VSL sodba II Kp 51764/2014

Ob odločanju o pritožbah obtoženega A. A. in njegove zagovornice se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 00.20 ure do 17.40 ure dne 17. 12. 2013;

sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni ter se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod tč. I izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1B. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju enega leta. Odvzelo je 1,45 g konoplje in 0,05 g heroina. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti polovico stroškov kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, vključno z delom sodne takse v znesku 50,00 EUR, ter polovico lastnih „stroškov“ in potrebnih „stroškov“ in nagrade zagovornice. Pod tč. II je obtoženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1B ter odločilo o stroških (potrebnih izdatkih) tega dela postopka.

2Zoper obsodilni del sodbe sta se pravočasno pritožila sam obtoženec in njegova zagovornica:

- obtoženec smiselno zlasti iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je „ponovitev sodnega postopka“;

- zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe, podrejeno, da v pogojni obsodbi določi milejšo kazen in obtoženca v celoti oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, še podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti.

4Po preizkusu izpodbijane sodbe, navedb v obeh pritožbah in podatkov spisa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa pri tem ni zagrešilo.

5Zagovornica uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj da se izpodbijana sodba v začetnem delu tč. 4 obrazložitve opira na uradni zaznamek policije o (samoinkriminirajoči) izjavi obtoženca, tedaj osumljenca, ki jo je podal v skladu s pogoji iz šestega odstavka 148. člena ZKP. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožnici, da ne v procesni teoriji niti v obsežni in poenoteni sodni praksi ni nobenega dvoma, da vsebina takšnega uradnega zaznamka (kljub temu, da se iz spisa ne izloča) nima dokazne vrednosti v pomenu ugotavljanja dejanskega stanja ter krivde obtoženca. Ne glede na to, da se prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe do vsebine izjave osumljenca res ne bi smelo opredeljevati, pa v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da je sodišče pravnorelevantna dejstva v pretežni meri, še manj pa v celoti, ugotovilo prav na podlagi uradnega zaznamka. Prav nasprotno – sodišče je odločilna obremenilna dejstva ugotovilo v posledici pravilne presoje drugih dokazov, ki so bili izvedeni v preiskavi oziroma na glavni obravnavi, torej v sodnem postopku, in ki so v celoti ter sami zase na ravni gotovosti ovrgli obtoženčev zagovor. Upoštevaje, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno izvedenih obremenilnih dokazov tudi konkretizirano ustrezno utemeljilo, ni mogoče zaključiti, da se izpodbijana sodba na uradni zaznamek kot dokaz, na katerega se po določbah postopkovnega zakona ne more opirati, opira v ključni meritorni meri, oziroma da brez upoštevanja vsebine tega zaznamka obtožencu krivde ne bi bilo mogoče dokazati. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka absolutne narave zato ne more biti podana. Iz pojasnjenih razlogov so brezpredmetna pritožbena izvajanja obtoženca, da je vsebina uradnega zaznamka izmišljena, tj. policijski konstrukt. Tudi sicer pa je zakonitost in ujemanje vsebine uradnega zaznamka s tistim, kar je povedal pritožnik kot osumljenec, potrdil zaslišani policist B. B., ki je prepričljivo zavrnil pritožbeno grajo, da obtoženi z vsebino zaznamka ni bil seznanjen ter da ni prejel kopije „zapisnika“, ki naj bi ga podpisal v stresu. Očitki pritožbe, da zagovornica ni bila seznanjena s „temi dejstvi“, sicer bi ustrezno zaslišala priče, pa so nesubstancirani in povsem neutemeljeni.

6Z navedbami, da mu je bila preprečena prisotnost pri zaslišanju „kronske“ priče C. C., obtoženec smiselno uveljavlja kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da kljub odredbi na list. št. 85 spisovno res ni izkazano, da bi obtoženec prejel obvestilo o zaslišanju te priče v preiskavi dne 2. 9. 2015, na katerem ni bil navzoč. S tem je bila prekršena določba petega odstavka 178. člena ZKP, ki pa ni vplivala na zakonitost ali pravilnost izpodbijane sodbe. Sicer drži, da ima že po tč. D tretjega odstavka 6. člena EKČP vsakdo, kdor je obtožen kaznivega dejanja, nedvomno pravico, da zasliši oziroma zahteva zaslišanje obremenilne priče. To konvencijsko jamstvo je treba po 8. členu Ustave RS uporabljati neposredno. Po ustaljeni sodni praksi ESČP mora sodišče, kadar v kazenskem postopku uporabi obremenilne izjave oziroma jih dopusti kot dokaz, obtožencu omogočiti, da v zvezi s temi izjavami zaslišuje njenega avtorja. Nasprotno postopanje lahko pomeni tudi kršitev 29. člena Ustave (enako četrti odstavek 12. člena ZKP), ki kot pravno jamstvo v kazenskem postopku med drugim zagotavlja, da ima obtoženec primeren čas in zlasti možnost za svojo obrambo, kar gotovo zajema izpodbijanje verodostojnosti obremenilne priče. Prav tako prvi odstavek 355. člena ZKP kot pravilo v kazenskem postopku ureja načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi, tesno povezanem z načelom kontradiktornega postopka.

7Iz številnih odločb precedenčnega sodišča izhaja opredelitev, da mora biti obtožencu najmanj enkrat v postopku omogočeno, da se neposredno sooči z obremenilno pričo, tej pravici oziroma procesnemu jamstvu pa se lahko tudi procesno veljavno odpove, kakršna je postopkovna situacija v obravnavani zadevi. Na naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2016 je sodišče prve stopnje izpovedbo priče C. C. iz preiskave prebralo na podlagi določbe drugega odstavka 340. člena ZKP, tj. ob izrecnem soglasju strank, vključno z navzočim obtožencem in njegovo zagovornico kot pravno kvalificirano strokovnjakinjo. Drugače povedano – s podajo soglasja za branje izpovedbe priče C. C., na katero se utemeljeno opira izpodbijana sodba, se je obramba ob nedvomni seznanjenosti z vsebino njene izpovedbe v preiskavi odpovedala procesnemu jamstvu neposredno zaslišati obremenilno pričo (enako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 73/2002 z dne 15. 5. 2003). ESČP se je večkrat izreklo o pogojih, ki morajo biti podani, da je odpoved procesnemu jamstvu dopustno šteti kot veljavno in učinkovito.(1) Odpoved mora biti izrecna, nedvoumna, izraz volje nosilca jamstva, prostovoljna ter zavestna. V podanost navedenih pogojev na pritožbeni stopnji ni nobenega dvoma, navsezadnje nobena od pritožb ničesar v tej smeri niti ne zatrjuje. Posledično obtoženec pritožbeno ne more uspeti. Ob dejstvu, da sta stranki z branjem izpovedbe soglašali, je povsem neresnično zatrjevanje pritožnika, da naj bi sodišče „sámo ugotovilo“, da ponovno zaslišanje C. C. ni potrebno, še najmanj pa iz razloga, ker priči ne bi verjelo. Prvostopenjsko sodišče se je namreč nasprotno opredelilo, da pričino izpovedbo ocenjuje kot verodostojno, s takšno dokazno presojo pa pritožbeno sodišče soglaša.

8Priča C. C. je o pravnorelevantnih dejstvih prepričljivo izpovedala, da je kritičnega večera na obtoženčev dom prišla s svojo folijo in heroinom; ostali pripomočki za uživanje prepovedanih drog, ki so bili zaseženi med ogledom ter hišno preiskavo, pa pripadajo obtožencu. Že pred 16. 12. 2013 ji je obtoženec večkrat izročil heroin, tudi injiciral ji ga je, pri njemu doma na ... ga je večkrat uživala. Tudi 16. 12. 2013 ji je injiciral svoj heroin, ko pa ga je uživala s kajenjem na foliji, ji je folijo celo vzel in jo tako izsiljeval za spolne odnose. Ne drži, da naj bi obtoženec spal v spalnici in ne bi vedel, kaj se dogaja v dnevnem prostoru; prav tako jo je prosil, naj policiji ne pove za heroin. Iz izpovedbe policista Č. Č. izhaja, da je že ob prihodu patrulje vedenje C. C. v kopalnici (pretresenost, prestrašenost, drget, kazanje vbodov igel na pregibih komolcev) utemeljevalo sum, da je pod vplivom nedavno zaužitih drog (heroina), kar je bilo potrjeno s toksikološko analizo nekaj ur zatem. Kot pokažejo podatki spisa, so bili v stanovanju obtoženca zaseženi številni predmeti, ki kažejo na uživanje mamil, poleg identificirane konoplje tudi heroina, ki je bil forenzično dokazan na najdenem kartonskem tulcu na mizi v bivalnem prostoru. Ob upoštevanju obrazloženega se tudi pritožbeno sodišče pridružuje razumno utemeljenemu logičnemu sklepanju izpodbijane sodbe, da je zagovor obtoženca, po katerem naj ne bi niti vedel, da je C. C. odvisnica od nedovoljenih drog, kaj šele, da bi te (heroin) uživala v njegovih prostorih, z zanesljivostjo ovržen kot način obrambe, saj je že izkustveno nemogoče, da glede na povzete ključne izsledke dokaznega postopka obtoženec ne bi bil vedel, kaj se dogaja v njegovem stanovanju.

9Zagovornica zato ne more uspeti s pritožbenim reproduciranjem zagovora oziroma ponavljanjem obtoženčevega zanikanja kaznivega dejanja, ki ga je storil ne glede na to, ali ga je C. C. prvenstveno zanimala kot čistilka ali spolna partnerica, do dejstva, da ji v lastnih prostorih omogoča uživanje prepovedane droge, pa je bil morebiti indiferenten. Čeravno si obtoženec v zagovoru pred sodiščem ni prihajal v nasprotja, to ne more pomeniti, da zagovor ni bil izpodbit z izvedenimi dokazi, vključno z zanikanjem, da bi vedel, da C. C. plačilo za spolne odnose porablja prav za nakup droge, ter s poudarjanjem, da iz spalnice ni mogel videti dogajanja v dnevni sobi. Enako neuspešna je teza v pritožbi obtoženca, da mu je C. C. nastavila past, izvajanja pritožbe o okoliščinah sosedovega obveščanja policije kritičnega večera pa so za odločitev brezpredmetna. Zagovornici je sicer pritrditi, da razlogovanje izpodbijane sodbe, da je obtoženec pričakal policijo na kavču ob mizi, kjer so bili zaseženi pripomočki s sledmi prepovedanih drog, nima podpore v spisovnem gradivu, vendar vprašanje, kje natančno je obtoženec počakal na policijsko patruljo, nima značaja pravno pomembnega dejstva. Dejansko stanje v obravnavani zadevi zato ni bilo zmotno ugotovljeno, prav tako pa glede odločilnih dejstev ne obstaja precejšnje nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in podatki spisa, zaradi česar ni podana bistvena kršitev postopkovnih določil v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Zagovornica v pritožbi ni navedla tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali poseg v odločbo o kazenski sankciji, natančneje znižanje zaporne kazni v pogojni obsodbi. Določena kazen sedmih mesecev zapora komaj presega zakonski posebni minimum, odmera kazni v takem trajanju pa je v izpodbijani sodbi tudi vrednostno obrazložena. Pritožnica v presojo ne ponudi prav nobene okoliščine, ki je ne bi ustrezno vrednotilo že sodišče prve stopnje, pozivanje k upoštevanju „objektivnih in subjektivnih okoliščin primera“ pa je povsem nekonkretizirano, zato na te navedbe niti ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

11Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da navkljub spisovnim podatkom o policijskem pridržanju prvostopenjsko sodišče navedenega odvzema prostosti ni vštelo v izrečeno kazensko sankcijo. Kršitev kazenskega zakona po 6. točki 372. člena ZKP je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1B obtožencu v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo čas policijskega pridržanja, kot je opredeljeno v izreku sodbe.

12Zagovornica je v pritožbi predlagala, da se obtoženi oprosti plačila stroškov postopka, vendar v utemeljitev ni navedla nobenih razlogov, zato sodišče druge stopnje tega pritožbenega razloga ni moglo preizkusiti. Tudi sicer ob upoštevanju podatkov o dohodkovnem in premoženjskem stanju obtoženca ni nobene podlage za spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka, ki pa jo pritožbeno sodišče presoja izključno v okvirih pritožbenih navedb.

13Ob pojasnjeni spremembi sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 394. člena ZKP) je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, obe obravnavani pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (391. člen ZKP), v nespremenjenih delih pa je izpodbijano sodbo potrdilo.

14Ker je bilo deloma odločeno v korist obtoženca, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni odmerjena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------

Op. št. (1): Primeroma v odločbah Hermi proti Italiji, št. 18114/02 z dne 18. 10. 2006; Salduz proti Turčiji, št. 36391/02 z dne 27. 11. 2008; Pfeifer in Plankl proti Avstriji, št. 10802/84 z dne 25. 2. 1992; Jones proti Združenemu kraljestvu, št. 30900/02 z dne 9. 9. 2003; Albert in Le Compte proti Belgiji, št. 7496/76 z dne 10. 2. 1983 itn.