VSL sodba II Kp 55858/2013

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremeni tako, da se v pogojni obsodbi določena preizkusna doba skrajša na 1 (eno) leto;

sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega A. A. spoznalo za krivega poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. in 54. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP, podrejeno pa zaradi kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Na tej podlagi je sprejelo prepričljive dokazne ter materialnopravne zaključke, kar vse je v sodbi tudi tehtno obrazložilo.

5Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje življenjsko logičnemu in vrednostno razumnemu razlogovanju izpodbijane sodbe, v kateri je prvostopenjsko sodišče zagovor obtoženca dokazno soočilo s prepričljivi ter konsistentnimi izpovedbami oškodovanca in prič B. B. ter C. C., pri čemer je utemeljeno zaključilo, da je obtoženčev zagovor glede odločilnih dejstev izpodbit. Tehtni dokazni oceni (strnjeni zlasti v tč. 15 razlogov izpodbijane sodbe) na pritožbeni stopnji pravzaprav ni potrebno nič bistvenega dodati. S posplošenim pritožbenim vztrajanjem pri zagovoru, tj. zanikanju očitanega kaznivega dejanja, zagovornik ne more uspeti. Pritožbena izvajanja glede oškodovančevega daljšega izogibanja obtožencu (kar je oškodovanec med postopkom celo razumljivo pojasnil), zlasti pa izogibanja drugim znancem, so za odločitev v tej kazenski zadevi povsem nepomembna, saj domnevno „nenavadno obnašanje“ oškodovanca nima nobene pravnorelevantne zveze z dogajanjem dne 20. in 22. 6. 2013. Na oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanca glede ključnih dejstev za razsojo v ničemer ne vpliva dejstvo, da se D. D. med sodnimi zaslišanji dve leti in pol oziroma celo tri leta po kaznivem dejanju ni mogel spomniti oseb, ki so se 20. 6. 2013 poleg njega nahajale v gostinskem lokalu J. (kar je izkustveno razumljivo), tj. pred tem, ko je obtoženec na samem pristopil do njega ter prvič zahteval denar, kar je podkrepil z resnimi grožnjami. Če drugi gostje lokala v kazenskem postopku niso bili identificirani, to ne pomeni, da je bilo obtožencu oziroma zagovorniku onemogočeno predlagati materialnopravno relevantne dokaze (zaslišanje teh prič), saj nobena druga oseba pri kritični interakciji med obtožencem in oškodovancem dne 20. 6. 2013 ni bila navzoča in posledično ne bi mogla potrditi obtoženčevega zagovora, da ni ne zahteval denarja niti grozil oškodovancu ter njegovi družini, zato pritožbena graja ni utemeljena.

6V zvezi z dogajanjem dne 22. 6. 2013 na dvorišču stanovanjske hiše pri oškodovancu sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v zaključke izpodbijane sodbe, da sta tako oškodovanec kot B. B. slišala grožnje obtoženca, da bo pobil celotno družino (vključno s sinom in psom, kakor je pokazal s prstom), kolikor mu D. D. do opoldneva naslednjega dne ne prinese denarja. V prvotnem zagovoru je že sam obtoženec priznal, da je slišal B. B., kako vpije, zakaj je prišel oziroma da pri njih nima kaj iskati, poslušala pa ga je tudi, ko ji je rekel, naj umakne psa. Šele v zagovoru v ponovljenem sojenju je začel izražati resne dvome v to, ali sta D. D. ter B. B. sploh lahko slišala njegove besede, tj. zaradi hrupa njegovega vključenega štirikolesnika, s katerim se je pripeljal. Te zagovorne navedbe so ovržene tako z izpovedbo D. D., ki je izrecno povedal, da se je kljub delujočemu motorju jasno slišalo, kaj je obtoženec govoril, kot B. B., ki je izpovedala vsebinsko enako, istočasno pa povzela natančno vsebino obtoženčevih besed. Okoliščina, da je obtoženec na glavi nosil zaščitno čelado z vizirjem, ki ga je dvignil, na obrazloženo nima nobenega vpliva. Nerazumne in nelogične so navedbe pritožbe, da dejstvo, da je B. B. med dogajanjem stekla v hišo po obrambni sprej ter z njim med odhajanjem tekla za obtoženim, kaže na izmišljenost obtožb. Prav nasprotno, za uporabo spreja ne bi bilo nobenega razloga, če bi obtoženec res prišel na vljudnostni obisk, kot se je zagovarjal. V postopku sicer res ni bil ugotovljen natančen trenutek, kdaj je Berginčeva stekla v hišo, vendar to vprašanje za presojo ni bistveno. Odločilno je namreč, da je bila B. B. nedvomno prisotna, ko je obtoženec grozil, saj je o tem podrobno izpovedala. Iz oškodovančeve izpovedbe ni mogoče razbrati, da B. B. v kritičnem trenutku ni bila navzoča, kot razloguje pritožba. Nasprotno – obtoženi ne bi mogel pokazati nanjo, ko je z roko podkrepljeval svoje grožnje, kolikor ne bi bila prisotna. Iz pojasnjenih razlogov se pritožbena kritika zato pokaže kot neutemeljena.

7Neutemeljeno in protispisno je tudi izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe oškodovanca z navedbami, da slednji ni niti skušal izvedeti, na čem temelji obtoženčeva zahteva po izročitvi denarja. Oškodovanec je namreč drugače izpovedal, da je obtoženca že ob prvem pogovoru pred gostinskim lokalom vprašal v tej smeri, vendar je dobil odgovor v smislu, naj bo tiho, saj že ve. Ker je oškodovanec ves čas prepričljivo zanikal, da bi bil obtožencu sploh kar koli dolžan (čemur je obtoženec v zagovoru tudi pritrdil), je esencialno nelogično pritožbeno pričakovanje, da bi oškodovanec še dodatno preverjal dejstvo, v katerega je bil povsem prepričan. Zagovornik prav tako ne more uspeti z vnašanjem dvoma v ugotovitev dokaznega postopka, da sta se tako oškodovanec kot njegova partnerka zaradi izraženih groženj prestrašila in v skrbi za lastno varnost ter varnost 2-letnega sina za nekaj dni celo odšla živet k C. C., kot izhaja iz skladnih izpovedb vseh zaslišanih prič. Izrazito nelogično bi bilo, da bi oškodovančeva družina zapustila dom, čeprav obtoženi ne bi izrekel nobenih groženj, kot skuša prikazati pritožba, zaradi česar za očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljene podlage. Okoliščina, da se je oškodovanec z obtožencem kasneje še sestal v lokalu E. (kar pa mu je ob vložitvi predloga za pregon svetoval celo policist), ne izključuje doživljanja strahu neposredno po izvršitvi kaznivega dejanja in navsezadnje tudi še v kasnejšem obdobju, kot je izpovedala B. B. Ne nazadnje se je prvostopenjsko sodišče prepričljivo opredelilo, da ne oškodovanec niti njegova partnerka nimata prav nobenega razloga, da bi si očitke zoper obtoženega izmislila, saj jima obsodilna sodba (po vseh neprijetnostih kazenskega postopka) ne prinaša nobenih upoštevnih koristi, posledično pa dokazni sklep o njuni verodostojnosti ter resnicoljubnosti, s čimer je obtoženčev zagovor ovržen, sprejema tudi sodišče druge stopnje.

8Pravno zgrešeno je pritožbeno stališče, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe podani zgolj zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem odstavku 310. člena KZ-1. Poskus pridobitve protipravne premoženjske koristi z resno grožnjo izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, saj poskus prisiljenja v izročitev denarja, ki ga D. D. obtožencu sploh ni bil dolžan (kar je v izreku sodbe jasno opisano), pomeni opredelitev načrtovane premoženjske koristi, ki je protipravna. Opredelitev v opisu dejanja, da je obtoženec od D. D. „zahteval, da mu vrne denar, ki mu ga je dolžan“, predstavlja povzemanje obtoženčevih (neresničnih) navedb pred gostinskim lokalom F., nikakor pa ne opredelitve zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja samovoljnosti, tj. izterjave (obstoječega) dolga na prepovedan način. O nepravilni uporabi materialnega prava v luči pritožbeno zatrjevane kršitve 4. točke 372. člena ZKP ne more biti govora.

9Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob tehtnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije (tč. 18 razlogov sodbe), obtožencu utemeljeno izreklo opozorilno sankcijo, v pogojni obsodbi pa je določilo primerno ter pravično zaporno kazen.

10Preizkus izpodbijane sodbe v okvirih 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, tj. glede trajanja v pogojni obsodbi določene preizkusne dobe, prekršilo 385. člen ZKP, ki ureja t. i. prepoved reformatio in peius, s čimer je sodbo obremenilo z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče enkrat že odločilo, in sicer s sodbo z dne 29. 1. 2016, v kateri pa odločba o kazenski sankciji ni vsebovala izreka o trajanju preizkusne dobe (list. št. 61). Ob odločanju o pritožbi zagovornika kot edini pritožbi zoper prvotno sodbo je pritožbeno sodišče sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo ter zadevo s sklepom z dne 7. 4. 2016 vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (red. št. 40). Kolikor se obramba zoper prvo sodbo ne bi pritožila, bi bilo v dvomu v zvezi z izvršljivostjo odločbe o pogojni obsodbi, v kateri ni odmerjene preizkusne dobe (133. člen ZKP), v korist obtoženca kvečjemu dopustno šteti, da je bila določena preizkusna doba v najkrajšem trajanju, torej enega leta (drugi odstavek 57. člena KZ-1). Če je podana pritožba le v korist obtoženca, se v ponovljenem sojenju glede kazenske sankcije sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo, kot to določa 385. člen ZKP, ki je bil z odmero treh let preizkusne dobe potemtakem prekršen. V tej posledici je sodišče druge stopnje ob uporabi prvega odstavka 394. člena ZKP bistveno procesno kršitev absolutne narave (po 10. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) odpravilo s skrajšanjem trajanja preizkusne dobe, kot izhaja iz izreka.

11Ob siceršnji spremembi odločbe o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa je v nespremenjenih delih potrdilo. Druge uradoma preizkušane kršitve (prvi odstavek 383. člena ZKP) niso bile ugotovljene.

12Ker je bilo deloma odločeno v obtoženčevo korist, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).