641. člen OZ

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Stranki sta se dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.

Da s Pogodbo dogovorjena dela (tesarska in krovska dela) niso bila ustrezno opravljena, toženka ne zatrjuje. Če je s podjemno pogodbo dogovorjeno delo izvršeno po določilih pogodbe, ga je naročnik dolžan prevzeti in plačati, kot je bilo dogovorjeno (641. in prvi odstavek 642. člena OZ).

Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila. Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da delo ni bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, je bila dolžna prevzeti delo, tožeča stranka pa je upravičena do plačila (641. člen OZ).

Izvajalčeva storitvena obveznost (v konkretnem primeru na tej strani po pooblastilu nepravdnega sodišča nastopa tožnica kot plačnica izvajalcu, ki ga je angažira) ima namreč značilnost obligacije rezultata (641. in 642. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), zato toženec kot etažni lastnik ni dolžan izvršiti plačila za dela na skupnih delih stavbe v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem, dokler gradbena dela niso izvršena v celoti.

Pogodbenika sta se dogovorila o plačilu posla po delih, saj se je obračun opravljenih delovnih ur izvajal mesečno, izvajalec pa je tej na podlagi naročniku mesečno izstavljal račune. Gre torej za situacijo, kot jo ureja četrti odstavek 642. člena OZ. Ker je tožena stranka tožeči stranki dela plačevala po dogovorjeni urni postavki za opravljena dela (torej kot ceno na enoto opravljenih del – delovnih ur), ne pa kot skupaj dogovorjeno ceno, plačilo del, ki so bila potrebna za dokončanje posla, ne more predstavljati premoženjske škode tožene stranke.

Podjemnik (izvajalec) se ne more sklicevati na prepozno in/ali napačno notifikacijo, če se napaka nanaša na dejstva, ki so mu bila znana, ali mu niso mogla ostati neznana, pa jih ni sporočil naročniku. Če izvajalec ne odpravi napake v postavljenem roku in se naročnik odloči, da bo napake odpravil sam na njegov račun (tretji odstavek 639. člena OZ), ni nujno, da jih dejansko sam odpravi in šele nato vtožuje plačilo dejanskih stroškov sanacije, temveč pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da naročnik še pred dejansko odpravo napak zoper izvajalca vloži tožbo, s katero zahteva plačilo zneska, potrebnega za odpravo napak, in pristopi k dejanski odpravi napak šele, ko od izvajalca prejme denar za to. Zahtevkov na odpravo napak na stroške izvajalca in odstop od pogodbe ter vrnitev plačila ni mogoče uveljavljati kumulativno, temveč le alternativno. Izvajalec bi moral v primeru, ko je naročnik napake notificiral, izvajalec pa je pristopil k njihovemu odpravljanju, vendar jih ni odpravil v celoti, na to dejstvo (da vse napake niso odpravljene) izrecno in nedvoumno opozoriti naročnika in v primeru spora tudi zanesljivo izkazati (in še poprej zatrjevati), da je naročn

Da bi podjemnik pridobil pravico do plačila za opravljen posel, je pravno pomembno dejstvo izročitve in prevzema opravljenega posla. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti ni v celoti opravila, zlasti pa toženi stranki ni izročila lesene opreme za poslovni prostor v R.S..

Tožnica je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila v smeri, da je izkazala, da je svoje delo opravila in toženca pozvala, da naročene torbice prevzame. S tem se je na toženca prevalilo trditveno in dokazno breme, da je torbice pravi čas in upravičeno grajal.

Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Vendar to ne pomeni, da obstoja dejstev, dokazovanih z računom, ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani.

Tožeča stranka ni dokazala, da ji je tožena stranka naročila generalno čiščenje v obsegu, kot izhaja iz spornega računa.

Tožnica uveljavlja pravico do plačila za opravljeno storitev na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena pred začetkom gradnje terase, ne upošteva pa novega pogodbenega dogovora, ki je bil sklenjen po gradnji terase, ki je na novo določil pravice in obveznosti pravdnih strank, tudi glede roka plačila za opravljeno storitev. Zato tožbeni zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen, ob tem, da je bilo ugotovljeno, da tožnica tudi ni izpolnila obveznosti iz nove pogodbe in še ni odpravila napak na terasi, zato tudi (še) nima pravice zahtevati plačila za opravljeno storitev.

Določbo 641. člena OZ je treba razumeti tako, da z nastopom dolžnosti prevzetja opravljenega dela, ki je bilo izvršeno po določilih pogodbe in pravilih posla, nastopi naročnikova obveznost izplačati opravljeno delo, če ni dogovorjeno drugače, hkrati pa tudi nastopijo vse posledice upnikove zamude. Podjemnik s tožbo proti naročniku ne more zahtevati, da opravi ravnanja, ki so v skladu z vsebino obveznosti potrebna za izpolnitev. Zastaranje pretrga le vložitev tožbe ali oprava drugega dejanja pred sodiščem ali drugim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje.

Izrecne določbe o tem, kdaj pridobi podjemnik pravico do plačila, OZ ne določa. Je pa to pravilo mogoče izpeljati iz osrednje značilnosti podjemnikove (oziroma izvajalčeve) storitvene obveznosti kot obligacije rezultata. Pravico do plačila za opravljen posel podjemnik tako ne pridobi zgolj z dokončanjem posla, temveč šele z izročitvijo naročniku (oziroma dosledneje, ko naročniku omogoči, da opravi prevzem opravljenega posla). Ko mu torej omogoči, da opravljeni posel uporabi za namen (za uresničitev interesa), zaradi katerega je sklenil podjemno pogodbo. Znižanje plačila je odvisno od vrednosti dela in če je bilo v Pogodbi mogoče ločeno oceniti vrednost del za konstrukcijo in ločeno vrednost del za fasado, ni utemeljenega razloga, da se znižanje plačila ne bi opravilo glede na vrednost izvršenega dela (zgolj) za fasado.

Stranka lahko zavrne plačilo odmene za podjemnikovo delo, če ima razlog za zavrnitev prevzema. Razlog za zavrnitev prevzema je predvsem obstoj očitnih napak. Te pa mora tožena stranka grajati. Tožena stranka bi lahko zavrnila prevzem tudi iz drugih tehtnih razlogov. Kot razlog za zavrnitev pride vsaj načeloma v poštev tudi ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Pri dodatnih delih ne gre za (prvotna) pogodbena dela. Dodatna dela, ki niso bila prvotno dogovorjena in niso nujna za izpolnitev (prvotne) pogodbe, pomenijo spremembo prvotnega pogodbenega dogovora. Toženec bi moral dokazati, da je tožeči stranki omogočil, da napako odpravi sama. Prvostopenjsko sodišče pa je zavzelo napačno stališče, da je breme njegove dokazanosti na tožeči stranki oziroma podjemniku. Dejanski zaključek, da tožeča stranka v tem ni uspela, je zato napačen. Na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje je toženec izpovedal, da se je tožeča stranka ponudila, da napake odpravi, vendar pa je njegova žena, ki je lastnica objekta, na katerem so se izvajala obravnavana dela, temu nasprotovala. Toženčev jamčevalni zahtevek je že zato neutemeljen. Trditveno in dokazno breme grajanja napak nosi naročnik oziroma toženec. On je tisti, ki bi moral dokazati, da je pravočasno in substancirano grajal napake in da je podjemnik njegovo obvestilo pravočasno prejel.

Pritožnica ne more uspešno uveljaviti razlage, da za vse gospodarske pogodbe (ki v smislu 349. člena OZ namreč pomeni le, da so jo med seboj sklenili gospodarski subjekti – 13. člen OZ) zastaranje teče „od dobave blaga oziroma izvršitve dela“. To ne ustreza niti sami dikciji zakona, po kateri zastaranje teče za vsako dobavo blaga, opravljeno delo ali storitev. 349. člen OZ ureja zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Namen 349. člena je določiti splošni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Glede preostalega pa veljajo splošna pravila o zastaranju (kdaj začne zastaranje teči, nastop zastaranja ...). Gospodarska pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, je po svoji naravi podjemna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zato pravilno izpostavilo, da za pridobitev pravice do plačila in posledično začetek teka zastaranja ni pomemben čas izdelave naročenega orodja, temveč nadaljnje pravno dejstvo prevzema opravljenega posla. Če naročnik svoje dolžnosti prevzema in pregleda izvršenega posla brez utemeljenega razloga ne izpolni ali se morebiti prevzemu in pregledu izvršenih del celo izmika, podjemnik pridobi pravico terjati izpolnitev obvezno

Sodišče po eni strani sledi tožeči stranki, da je račune za opravljeno delo na hiši tožencev izstavljala tudi A. A. s.p., po drugi strani pa kot plačilo računov za opravljena dela za hišo ne upošteva plačil, ki so bila tožeči stranki nakazana s strani A. A. s.p. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe v tem delu zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ter nasprotujočih si zaključkov ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je za omenjeni objekt dobavila in pravilno montirala tudi dogovorjeno število zunanjih žaluzij. Delo je torej izvršila po določilih pogodbe in pravilih posla (641. člen OZ). Zaradi tega niti ni pravno pomembno, ali je v konkretnem primeru v tem delu tožena stranka sploh pregledala in potrdila izvršeno delo, upoštevaje ob tem, da tožena stranka v sodnem postopku sploh ni nikoli trdila, da ji je bilo na kakršenkoli način onemogočeno, da omenjeno delo pregleda in ga potrdi. Namen določbe iz tretjega odstavka 642. člena OZ je namreč v tem, da naročnik zavaruje svoj pravni položaj (jamčevalne zahtevke) zaradi morebitnih napak izvršenega dela.

Naročnik lahko graja napake po pozivu k pregledu in prevzemu, torej takrat, ko podjemnik sam sporoči, da je delo dokončano. Ko se delo še izvršuje, lahko naročnik graja pričakovane (in torej morda še niti ne obstoječe) napake. Vendar pa to podjemnika ne odveže bremena grajanja napak potem, ko ga podjemnik pozove na pregled in prevzem, saj se obstoj napak lahko zares ugotovi šele potem, ko so po podjemnikovem mnenju dela izvršena. Podjemnik od naročnika ne more zahtevati plačila, preden od naročnika ne zahteva, naj pregleda in prevzame izvršeno delo. Podjemnik po pregledu in prevzemu praviloma ne odgovarja več za očitne napake in lahko od naročnika zahteva plačilo. Zakon nalaga pregled „brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče“. Pregled in prevzem morata biti torej opravljena nemudoma, razen če temu nasprotujejo utemeljen razlog. Če pa naročnik nemudoma ne pregleda in prevzame izvršenega dela brez utemeljenega razloga, se delo šteje za prevzeto. Podjemnik je upravičen do plačila kljub temu, da ni bilo ne pregleda, ne prevzema. Nastopi namreč fikcija pregleda in prevzema. Breme zatrjevanja, in po potrebi dokazovanja, da je bilo delo izvršeno v skladu s podjem