VSL sklep III Cp 2495/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke in z izvedencem za premičnine. Nato je zavrnilo tožničin primarni zahtevek, naj se ugotovi, da je tožnica do ½ solastnica dveh nepremičnin (parc. št. 1 in parc. št. 2, obe k. o. X), nadalje, da ji mora toženec izstaviti ustrezno listino za vknjižbo njene solastnine ter nadomestiti denarno vrednost premičnin v skupnem znesku 5.145,00 EUR z obrestmi od tožbe dalje. Zavrnilo je tudi prvi podredni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici za povečano vrednost nepremičnin plačati 64.000,00 EUR ter nadomestiti denarno vrednost premičnin v znesku 5.145,00 EUR, oboje z obrestmi od tožbe dalje. Drugi podredni zahtevek (da je toženec dolžan tožnici plačati 64.000,00 EUR z obrestmi) je zavrnilo, v preostalem delu (da je skupno premoženje pravdnih strank oprema za spalnico, jedilnico, predsobo, spodnjo in zgornjo kuhinjo, dnevno sobo in sobo, osebno vozilo Citroen AX, 19 srebrnikov in dve zbirki slovenskih znamk od osamosvojitve do danes ter da znašata deleža pravdnih strank na tem premoženju za vsakega do ½) pa je zavrglo. Nazadnje je sklenilo, da mora tožnica tožencu povrniti 2.424,75 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da kljub njenemu slabemu premoženjskemu stanju ni ugodilo njeni prošnji za podaljšanje roka oziroma obročno plačilo predujma za izvedence. S tem ji je odvzelo pravico do sodnega varstva, posebej ker je bila zavrnjena tudi tožničina prošnja za brezplačno pravno pomoč. Zaradi opustitve dokaza z izvedenci je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je imelo na voljo še druge dokaze, pa je tožničine zahtevke kljub temu zavrnilo. Pri tem ni upoštevalo, da je celo toženec tožnici na skupnem premoženju priznal delež v višini 1/10. Če je sodišče ocenilo, da je bil zahtevek glede premičnin nedoločen in neizvršljiv, bi moralo tožnico na to pomanjkljivost opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Sploh pa med pravdnima strankama ni sporno, za katero premično premoženje gre. Za povrh je toženec v nasprotni tožbi celo manj določno navedel premično premoženje, za katerega trdi, da je njegovo posebno premoženje. Kljub predlogu sodišče ni združilo postopkov po tožbi in nasprotni tožbi, čeprav ni tehtnih razlogov za njuno ločeno obravnavanje.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da ima tožnica v resnici dovolj sredstev za plačilo zahtevanega predujma, saj je pred časom prejela kupnino za dvoje prodanih stanovanj.

4Pritožba je utemeljena.

5Med pravdnima strankama je sporen obseg njunega nepremičnega in premičnega premoženja, sporni pa sta tudi višina in vrednost njunih deležev na njem. Tožnica je zato vložila tožbo, toženec pa nasprotno tožbo.

6Zakaj sodišče nasprotne tožbe ni dopustilo, ampak jo obravnava posebej, iz izpodbijane sodbe ni razvidno. Brez dvoma gre za vsebinsko povezani zadevi, za njuno obravnavanje pa je stvarno pristojno isto sodišče. Pogoji za vložitev nasprotne tožbe, ki so predpisani v 183. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so torej izpolnjeni, zato bi sodišče ob upoštevanju načela smotrnosti in ekonomičnosti postopka obe tožbi moralo obravnavati skupaj. Za ločeno obravnavanje bi po ustaljeni sodni praksi morali obstajati tehtni razlogi(1). Utemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z združitvijo postopka ravnalo v nasprotju s 300. členom ZPP. Gre za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi.

7S skupnim obravnavanjem tožbe in nasprotne tožbe bi prišlo tudi do drugačne oziroma sorazmernejše porazdelitve dokaznega bremena med pravdni stranki. Sodišče prve stopnje se je kljub obsežni dokazni ponudbi neupravičeno omejilo le na dokazovanje z izvedenci. Res je, da sodišče po tretjem odstavku 153. člena ZPP opusti izvedbo dokaza, če stranka ni založila zahtevanega predujma. Ne sme pa sodišče brez pojasnila spregledati drugih dokaznih predlogov. Če torej tožnica v odrejenem roku ni plačala predujma(2), bi sodišče prve stopnje moralo izvesti preostale dokaze in nato pri svoji odločitvi upoštevati pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena. V vsakem primeru pa bi v obrazložitvi sodbe moralo pojasniti, zakaj je druge (neizvedene) dokaze zavrnilo. Le na ta način bi se lahko izognilo očitku, da je neupravičeno okrnilo strankino pravico do obravnavanja v postopku.

8Prav tako sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči tožbe v delu, ki se nanaša na premično premoženje, ne da bi tožnici na podlagi prvega odstavka 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP omogočilo, da v primernem roku tožbo ustrezno dopolni. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je sankcija za nesklepčen tožbeni zahtevek zavrženje tožbe. Če iz dejstev, ki jih zatrjuje tožnik, ne izhaja zahtevana pravna posledica, namreč sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Zaradi zakonske domneve iz prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), da sta deleža zakoncev (oziroma izvenzakonskih partnerjev - prvi odstavek 12. člena ZZZDR) na njunem skupnem premoženju enaka, bi lahko bil vprašljiv pravni interes za tožbo v delu, kjer tožnica zahteva (zgolj) polovični delež na spornem skupnem premoženju. Ker pa toženec tožnici na skupnem premoženju priznava samo delež v višini 1/10, kar pomeni, da nasprotuje prej navedeni zakonski domnevi, tožbe v zvezi z navedenim zahtevkom ni mogoče zavreči.

9Izpodbijana odločba je torej ne le deloma napačna in preuranjena, ampak predvsem obremenjena z navedenimi procesnimi kršitvami, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti. Sodišče druge stopnje je zato tako sodbo kot sklep razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP. Zadevo je vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki bo moralo najprej sanirati naštete procesne pomanjkljivosti, nato pa izpeljati dokazni postopek in odločiti o zahtevkih obeh pravdnih strank.

10Razveljavitev je vplivala tudi na odločitev o stroških postopka. Pravica do njihovega povračila je odvisna od končnega izida pravde, kar velja tudi za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških vsega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.

-------------

Op. št. (1): sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3110/2013 z dne 29. 11. 2013

Op. št. (2): Sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 10. 2015 o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka je bil opremljen z napačnim pravnim poukom. Pritožba ni dovoljena le zoper sklep, s katerim sodišče rok podaljša (četrti odstavek 110. člena ZPP).