37.c člen ZVPot-UPB2

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da montaža tende na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Pravdni stranki sta se dogovorili za montažo na steno; po ogledu in izmerah komercialista in s strani toženke podanih podatkov je bila predlagana tenda z montažo na steno. Da bi bil med strankama dogovorjen določen način montaže na steno, tožnica ni trdila. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena le montaža na steno. Način/vrsta montaže na steno ni bil poseben predmet dogovora. Res je bila po poskusu montaže na steno dogovorjena montaža te iste tende na streho. Vendar pa je to toženka sprejela na podlagi informacij tožnice, ki niso bile strokovno ustrezne oz. pravilne. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila montaža na steno - ne glede na odstopanje posredovanih podatkov - izvedljiva.

Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ta listina vsebuje "dogovor o odpravi napak z dne 26.10.2022" in ta dogovor vsebuje materialno upravičenje, ki je pravna osnova za tožbeni zahtevek v tem postopku. Sodišče druge stopnje sicer ne pritrjuje razlagi sodišča prve stopnje o podrejanju tega dogovora določbam materialnega prava, ki bi bile izven določb gradbene pogodbe (izvensodna poravnava, 266. člen OZ). Med pogodbenimi strankami je bila dogovorjena gradbena pogodba (izgradnja novogradnje stanovanjskega objekta), zato zanjo veljajo primarno določbe OZ, ki se nanašajo nanjo. Okoliščina, da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja izgradnja nove stavbe, je bistveni razlikovalni znak, ki izključuje uporabo določb Zakona o varstvu potrošnikov, zato so napačni razlogi sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 37.c člena in razlago v sodni praksi. Z novelo ZVPot-F je bila v ta zakon prenesena Direktiva 2011/83/EU z dne 25.10.2011 (2. točka 1.a člena ZVPot). V skladu s 3. členom navedene Direktive pa se ta ne uporablja za: "(e) za izgradnjo, pridobitev ali prenos nepremičnine ali pravic na nepremičnini; (f) za izgradnjo novih stavb, bistveno spremembo namembnosti obstoje

V zvezi z utemeljenostjo odstopa od pogodbe je bilo že večkrat poudarjeno, da čeprav ZVPot dopušča potrošniku alternativno možnost izbire med več jamčevalnimi zahtevki, teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da gre pri razvezi oz. odstopu od pogodbe z vrnitvijo plačane kupnine za sekundarno možnost, če zahtevana odprava napake ni mogoča ali ni izpolnjena v primernem roku.

Toženka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da je ograja zaradi pomanjkljivosti "v celoti neuporabna", da ne ustreza naročilu, kar naj bi pojasnila tožnici oziroma njenim (so)delavcem, ki so postavili ograjo, hkrati pa je bilo v postopku prepričljivo ugotovljeno, da je nasprotovala, da direktor tožnice odstrani in odpelje ograjo. Pritožbeno sodišče v tem delu sledi prepričljivim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da toženka 20. 9. 2019 ni dopustila, da bi direktor tožnice odpeljal ograjo oziroma da bi (so)delavci tožnice dokončali storitev z dokončno/fino nastavitvijo ograje. Toženka je torej prepovedala tožnici, da odpelje v celoti neuporabno ograjo, ki je še vedno nameščena v njeni hiši, ob tem, da ni plačala niti dela dogovorjenega plačila. Toženka je vse napake (razen napake, da je ograja odrezana pod kotom) prvič notificirala v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2019, in tudi če se upošteva ugovor, ki je bil vložen 17. 12. 2018, so bile te napake notificirane po poteku dvomesečnega roka iz 37.a člena ZVPot, s tem, da toženka ni dopustila tožnici, da napake odpravi oziroma da dokonča storitev.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo v konkretnem primeru za napako, ker kamen ni imel takšnih značilnosti, kot je bilo med strankama dogovorjeno, pri čemer toženka pred sklenitvijo pogodbe ni bila opozorjena na obstoj kalcitnih žil, je neutemeljeno zatrjevanje, da je sodišče napačno brez sodelovanja izvedenca kamnoseške stroke ocenilo, da gre za napako. Neutemeljena pa je tudi navedba, da za stvarno napako sploh ne gre. Toženka se je res odločila za kamen Paradizo Classico, ki ga je imela konkretno pred seboj, vendar, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da sporna plošča ni bila očiščena, toženka ter njen sin tudi nista videla njene hrbtne strani ter kalcitne žile takrat niso bile opazne, zato je neutemeljena navedba, da je odveč govoriti o opustitvi predpogodbene dolžnosti informiranja.

Kupcu šele oblikovalni zahtevek, s katerim zahteva, da se v pogodbi dogovorjena kupnina zniža zaradi stvarnih napak, daje upravičenje, da s kondikcijskim zahtevkom zahteva vračilo preveč plačane kupnine. Tak zahtevek je postavil tožnik. Ne gre za ugotovitveni zahtevek, kot to zmotno zatrjuje pritožba, marveč za oblikovalni zahtevek, ki je obvezna predpostavka, na podlagi katere kupec posledično lahko uveljavlja denarno terjatev iz naslova znižanja kupnine.

ZVKSES v drugem odstavku 23. člena določa, da prodajalec odgovarja za skrite napake, ki imajo značilnost napak v solidnosti gradbe, če se te pokažejo v desetih letih od prevzema nepremičnine. Iz določbe je jasno razvidno, da gre za obdobje jamčevanja. Temu ne nasprotujejo niti pravdne stranke. Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da deset let znaša prekluzivni rok za vložitev tožbe. Ker pa ZVKSES prekluzivnega roka za vložitev tožbe sam ne določa, je med strankama sporno, ali je v obravnavani zadevi uporabljiv enoletni prekluzivni rok iz OZ ali dveletni prekluzivni rok iz ZVPot, ki tečeta od notifikacije napake. Vrhovno sodišče se je v sklepu II Ips 9/2017 z dne 11. 5. 2017 o tem vprašanju že izreklo: ni mogoče uporabiti specialne določbe 37.c člena ZVPot, temveč določbo splošnega predpisa, torej prvega odstavka 480. člena OZ.

Opredelitev jamčevalnega zahtevka iz četrte alineje prvega odstavka 37.c člena ZVPot (da ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico zahtevati, da se mu vrne plačani znesek) pomeni le slab zakonodajalčev zapis jamčevalnega zahtevka odstopa od pogodbe, saj tega opredeljuje s posledico, ki nastane, če potrošnik uresniči oblikovalno pravico odstopa od pogodbe, to je s kondikcijsko terjatvijo, ki jo pridobi, če je pred uresničitvijo pravice do odstopa že plačal kupnino oziroma storitev. Sicer pa potrošnikova uveljavitev tovrstnega jamčevalnega zahtevka po ZVPot potrošnika ne odvezuje po uresničenem odstopu od pogodbe prodajalcu (v primeru podjemne ali gradbene pogodbe izvajalcu) vrniti vrednosti koristi, ki jo je imel ali jo ima od uporabe stvari (po četrtem odstavku 111. člena OZ).

Določba 656. člena OZ ob dogovorjeni fiksni ceni omogoča spremembo cene, če so se cene za elemente, na podlagi katerih je bila določena, toliko zvišale, da bi morala biti cena za dela več kot za deset odstotkov višja. Kot element, na podlagi katerega je bila določena cena (za katero je bilo dogovorjeno, da se ne bo spremenila), je smiselno mogoče upoštevati tudi davčno obveznost izvajalca. Merilo, ali je podjemnik svojo obveznost izpolnil pravilno, je lastnost končnega rezultata - te lastnosti pa morajo ustrezati ne le pravilom stroke, ampak tudi pogodbeno dogovorjenim lastnostim. Sankcije, ki jih potrošniku v primeru stvarne napake nudi prvi odstavek 37.c člena ZVPot, so predvidene alternativno, v vsakem primeru (torej tudi, če se ni odločil za odprave napake oz. zamenjavo stvari ampak za znižanje plačila v sorazmerju z napako) pa ima pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode (drugi odstavek 37.c člen ZVPot).

Tožena stranka neutemeljeno poskuša zminimalizirati hibo zapiranja vrat plinskega prostora, ko navaja, da so napake nepomembne in nezadostne tožbeno izraženi zahtevi, da je morebitna nesanirana majhna razpoka v plastiki, da gre za majhno, praktično zanemarljivo razpoko, da je šlo za popravilo v improvizaciji, ko ni bilo možno vodil in pritrdil vrat postaviti v prvotno stanje. Plinski prostor je eden od bistvenih sestavnih delov prikolice. V njem je prostor za plinsko jeklenko oziroma v tem primeru za dve in za shranjevanje opreme. Zakoniti zastopnik tožene stranke je med zaslišanjem priznal védenje, da bo tožnik potoval s prikolico. To pomeni, da se je tožena stranka kot profesionalni prodajalec prikolic zavedala, da bo tožnik neprimerno več odpiral in zapiral vrata plinskega prostora kot stranka, ki pelje prikolico na dopust enkrat na leto. Zato je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah zadeve sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za neznatno hibo in da je opisana poškodba bistvena za uporabo stvari. Poleg tega po stališču v literaturi odstop v slovenskem pravu (zaradi stvarne napake oziroma hibe v delovanju) ni vezan na posebno težo napake oziroma na popolno neupor

Zakon ne določa izrecno, v kakšnem roku je, kadar je izkazana prevara prodajalca po prvem odstavku 480. člena OZ, mogoče vložiti tožbo. Pritožbeno sodišče sodi, da je treba v takem primeru uporabiti splošni zastaralni rok.

Po določilu prvega odstavka 480. člena OZ znaša rok za postavitev zahtevka za odpravo napak eno leto, razen v primeru prevare. Po sodni praksi glede prevare pri prodajni pogodbi zadošča, da je prodajalčevo ravnanje zavedlo kupca v prepričanje, da bo napaka odpravljena brez pravde, to pa se potem ne uresniči (primerjaj odločbo VS RS II Ips 489/99). Podobna je sodna praksa pri podobni določbi v zvezi z gradbeno pogodbo (tretji odstavek 663. člena OZ). Če tožena stranka ustvari vtis, da bo napako odpravila prostovoljno, se na prekluzivni rok ne more sklicevati (primerjaj odločbo VS RS II Ips 7/2011). Ker je tožena stranka opravila dejanja, za odpravo zatrjevane napake, napake pa ni odpravila, je ravnala tako, da je nastal vtis, kot da bo napaka odpravljena. Bilo bi nepošteno, če bi se sedaj sklicevala na prekluzivni rok v položaju, ko je ravnala tako, da je kupce stanovanj zavedla. Zamakanja na stopniščih po stenah hodnikov zaradi neustrezne hidroizolacije (kar je ugotovil izvedenec) nedvomno predstavlja napako v solidnosti gradnje. Zamakanje lahko prizadene stene, ki so bistveni nosilni del in je zato prizadeta solidnost gradbe. Zaradi napake v solidnosti gradnje je tudi rok

Ker toženec, ki nepremičnino ves čas uporablja, ni trdil, da so obstajale ovire za prevzem del, oziroma da je zahteval primopredajo del na kakšen drugačen način (iz njegove izpovedbe izhaja, da tožniku ni pisal ali ga klical, saj je štel, da je tožnikova dolžnost, da pride do prevzema), pritožbeno sodišče zaključuje, da je bil pregled in prevzem del opravljen. Toženec je na račun opravljenih del izvedel dve plačili, (po neizpodbijani trditvi) zadnjega 26. 8. 2011, ko je presodil, da je zaradi izvedbenih napak upravičen do nižje pogodbene cene, zato ne more biti dvoma o tem, da so bila obnovitvena dela zaključena ter s strani toženca pregledana oziroma prevzeta, v avgustu 2011 (ne kasneje). Toženec je trdil, da je tožnika o napakah (ustno) obvestil 9. 11. 2011. Ni pa podal nobenih navedb v smeri, kdaj je posamezno napako odkril. Gre za okoliščino, ki je sestavni del zakonskega dejanskega stanu iz prvega odstavka 37a. člena ZVPot, kar pomeni, da v odsotnosti trditev glede trenutka odkritja napake ni mogoč preizkus, ali je toženec napake grajal pravočasno (v roku dveh mesecev po odkritju). Pri pogodbeni garanciji ni dolžnosti notifikacije napak, napaka pa se lahko pokaž

Neutemeljen je toženčev očitek o pomanjkljivosti sodbe, ker se ni izrekla o tem, ali je vzrok za napako v projektni dokumentaciji ali v njeni izvedbi. Za utemeljenost zahtevka za odpravo napake zadostuje, da je stvar ob izročitvi imela napako. Ni pa pomembno, ali je vzrok za napako v pomanjkljivi dokumentaciji ali v pomanjkljivi izvedbi. V razmerju do kupca odgovarja prodajalec ne glede na to, kaj je vzrok za napako.

Vgradnja programske opreme, ki je pri testnem (laboratorijskem) preizkusu, kot podlagi za homologacijo in opredelitev lastnosti vozila, optimizirala izpuste dušikovega oksida (NOx), je nepoštena poslovna praksa.

"Kritni kup" ni vrsta pravega jamčevalnega zahtevka. Vendar položaj kritnega kupa ni zakonsko neurejen; urejata ga določbi 265. in 266. člena OZ; njuna zakonska predpostavka pa je predhodna notifikacija - upnik (kupec) mora pred tem obvestiti dolžnika (prodajalca), da bo prehodno na svoje stroške opravil kupil stvar ali storil tisto, kar bi moral dolžnik. V dvostranskih pogodbah mora namreč zakonodajalec uravnoteženo (sorazmerno) varovati koristi obeh strank, tudi kršitelja pogodbe.

V obravnavani zadevi je ključno, ali bi bilo treba pri presoji pravočasnosti tožbe uporabiti določbe ZVPot (tretji odstavek 37c. člena v zvezi z 38. členom), ki določajo daljši prekluzivni jamčevalni rok za stvarne napake. To pa je odvisno od presoje, ali sta tožnika potrošnika po drugem odstavku 1. člena ZVPot. Ker iz tožbe ni razvidno, ali sta tožnika s tožencem podjemno pogodbo glede predelave kombija sklenila za namene izven njune poklicne ali pridobitne dejavnosti, je tožba za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi zato nesklepčna. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ampak bi moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP in tožnikoma s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. sklepčnost tožbe - zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov

Skladno s tretjim odstavkom 37.c člena ZVPot pa pravice potrošnika (kupca) iz naslova stvarnih napak iz prvega odstavka istega člena, kjer je našteta tudi pravica do vrnitve plačanega zneska, ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca.

Tožnica uveljavlja pravico do plačila za opravljeno storitev na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena pred začetkom gradnje terase, ne upošteva pa novega pogodbenega dogovora, ki je bil sklenjen po gradnji terase, ki je na novo določil pravice in obveznosti pravdnih strank, tudi glede roka plačila za opravljeno storitev. Zato tožbeni zahtevek že iz tega razloga ni utemeljen, ob tem, da je bilo ugotovljeno, da tožnica tudi ni izpolnila obveznosti iz nove pogodbe in še ni odpravila napak na terasi, zato tudi (še) nima pravice zahtevati plačila za opravljeno storitev.