VSL sklep III Ip 884/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov zoper sklep o izvršbi delno ugodi za zakonske zamudne obresti od rednih obresti v znesku 119,13 EUR in od zamudnih obresti v znesku 29,44 EUR od 29. 5. 2013 dalje, ter se sklep o izvršbi v tem delu razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 17. 6. 2013 in sklep o izvršbi z dne 6. 6. 2013 ohranilo v celoti v veljavi, (II.) zavrnilo predlog dolžnikov za odlog izvršbe z dne 17. 6. 2013 ter (III.) dolžnikom naložilo, da so dolžni upnici povrniti nadaljnje stroške tega postopka v znesku 441,10 EUR v 8 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po preteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2Dolžniki so zoper ta sklep vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Sklep izpodbijajo v celoti in višjemu sodišču predlagajo, naj sklep razveljavi in izvršilni postopek ustavi ter upnici naloži v plačilo stroške postopka. Menijo, da je 10. člen kreditne pogodbe v nasprotju z določbo 20. a člena ZIZ, ki je povsem jasna (zahteva dokazilo o vročitvi) in kogentne narave. Zato je bilo sodišče dolžno uporabiti ZIZ in ne 10. člena kreditne pogodbe, ki se lahko uporabi le za primere pošiljanja tistih obvestil, za katere zakon ne ureja drugače. Poudarja, da se za vročitev pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku po zakonu zahteva dokazilo o vročitvi, ne pa le dokazilo o odposlani pisni izjavi. Da je temu tako, izhaja tudi iz notarskega zapisa, v katerem je povzeta določba 20. a člena ZIZ. Upnica je v spis vložila dokazilo, da je dolžniku odposlala pisno izjavo, ni pa predložila dokazila o dejanski vročitvi te pisne izjave oziroma je celo predložila dokazilo, da pisna izjava prvemu dolžniku ni bila vročena, prav tako ne drugi dolžnici (zastavni dolžnici). Poleg tega ne zadostuje, da bi bil odstop od pogodbe vročen le dolžniku, ampak je treba o tem obvestiti tudi zastavnega dolžnika. Dolžniki nasprotujejo tudi sklicevanju sodišča na 21. točko 2. člena in na 41. člen Zakona o poštnih storitvah - ZPSto-2. Če upnica ni pridobila dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, bi v skladu z zakonom namesto tega dokazila morala za sporočitev zapadlosti pooblastiti notarja. Če bi bilo dokazano, da se dolžnik vročitvi izmika, bi se upnica lahko poslužila tudi vročitve po ZUP ali po ZPP in bi se dolžnik v takšnem primeru lahko seznanil s pošiljko. Ker prvemu dolžniku in zastavni dolžnici izjava upnice o odstopu od pogodbe ni bila vročena, prejela pa tudi nista obvestila o zapadlosti terjatve s strani notarja, pogodba v notarskem zapisu še vedno velja, celotna obveznost po njej pa še ni zapadla v plačilo. Zato stanje obveznosti po kreditni pogodbi ni pravilno, zamudne obresti pa še ne morejo teči. Znesek dolga po predlogu za izvršbo ni pravilen, predlogu za izvršbo priložene listine pa ne izkazujejo prave višine terjatve. V nadaljevanju pojasnjuje še, zakaj so podani pogoji za odlog izvršbe. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

3Upnica v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijanega sklepa v vseh točkah izreka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je le delno utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa pravilno in obširno pojasnilo, zakaj ni sledilo ugovoru dolžnikov glede nezapadlosti izterjevane terjatve. Poleg ustaljenega stališča sodne prakse, v skladu s katerim kot dokazilo o vročitvi upnikove pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku po tretjem odstavku 20. a člena ZIZ zadostuje obvestilo pošte o priporočenem načinu vročitve te izjave, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da sta stranki v konkretni kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa sklenili celo izrecen dogovor glede načina pošiljanja in domneve o vročitvi vseh pisanj v zvezi s to kreditno pogodbo (10. člen pogodbe: pošiljanje obvestil), pri čemer iz določil kreditne pogodbe ni razvidno, da navedeni dogovor ne bi veljal tudi za vročitev upničine pisne izjave o zapadlosti terjatve (odstopa od pogodbe) dolžniku.

7Pritožbena kritika, da je 10. člen kreditne pogodbe v nasprotju s kogentno določbo 20. a člena ZIZ, ni utemeljena. Tudi po oceni višjega sodišča določbe tretjega odstavka 20. a člena ZIZ zaradi varstva upnikov pred "nesodelujočimi" dolžniki ne gre tolmačiti povsem dobesedno, 10. člen kreditne pogodbe pa je v skladu s pravilno razlago tretjega odstavka 20. a člena ZIZ. V konkretnem primeru zato kot dokaz o vročitvi izjave o zapadlosti terjatve dolžniku zadošča predložena povratnica - obvestilo o vročitvi obvestila o odstopu od pogodbe in poziva na plačilo z dne 22. 3. 2012 prvemu dolžniku v prilogi A8 (čeprav z oznako ni dvignil). Upnica je pridobila zadosten dokaz o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, zaradi česar ji za sporočitev zapadlosti terjatve dolžniku ni bilo treba pooblastiti notarja, niti se ni bila dolžna poslužiti vročitve izjave po ZUP ali ZPP.

8Poleg tega ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moral biti odstop od pogodbe (izjava o zapadlosti terjatve) vročen tudi zastavnima dolžnikoma - to je drugi dolžnici in tretjemu dolžniku. V kreditni pogodbi in v sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, na podlagi katerih je bila predlagana predmetna izvršba, ni bilo nikjer predvideno, da bi morala biti o zapadlosti terjatve posebej obveščena tudi zastavitelja (druga dolžnica in tretji dolžnik), temveč je bila upnica dolžna o tem obvestiti le prvega dolžnika - kreditojemalca (primerjaj 8. člen kreditne pogodbe in določbo tretjič sporazuma o zavarovanju denarne terjatve). Sicer pa je iz navedb in predloženih dokazov upnice razvidno, da sta bila druga dolžnica in tretji dolžnik o zapadlosti terjatve obveščena na enak (pravilen) način kot prvi dolžnik.

9Dolžniki so višini izterjevane obveznosti nasprotovali le s sklicevanjem na dejstvo, da celotna terjatev še ni zapadla v plačilo. Ker se je to nasprotovanje izkazalo za neutemeljeno, pritožbenemu očitku glede nepravilnega stanja obveznosti po kreditni pogodbi ni mogoče pritrditi.

10Dolžniki v pritožbi oporekajo tudi pravilnosti odločitve o predlogu za odlog izvršbe, pri čemer šele sedaj prvič navajajo, zakaj so v konkretnem primeru podani pogoji za odlog izvršbe, ne da bi izkazali, da teh navedb brez svoje krivde niso mogli navesti že v predlogu za odlog izvršbe, v katerem so v utemeljitev navedli le, da je očitno, da bo sodišče njihovemu ugovoru moralo ugoditi. Glede na navedeno pritožbenih navedb o izpolnjevanju pogojev za odlog izvršbe ni mogoče upoštevati že iz razloga, ker predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ, in drugi odstavek 55. člena ZIZ) pa je višje sodišče ugotovilo, da upnica nima izvršilnega naslova za izterjavo celotne terjatve, saj ni upravičena do zakonskih zamudnih obresti od rednih obresti v znesku 119,13 EUR in od zamudnih obresti v znesku 29,44 EUR, ki jih je v predlogu za izvršbo oboje zahtevala od vložitve tega predloga (to je od 29. 5. 2013 dalje). Obrestovanje zapadlih, pa ne plačanih obresti je namreč upoštevaje zakonsko prepoved (prvi odstavek 375. člena Obligacijskega zakonika - OZ) v konkretni kreditni pogodbi v obliki notarskega zapisa izrecno izključeno (glej prvi odstavek 3. člena kreditne pogodbe). Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep glede odločitve o ugovoru v I. točki izreka ustrezno delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je odločitev o ugovoru v preostalem pretežnem delu pravilna, pa delna sprememba te odločitve le glede stranske terjatve (obresti) ni narekovala spremembe stroškovne odločitve v III. točki izreka sklepa.

12V preostalem delu pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Dolžniki so s pritožbo uspeli le v sorazmerno majhnem delu, pa še to le glede dela stranske terjatve in zahvaljujoč preizkusu pritožbe po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče odločilo, da dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

14Glede na to, da je odgovor na pritožbo le fakultativna procesna vloga, v konkretnem primeru pa upnica z vložitvijo te vloge ni posebej pripomogla k rešitvi obravnavane pritožbe, je višje sodišče odločilo, da upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena in 155. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).