ugotovljena bolezen.