VSL sodba I Cp 678/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134650/2012 z dne 18. 9. 2012 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.635,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2011 do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na podlagi podjemne pogodbe tožnica za toženko in njenega moža na njuni nepremičnini zgradila teraso. Izvršeno delo ima napako, ker terasa nima potrebnega naklona, zato ob dežju prihaja do zastoja vode na terasi in voda odteka proti hiši namesto na vrt. Toženka je pravočasno obvestila tožnico o napaki, po pregledu terase pa sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica odpravila napako, ko bo imela na razpolago delavce, nato pa bo toženka plačala tožnici dogovorjeno plačilo za opravljeno storitev. Ker tožnica napake ni odpravila, toženka še ni zavezana plačati vrednosti opravljene storitve.

2Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem, da zadevo dodeli drugemu sodniku. Navaja, da toženka ne zatrjuje, da je terasa neuporabna, kar pomeni, da toženka teraso lahko uporablja. Sodišče se je pri dejanskih ugotovitvah, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o odpravi domnevne napake na terasi, oprlo na izpovedbi N. K. in A. K., v katerih pa so razhajanja. N. K. je v izjavi navedla, da ne ve točno, kaj je bilo dogovorjeno med pravdnima strankama glede sanacije terase, da pa ji je poznan dogovor glede naklona terase zaradi pogovora med staršema, ki naj bi se o tem veliko pogovarjala, v izpovedbi pa podrobno opiše način sanacije napak in še izpove; „da je oče vprašal, kako nameravajo sanirati napako“. Tudi priča A. K. najprej ni vedela izpovedati, ali so se o domnevno naknadno sklenjenem dogovoru doma pogovarjali, iz zapisnika o zaslišanju pa izhaja, da ve izpovedati tako o računu, naknadno sklenjenem dogovoru, kot tudi o načinu odprave napake. Sodišče verodostojnost prič ocenjuje zgolj na podlagi njunih dolžnosti, da sta dolžni govoriti resnico in se pri tem sklicuje na drugi odstavek 238. člena ZPP. Iz zaslišanja K. S., D. Ć. in J. R. izhaja, da med pravdnima strankama ni prišlo do sklenitve dogovora o odpravi napak na terasi. Sodišče se ni opredelilo do teh prič, ki so izpovedovale nasprotno. Te priče so tudi izpovedale, da toženkini hčeri nista bili prisotni na sestanku. Sodišče ni ugotovilo vsebine domnevnega pravnega razmerja, tako ni ugotovilo morebitne cene, ne v kakšnem roku naj bi bila terasa sanirana, niti kakšen je bil rok za plačilo in obseg sanacijskega dela. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo ugotoviti, da je toženka prepozno uveljavljala jamčevalne zahtevke v skladu z Obligacijskim zakonikom(2). Nasprotja v izjavah in izpovedbah toženkinih hčera ter neopredelitev sodišča glede pričevanja K. S., D. Ć. in J. R. predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni navedlo materialnopravnih določb, na katere je oprlo svojo odločitev, tako da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj se ne ve, ali je odločitev oprlo na določbo 635. člena OZ v povezavi z 2. in 3. členom OZ, ali je sklenitev domnevo sklenjenega dogovora štelo za novo obligacijo, ločeno od prvotne podjemne pogodbe, posledično pa je zato nastalo novo obligacijsko razmerje.

3Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pa tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih izjavi in izpovedbi N. K. in A. K. ni mogoče šteti kot nasprotujočih. Sodišče prve stopnje dokazno oceno v tem delu ni oprlo le na dolžnost (obeh) prič, da na zaslišanju govorita resnico, marveč tudi na vsebinske razloge, zaradi katerih ni mogoče šteti, da sta izjavi in izpovedbi teh prič v medsebojnem nasprotju. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje(3). Pritožba pa spregleda, da dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na drugih dokazih, ki prepričljivo potrjujejo obstoj dogovora med pravdnima strankama, da bo tožnica odpravila napake na terasi. Sodišče prve stopnje se je sicer res skopo opredelilo do izpovedbe K. S., do izpovedb D. Ć. in J. R. pa se ni opredelilo, pa vendar je v sodbi povzeta izpovedba K. S., ki potrjuje neresničnost odločilnih trditev tožnice v zvezi z izdajo računa, kar dodatno potrjuje pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bodo podrobneje predstavljene v nadaljevanju. Pritožba ne graja postopka, s katerim je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze, argumentacija sodišča prve stopnje, na kateri sodišče prve stopnje utemeljuje dejanske ugotovitve, pa je po mnenju pritožbenega sodišča prepričljiva in nima takšnih vrzeli, zaradi katerih bi pritožba uspela pri pritožbenem sodišču ustvariti dvom, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinskih dokazov izhaja, da so se pravdni stranki in mož toženke dogovorili, da bo tožnica na hiši in nepremičnini toženke in njenega moža opravila različna gradbena dela. Tožnica je gradbena dela izvajala od julija do septembra 2011, toženki in njenemu možu je izstavila dva računa, in sicer račun št. 30/11 dne 15. 6. 2011 in račun št. 38/11 dne 12. 8. 2011, v katerih je bilo določeno, da je rok plačila 28. 6. 2011 oziroma 26. 8. 2011. Toženka in njen mož sta računa plačala v navedenih rokih. Terasa je bila zgrajena v začetku septembra 2011, tožnica pa je toženki izstavila račun za opravljeno storitev dne 5. 12. 2011, takoj po pogrebu toženkinega moža. Toženka in njen mož sta grajala napake zaradi nekvalitetne gradnje terase takoj, ko sta po prvem deževju ugotovila, da terasa nima potrebnega naklona. Gradnja terase ni bila opravljena kvalitetno in v skladu s pravili stroke. Dogovorjen je bil 1 cm odklon terase, ki pa ga tožnica ni naredila, zato ob dežju voda zastaja na terasi in odteče proti hiši, namesto proti vrtu. Po notifikaciji napake so delavci tožnice opravili ogled ter se s toženko in njenim možem dogovorili, da bodo napako na terasi odpravili, ko bodo imeli proste delavce in da bo potem izstavljen račun za opravljeno delo na terasi. Tožnica ni odpravila napake.

7Toženka je skupaj s svojim možem v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 38. člena Zakona o varstvu potrošnikov(4) pozvala tožnico, da odpravi pomanjkljivosti pri opravljeni storitvi. Toženka je uveljavila to pravico v rokih, kot jih določa prvi odstavek 37.a ZVPot v zvezi z drugim odstavkom 38. člena ZVPot. Tudi iz trditvene podlage tožnice izhaja, da po končani gradnji terase ni bilo dežja, iz izpovedbe toženke pa, da sta z možem takoj, ko sta ob prvem dežju opazila, da se voda steka proti hiši, tožnico o tej napaki obvestila, zato so K. S., J. R. in D. Ć. opravili ogled, na katerem so se dogovorili, da bo tožnica odpravile napake na terasi takoj, ko bo imela proste delavce, nato pa bosta toženka in njen mož plačala opravljeno storitev. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 3404/2015 z dne 6. 4. 2016 pojasnilo, da toženka ni sodno uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, ki se nanašajo na znižanje plačila in na odpravo napak, toženka pa tudi ni odstopila od pogodbe. Toženka v postopku tudi ni dala ugovora zoper zahtevek tožnice iz drugega odstavka 635. člena OZ, na podlagi katerega bi lahko zoper zahtevek tožnice na plačilo za opravljeno storitev uveljavljala pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Pritožbeno sodišče je v tem sklepu še pojasnilo, da mora naročnik sodno uveljaviti jamčevalne zahtevke v prekluzivnih rokih le v primeru, ko podjemnik noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti. Togost pravila, ki ga določa prvi odstavek 635. člena OZ (smiselno enako pa velja tudi za tretji odstavek 37c. člena ZVPot), je sodna praksa skušala omejiti z dokaj enostavno zastopano razlago, da ima dogovor o načinu in rokih odprave napak naravo novega dogovora in zahtevek za izpolnitev tega dogovora (ki je enak zahtevku za odpravo napak) zastara v splošnem zastaralnem roku. Med ravnanja, s katerimi je podjemnik zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, spadajo vsa podjemnikova ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava podjemnik prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko naročnik utemeljeno sklepa, da bo podjemnik odpravil napako in da sodno uveljavljanje ne bo potrebno(5). Toženka v tej pravdi ne uveljavlja jamčevalnih zahtevkov, brani pa se z ugovorom, v katerem zatrjuje, da je bil med pravdnima strankama, potem ko so bile ugotovljene in tožnici pravočasno notificirane napake pri gradnji terase, sklenjen dogovor, s katerim se je tožnica zavezala odpraviti napake na terasi. Pritožbeno sodišče je v citiranem sklepu tudi pojasnilo, če je bil med pravdnima strankama sklenjen tak nov dogovor glede odprave napak na terasi in je bil določen nov rok za dokončanje del in glede plačila storitve, je treba upoštevati vsebino novega dogovora, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti pravdnih strank.

8Takšen nov dogovor potrjuje račun št. 64/11 z dne 5. 12. 2011, ki ga je toženki izstavila tožnica, iz katerega izhaja, da je predmet računa gradnja terase, 1. 12. 2011 je določen kot datum opravljene storitve, 15. 12. 2011 pa je določen kot rok plačila. In zakaj ima ta račun odločilno dokazno vrednost? Tožnica je za druga gradbena dela, ki jih je opravila, izstavila računa, ki sta ju toženka in njen mož takoj tudi plačala(6). Sporen račun je bil izdan nekaj mesecev po končani gradnji terase in nekaj dni po pogrebu moža toženke, ki je sicer pretežno sodeloval s tožnico in njenimi delavci. Tožnica ni uspela dokazati trditev, da računa za gradnjo terase ni izstavila, ker je prišlo do sporov med toženko in njenim možem oziroma zaradi njunih finančnih težav in je zato mož toženke prosil tožnico za odlog plačila. Prav nasprotno, dokazni postopek je potrdil, da so te trditve tožnice neresnične, saj je delavec tožnice, ki je vodil gradnjo terase, K. S.(7) izpovedal, da je bil račun za dela na terasi izdan kasneje iz razloga, ker so bili dogovorjeni, da bo tožnica opravila še položitev tlakovcev na dvorišču in se bo zato izdal en račun za dela na terasi in za polaganje tlakovcev. Tako se izkaže, da je bolj prepričljiva trditev toženke, da tožnica ni izstavila računa za gradnjo terase pred decembrom 2011, ker je bilo dogovorjeno, da bo račun izstavila potem, ko bo napake odpravila. Tožnica je tudi zatrjevala, da je bil šele po prejemu dopisa toženke z dne 16. 12. 2011, s katerim je toženka zavrnila plačilo računa, sklican sestanek s K. S. in J. R., ki sta izvajala dela na hiši toženke, da ponovno preverita, če so bila dela res izvedena tako, kot je bilo dogovorjeno. Tožnica je zavračala trditve toženke, da je bil opravljen ogled zaradi grajanja napak(8), zatrjevala je, da v predmetni zadevi ni bil nikoli opravljen ogled grajanih napak, da je bil opravljen le sestanek za izvedbo del(9), čeprav tudi iz zaslišanja prič, ki jih navaja tožnica v pritožbi, prepričljivo izhaja, da je bil opravljen ogled prav iz razloga, ker sta toženka in njen mož grajala napake. Tudi izpovedba tožnice je v tem delu neprepričljiva(10), nasprotno pa je toženka prepričljivo pojasnila in potrdila svoje navedbe, da sta z možem grajala napake takoj, ko so se napake po prvem deževju pokazale, opravljen je bil ogled terase, na katerem so bili prisotni poleg toženke in njenega moža tudi D. Ć., J. R. in K. S., slednji pa je obljubil toženki, da bodo napako odpravili, ko bodo imeli proste delavce in da bo potem izstavljen račun. Pritožbeno sodišče zato sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka dokazala, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor, da bo tožnica napake na terasi odpravila. Priče, ki jih izpostavlja pritožba, so sicer izpovedale, da dogovora o odpravi napak ni bilo, ker se niso mogli dogovoriti, kdo je odgovoren za napake in kdo bo kril stroške sanacije napak, vendar tudi če bi pritožbeno sodišče razpisalo narok in bi navedene priče izpovedale natančno tako, kot so izpovedale v postopku pred sodiščem prve stopnje, to ne bi moglo spremeniti prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče že opozorilo(11). Treba je upoštevati, da so vsi dogovori med pravdnima strankama in toženkinim možem potekali ustno, da ni bilo sporov vse do notifikacije opisane napake, zato je toženka utemeljeno verjela obljubi K. S., da bo tožnica napake odpravila, ko bo imela proste delavce, takrat pa bo tudi nastopila obveznost toženke, da plača opravljeno storitev.

9Nov dogovor ima vse bistvene sestavine podjemne pogodbe iz 619. člena OZ. Na novo so se določile pravice in dolžnosti pravdnih strank. Tožnica se je zavezala odpraviti napake na terasi takoj, ko bo imela proste delavce (glej prvi odstavek 626. člena OZ), toženka pa, da bo prevzela in plačala storitev, ko bo storitev opravljena, po prejemu računa (glej 641. in 642. člen OZ). Določno je opredeljen posel (storitev), ki ga mora opraviti tožnica, določen je tudi časovni okvir, v katerem mora tožnica storitev opraviti in toženka storitev plačati. Tožnica uveljavlja pravico do plačila za opravljeno storitev na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena pred začetkom gradnje terase, ne upošteva pa novega pogodbenega dogovora, ki je bil sklenjen po gradnji terase, ki je na novo določil pravice in obveznosti pravdnih strank, tudi glede roka plačila za opravljeno storitev. Zato tožbeni zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen, ob tem, da je bilo ugotovljeno, da tožnica tudi ni izpolnila obveznosti iz nove pogodbe in še ni odpravila napak na terasi, zato tudi (še) nima pravice zahtevati plačila za opravljeno storitev. Okoliščina, da ima toženka teraso v posesti in jo uporablja, glede na materialnopravno trditveno podlago, na kateri tožnica uveljavlja pravno varstvo, v tem postopku ni relevantna.

10Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožnica s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Glej stran 10 sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZVPot.

Op. št. (5): Glej dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, letnik 2004, str. 854-856.

Op. št. (6): Podrobneje glej 6. točko obrazložitve te sodbe.

Op. št. (7): Mož tožnice.

Op. št. (8): Glej dopolnitev tožbe, stran 92 sodnega spisa.

Op. št. (9): Glej pripravljalno vlogo tožnice na strani 116 sodnega spisa.

Op. št. (10): Glej njeno izpoved na strani 121 sodnega spisa.

Op. št. (11): Primerjaj s sklepom VS RS II Ips 554/99.