VSM sodba I Cp 1130/2016

I. Pritožba prve toženke se zavrne in se v obsodilnem delu izreka (I. točka) ter v delu stroškovnega izreka (III. in V. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Prva toženka in drugi toženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvi sodbi P 70/2013 z dne 9. 12. 2014 je odločilo, da sta toženca v zakonski zvezi kot skupno premoženje pridobila nepremičnino parc. št. 346/1 k.o. X. v deležu 1/4 in denarna sredstva v znesku 682.339,72 EUR in postala skupna lastnika navedenega premoženja z deležem vsak do 1/2 (ene polovice). Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo v delu glede ugotovitve, da sta toženca v zakonski zvezi pridobila kot skupno premoženje pridobila tudi: denarna sredstva v znesku 2.021.471,29 EUR, s pogodbenimi obrestmi od zneska 500.000,00 EUR od dne 18. 8. 2010 do 18. 12. 2015 in od zneska 400.000,00 EUR od dne 29. 11. 2011 do 29. 12. 2015, v višini pogodbeno dogovorjene obrestne mere po Pogodbi o zastavi terjatve iz bančne vloge z dne 18. 8. 2010 z NLB in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.803.757,01 EUR od dneva vložitve tožbe ter od zneska 900.000,00 EUR od 30. 12. 2005 dalje, in postala skupna lastnika navedenega premoženja vsakdo 1/2. Po obravnavi pritožb tožnika in prve toženke je sodišče druge stopnje s sodbo in sklepom I Cp 482/2015 z dne 13. 10. 2015 pritožbo prve toženke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v obsodilnem delu potrdilo, pritožbi tožnika pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem ter stroškovnem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje.

2Kot rezultat novega sojenja je sodišče prve stopnje izdalo uvodoma navedeno sodbo, s katero je odločilo, da sta toženca v zakonski zvezi zraven že pravnomočno ugotovljenega skupnega premoženja na podlagi sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju P 70/2013 z dne 9. 12. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 482/2015 z dne 13. 10. 2015, kot skupno premoženje pridobila še denarna sredstva v znesku 1.318.964,50 EUR in postala skupna lastnika navedenega premoženja z deležem vsak do 1/2 (ene polovice) (I. točka izreka). V presežku je za 702.452,81 EUR in v obrestnem delu za zakonske zamudne obresti od zneska 1.803.757,01 EUR in od zneska 900.000,00 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencema v roku 15 dni od prejema sodba povrniti stroške pravdnega postopka vsakemu v znesku 624,15 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (III. in IV. točka izreka). Tožencema pa je naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe tožniku nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 11.853,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (V. točka izreka).

3Zoper obsodilni del izreka (v I. točka) in del stroškovne odločitve (III. in V. točka izreka) sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje prva toženka, oziroma zanjo stečajni upravitelj v postopku osebnega stečaja. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Izrek, v katerem sodišče opredeli skupno premoženje in na njem določi deleže, označuje kot materialnopravno napačen. Pri skupni lastnin namreč ni mogoče govoriti o deležih skupnih lastnikov na predmetih v skupni lastnini, saj ti deleži v režimu skupne lastnine ne morejo biti določeni. Čim so deleži določeni, ne gre več za skupno lastnino, temveč za solastnino. Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteval nekaj, kar po materialnem pravu sploh ne more doseči, bi sodišče prve stopnje moralo njegov zahtevek zavrniti. Tožnik bi moral tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi po ugotovitvi obsega skupnega premoženja tožencev od sodišča zahteval, da tako ugotovljeno premoženje razdeli in na ugotovljenem premoženju vzpostavi režim solastnine ter določi lastniška deleža tožencev na tem premoženju. Ker je izrek prvostopenjske sodbe v I. točki zaradi navedenega nerazumljiv, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje pa očita tudi kršitev 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Nasprotuje pa tudi prvostopenjskim ugotovitvam o obsegu skupnega premoženja. V zvezi z depozitom prve toženke v znesku 400.000,00 EUR, ki naj bi izhajal iz depozita drugega toženca v znesku 607.495,86 EUR ocenjuje, da zaključek sodišča prve stopnje, da depozit v znesku 400.000,00 EUR predstavlja skupno premoženje, razlika do depozita drugega toženca v znesku 207.495,89 EUR pa posebno premoženje drugega toženca, nasprotuje dejanskemu stanju, sodišče prve stopnje zanj ni ponudilo nikakršnih razlogov, hkrati pa je materialnopravno zmoten. Drugi toženec je pojasnil, da je sproščeni depozit pobotal s terjatvijo toženke izpred leta 2000, kar je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo in v nasprotju z določbo 285. člena ZPP ni opravilo materialno procesnega vodstva ter od drugega toženca ni terjalo dodatnih pojasnil o domnevno pobotanih terjatvah. Drugi toženec je s prenosom denarnih sredstev kvečjemu poravnal terjatve, ki jih je imela toženka do njega, sodišče pa je prenos teh sredstev povsem zgrešeno opredelilo kot pobot. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo na kakšni podlagi naj bi nastala terjatev prve toženke do drugega toženca. Tožnik v tej zvezi ni postavil nobenih trditev, poenostavljen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev izvira iz skupnega premoženja zgolj zato, ker je nastala pred prenehanjem življenjske skupnosti, pa nima opore v trditveni ali dokazni podlagi pravdnih strank. Če bi šlo za terjatev, ki bi predstavljala skupno premoženje, toženec te terjatve ne bi bil dolžan vrniti, ker bi bila v režimu skupne lastnine hkrati tudi njegova terjatev. Če denarna sredstva v višini 207.495,89 EUR predstavljajo posebno premoženje drugega toženca, potem mora enako veljati tudi za preostalih 400.000,00 EUR. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je v tem delu pomanjkljiva in ne vsebuje nobenih razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri zaključku, da skupno premoženje predstavlja tudi depozit prve toženke v znesku 500.000,00 EUR in delnice K., naj bi sodišče prve stopnje spregledalo skladno izpovedbo tožencev, da je drugi toženec prvi toženki denar dajal, iz katerega izvirajo sredstva za depozit in nakup delnic K., prva toženka pa ga je vezala pri banki. Vsi prenosi denarnih sredstev so bili darila drugega toženca prvi toženki, s čimer so ta denarna sredstva postala posebno premoženje toženke. Ker tako depozit v znesku 500.000,00 EUR in tudi delnice K. ne izhajajo iz skupnega premoženja tožencev, slednjega ne predstavljajo niti donosi iz tega premoženja oziroma kupnina, ki jo je prva toženka dobila od prodaje delnic K. Že ugotovljeno skupno premoženje v denarnem znesku v višini 682.339,72 EUR je upoštevano dvakrat, najprej v sodbi v prvotnem postopku (P 70/2014), drugič pa v sedaj izpodbijani sodbi. Če je 682.339,72 EUR skupno premoženje, ki ga je prva toženka uporabila za nadaljnje investiranje, je z takšnim investiranjem zgolj spreminjalo obliko, bi moralo sodišče znesek 682.339,72 EUR izločiti iz skupnega premoženja. O njem je že bilo odločeno in ga sodišče ne bi smelo ponovno upoštevati. Zgolj matematično odštetje tega premoženja ne zadostuje, sodišče bi moralo ugotavljati, da to premoženje še obstaja in v kakšni obliki oziroma ali je bilo že porabljeno. Če je zgolj spremenilo obliko, potem je sodišče kršilo pravilo res iudicata. Zaradi pomanjkanja odločilnih razlogov uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja tudi stroškovno odločitev, ki je posledica občutno prenizke vrednosti spornega predmeta v višini 40.100,00 EUR. Meni, da bi sodišče moralo pri odmeri pravdnih stroškov toženke, kot tudi pri odmeri sodne takse za ta postopek, upoštevati pravo vrednost spornega predmeta, ki po ugotovitvah sodišča v 37. točki obrazložitve izpodbijane sodbe znaša 2.703.757,01 EUR. Nesmiselno in materialnopravno zmotno je prvostopenjskega stališče, da je pri odmeri pravdnih stroškov odločilna le tista sporna vrednost, ki jo tožnik navede v tožbi, ki nasprotuje prvemu odstavku 21. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) v zvezi z 19. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Nagrado za odvetniško zastopanje prve toženke bi sodišče prve stopnje moralo odmeriti v skladu s stroškovnikom toženkinih pooblaščencev in ob upoštevanju načela uspeha iz drugega odstavka 154. člena ZPP. V posledici zavzemanja za zavrnitev tožbenega zahtevka izpodbija tudi stroškovno odločitev iz V. točke izreka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v I., III in V. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vsakem primeru pa naj tožniku naloži povrnitev odmerjenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

4Drugi toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev neutemeljenih pritožbenih navedb prve toženke in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki ga izpodbija prva toženka ter zahteva povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu in sicer v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da v zvezi z pritožbeno izpodbijano odločitvijo v obsodilnem in stroškovnem delu sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanjih in po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter je v okviru zatrjevanj strank ter zanje ponujenih dokazov pravilno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

7Najprej velja poudariti, da je sodba sodišča prve stopnje P 70/2013 v zvezi s sodbo in sklepom I Cp 482/2015 že pravnomočna glede:

- dela skupnega premoženja, ki ga predstavlja nepremičnina parc. št. 346/1 k.o. X v deležu 1/4 in denarna sredstva v znesku 682.339,72 EUR in

- odločitve o deležih tožencev na skupnem premoženju, ki sta enaka, delež vsakega znaša do 1/2 (ene polovice).

O obsodilnem delu prvostopenjske sodbe

8V zvezi z oblikovanjem tožbenega zahtevka oziroma glede izreka je sodišče druge stopnje že v sodbi in sklepu I Cp 482/2015 z dne 13. 10. 2015 poudarilo, da je o tožbenem zahtevku, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, ki se nanaša na denar, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka. O denarju, ki naj bi spadal v skupno premoženje zakoncev, je zato upoštevaje sodno prakso mogoče odločati tudi na podlagi ugotovitvenega zahtevka.(1) V obravnavani zadevi ne gre za ugotavljanje oziroma vprašanje (so)lastninske pravice na denarju kot generični stvari, kot to zmotno ocenjuje pritožba, temveč povsem skladno z določbo 57. člena ZZZDR in sodno prakso za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in deležev na skupnem premoženju (o katerih je že pravnomočno odločeno s sodbo P 70/2013). Sodišče torej v izreku najprej ugotavlja obseg skupnega premoženja, torej katero premoženje zraven tistega, ki je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo P 70/2013, še predstavlja skupno premoženje tožencev. Nato pa za to še dodatno ugotovljeno skupno premoženje ponovno navede deleže tožencev na skupnem premoženju, kot so bili že predhodno pravnomočno ugotovljeni. S tem pa se nasprotne pritožbene navedbe prve toženke izkažejo kot neutemeljene.

9Toženca tekom postopka na pri stopnji nista uspela dokazati, da bi si skupno premoženje, ki sta ga ustvarila in pridobila tekom trajanja njune življenjske skupnosti, že razdelila in bi s tem prenehalo obstajati. Zato je takratno skupno premoženje ostalo nerazdeljeno in je razen hiše na P., v kateri prva tožnica še živi, spreminjalo obliko in se oplemenitilo ter v obsegu v katerem je dokazano, da izvira iz predhodnega skupnega premoženja, predstavlja skupno premoženje, za katerega še vedno velja zakonska domneva iz 59. člena ZZZDR, da sta oba toženca k njegovemu nastanku prispevala v enakih deležih. Oba toženca sta izpovedala, da so bile prodane nepremičnine pridobljene v času njune življenjske skupnosti in sta jih označila kot skupne ter hkrati potrdila tudi, da je kupnino od njihove prodaje v celoti prejela prva toženka (izpovedba prve toženke na list. št. 385 in naslednja stran ter izpovedba drugega toženca na list. št. 378 in naslednja stran ter 379). Skladno z že pravnomočno odločitvijo(2) je torej kupnina od prodaje štirih nepremičnin tožencev v znesku 682.333,72 EUR, predstavljala skupno premoženje. Tožnik pa je uspel dokazati tudi, da je prva toženka, ki je to kupnino v celoti prejela, ta sredstva naložila v depozite in vrednostne papirje, ki skupaj z donosi, ki iz njih izvirajo predstavljajo skupno premoženje, deleža obeh tožencev kot zakoncev na tem premoženju pa v skladu z neizpodbijano zakonsko domnevo enaka, torej do ene polovice.

10Upoštevaje skladno izpovedbo obeh tožencev, da je prva toženka ob razpadu življenjske skupnosti tožencev (v letu 2003) imela na banki veliko prihrankov, in ob tem ko prva toženka ni uspela dokazati, da bi ti prihranki izhajali iz njenega posebnega premoženja, je šteti, da gre za skupno premoženje tožencev. Delno je prva toženka ta denar porabila za nakup delnic K., ki jih je začela kupovati v letih 2005 in 2006, ko je razdrla vezave pri bankah, del denarja, ki ga zneskovno ni znala opredeliti, pa ji je ostal. Ob upoštevanju izpovedbe drugega toženca, da je prva toženka denar za depozit (v znesku 500.000,00 EUR), ki ga je na prošnjo sina zastavila za kredit, imela že pred leti, da ji je takrat dajal denar, ki ga je prejel iz poslovanja svojega podjetja v dobrih letih med 1991 in 1995, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prvi toženki ob nakupu vrednostih papirjev (delnic K.) ostalo dovolj prihrankov za depozit v znesku 500.000,00 EUR. Tako delnice K. in depozit v znesku 500.000,00 EUR predstavljajo skupno premoženje tožencev, donosi iz navedenih delnic in depozita pa oplemenitenje skupnega premoženja. Pritožbene navedbe prve toženke, da je denar, ki ji ga je dajal drugi toženec šteti za darilo med zakoncema in s tem za posebno premoženje prve toženke, niso utemeljene. Noben od tožencev namreč ni zatrjeval in uspel dokazati, da bi bil izvor teh denarnih sredstev, ki jih je drugi toženec dajal prvi toženki v posebnem premoženju drugega toženca, prav nasprotno je drugi toženec izpovedal, da je denar izviral iz poslovanja drugega toženca v času trajanja življenjske skupnosti tožencev, torej gre za sredstva pridobljena z delom, ki ob upoštevanju drugega odstavka 51. člena ZZZDR(3) predstavljajo skupno premoženje. Nobeden od tožencev tudi ni zatrjeval in dokazoval, da bi ta denarna sredstva predstavljala darilo, ki bi torej izviralo v posebnem premoženju drugega toženca in bi bila z namenom obdaritve izročena prvi toženki. Iz besedne zveze, da je drugi toženec prvi toženki (in otrokoma) takrat dajal denar, ob upoštevanju že navedenega in konkretnih okoliščin, da je takrat med njima še obstajala življenjska skupnost in s tem tudi režim skupnega premoženja, ni mogoče sklepati, da je (večkrat) izročen denar predstavljal darilo drugega toženca namenjeno prvi toženki. Pritožbena prizadevanja prve toženke v tej smeri so v posledici navedenega neutemeljena.

11Ob upoštevanju v skladu s pravili stroke izdelanega izvedenskega mnenja izvedenke finančne stroke mag. R. F., katere ugotovitve niso predmet pritožbene graje, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prodajna vrednost 15.120 delnic K., ki jih je prva toženka prodala v obdobju od 1.1.2010 do 1. 2. 2013 znašala 787.256,80 EUR, prodajna vrednost 2.360 delnic K., ki jih je odsvojila s prenosom na trgovalni račun drugega imetnika in so bile istega dne tudi prodane, pa 126.260,00 EUR. Kupnina, dosežena s prodajo delnic K., katerih imetnica je bila prva toženka tako skupaj znaša 913.516,80 EUR. Znesek dividend od navedenih delnic K. v obdobju od 1. 1. 2010 do 1. 2. 2013 pa je po oceni izvedenke znašal 24.153,60 EUR. Iz naslova investiranja nerazdeljenega skupnega premoženja tožencev v delnice K., tako izhajajo denarna sredstva v skupnem znesku 937.670,40 EUR.

12Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da depozit v znesku 400.000,00 EUR izhaja iz skupnega premoženja tožencev, enako pa velja tudi za donose od tega depozita, dosežene v času od od dne 29. 11. 2011 do 8. 1. 2014, ko je bil depozit predčasno prekinjen. Celotna denarna sredstva za depozit prve toženke v znesku 400.000,00 EUR pri banki so bila nakazana iz računa drugega toženca po sprostitvi njegovega depozita v znesku 607.459,89 EUR dne 29. 1. 2011. Prva toženka ni uspela dokazati svojih trditev, da je v ta depozit naložila denarna sredstva, ki jih je pridobila kot kupnino od prodaje delnic K., saj so bile navedene delnice sproščene šele dan po vezavi depozita, in sicer dne 30. 11. 2011. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je drugi toženec znesek 400.000,00 EUR nakazal prvi toženki v zvezi z njunimi premoženjskopravnimi razmerji v času trajanja njune življenjske skupnosti, ko sta s prihodki iz dela ustvarjala skupno premoženje. Drugi toženec je v nasprotju s trditvami prve toženke, o tem da denar za ta depozit izvira iz kupnine od prodanih delnic, pojasnil, da ji je denar nakazal za poravnavo dolgov s prvo toženko, ki izvirajo iz časa še pred letom 2000, torej še v času trajanja življenjske skupnosti tožencev, da (list št. 53 - naslednja stran in 54). Ker je bilo dokazano, da je šlo za poravnavo terjatve iz obdobja, ko je bila med tožencema življenjska skupnost, in ker nobeden od tožencev ni trdil, da bi terjatev prve toženke, ki jo je drugi toženec s tem denarjem poravnal, predstavljala njeno posebno premoženje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sredstva depozita v znesku 400.000,00 EUR predstavljajo skupno premoženje tožencev. Ob ugotovitvi, da je terjatev nastala v času trajanja življenjske skupnosti tožencev, je trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje, na tožencih. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da terjatev ni povezana z obveznostmi, nastalimi v zvezi s skupnim premoženjem oziroma tistimi, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Ob izostanku kakršnihkoli konkretnih pravočasnih navedb v zvezi s terjatvijo prve toženke do drugega toženca, prva toženka v pritožbi neutemeljeno trdi, da je sklepati, da je drugi toženec poravnal terjatev prve toženke, ki je predstavljala njeno posebno premoženje. Tovrstna trditvena podlaga namreč tekom postopka ni bila podana. Ker je le za znesek, ki je bil iz sproščenega depozita drugega toženca (njegov depozit je znašal 607.495,86 EUR) nakazan prvi toženki - torej 400.000,00 EUR drugi toženec pojasnil, da se nanaša na njegov dolg do prve toženke iz obdobja, ko je njuna življenjska skupnost še trajala, je sodišče prve stopnje v odsotnosti trditev o tem, da bi terjatev prve toženke predstavljala njeno posebno premoženje, pravilno zaključilo, da je terjatev predstavljala skupno premoženje, slednjega pa predstavlja tudi denarni znesek 400.000,00 EUR, ki ga je drugi toženec prvi toženki za poravnavo te terjatve nakazal v depozit. Medtem pa za preostanek denarja iz depozita drugega toženca (207.495,89 EUR) tega ni moglo zaključiti. Ob upoštevanju že navedenega dejstva, da tako znesek 400.000,00 EUR, kakor tudi 207.495,89 EUR izvirata iz istega depozita drugega toženca, ne more spremeniti pravilne prvostopenjske odločitve, da znesek 400.000,00, ki je bil nakazan za depozit prve toženke predstavlja skupno premoženje tožencev. Iz celotne spisovne dokumentacije je razvidno, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri opravilo materialno procesno vodstvo in je s strankami razpravljalo o vseh vidikih spora, stranke pa so zastopali pooblaščenci odvetniki, namena materialnega procesnega vodstva pa ni mogoče razumeti v takšnem obsegu, da bi zajemalo še pomoč prava neukim strankam v smislu 12. člena ZPP. Pritožba sodišču prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem ali premoženje v znesku 400.000,00 EUR predstavlja skupno premoženje neutemeljeno očita nezadostno opravljeno materialno procesno vodstvo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodba tudi v tem delu ustrezno obrazložena, tako da vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato tudi pritožbeno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

13Ob pravilnih zaključkih, da skupno premoženje tožencev predstavljata depozita v znesku 500.000,00 EUR in 400.000,00 EUR ter kupnina dosežena s prodajo delnic K., kakor tudi donosi in navedenega premoženja, je pritrditi tudi prvostopenjski odločitvi glede višine navedenih donosov, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov in dokaza z izvedenko finančne stroke, v pritožbi pa ni izrecno izpodbijana. V zvezi z dividendami od vrednostnih papirjev K. je že bilo navedeno, da znašajo 24.453,60 EUR. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi višino pogodbenih obresti od depozitov. Pogodbene obresti od prvotnega depozita v znesku 500.000,00 EUR v obdobju od 25. 8. 2010 do 3. 6. 2016 znašajo skupno 120.598,25 EUR. Prvotni depozit v znesku 500.000,00 EUR, št. 02150-X z vezavo od 25. 8. 2010 do 25. 12. 2015, je bil predčasno prekinjen dne 8. 1. 2014 in za znesek v enaki višini 500.000,00 EUR sklenjen novi depozit, št. 02150-X z vezavo od 8. 1. 2014 do 8. 12. 2018. Ker je prišlo do prenosa sredstev iz prvotnega depozita v nov depozit ima sledni isti izvor kot prvotni depozit, torej v skupnem premoženju tožencev. V obdobju od 25. 8. 2010 do prekinitve 8. 1. 2014 znašajo pogodbene obresti 80.099,31 EUR, iz prometa novega depozita v znesku 500.000,00 EUR (št. 02150-X) pa izhaja, da pogodbene obresti za obdobje od 8. 1. 2014 do 3. 6. 2016 znašajo 40.498,94 EUR. Skupaj tako pogodbene obresti od prvotnega depozita v znesku 500.000,00 EUR v obdobju od 25. 8. 2010 do 3. 6. 2016 znašajo 120.598,25 EUR. Pravilno je ugotovilo tudi, da pogodbene obresti od depozita (02150-X) v znesku 400.000,00 EUR v obdobju od 29. 11. 2011 do njegove prekinitve dne 8. 1. 2014 znašajo skupno 43.035,62 EUR. Donosi od investiranega skupnega premoženja v depozite tako skupno znašajo 163.633,87 EUR.

14Prva toženka nima prav, ko v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sedaj izpodbijani sodbi ponovno upoštevalo denarni znesek v višini 682.339,72 EUR, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, da predstavlja skupno premoženje, s tem pa kršilo pravilo res iudicata.(4) V tem pravdnem postopku je bilo s sodbo P 70/2013 z dne 9. 12. 2014 (v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 482/2015 z dne 13. 10. 2015) že pravnomočno odločeno o tem, da denarni znesek v višini 682.339,72 EUR predstavlja skupno premoženje tožencev. V zavrnilnem delu, ki se je med drugim nanašal tudi na donose pridobljene z investiranjem denarnega zneska, za katerega je bilo ugotovljeno, da predstavlja skupno premoženje in ga je prva toženka investirala v vrednostne papirje in denar, pa je bila sodba P 70/2013 z dne 9. 12. 2014 na pritožbeni stopnji razveljavljena ter zadeva v tem (in stroškovnem) delu vrnjena v novo sojenje. V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje ugotavljalo obseg skupnega premoženja le še v delu, ki presega denarni znesek o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je najprej v celoti ugotovilo vrednost investiranega denarja, torej tako tistega za katerega je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da predstavlja skupno premoženje (682.339,72 EUR), kakor tudi tistega, za katerega je bilo v postopku dokazano, da ga je drugi toženec nakazal oziroma izročil prvi toženki in je predstavljalo skupno premoženje. Nato pa je ugotavljalo koliko znaša oplemenitenje investiranega skupnega premoženja in s tem namenom pravilno odštelo denarna sredstva, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno, ter prisodilo le še razliko do ugotovljene vrednosti investicij (depozitov in kupnine od prodaje vrednostnih papirjev) z donosi (pogodbenimi obrestmi od teh depozitov in dividendami). Nerazdeljeno skupno premoženje tožencev, ki ga je predstavlja denarni znesek, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, ni le spremenilo oblike, temveč je bilo z investicijami oplemeniteno. Pri ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje denarni znesek 682.339,72 EUR, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in predstavlja res iudicata, pravilno upoštevalo, zato o njem ni bilo dvakrat odločeno. Pritožbena graja v tej smeri zato ni utemeljena.

15Dodaten obseg skupnega premoženja tožencev, na katerih je v skladu z že delno pravnomočno sodbo P 70/2013 delež vsakega izmed tožencev do ene polovice, tako predstavljajo denarna sredstva v znesku 1.318.964,50 EUR. Gre za seštevek zneskov depozitov po 500.000,00 EUR in 400.000,00 EUR z donosi v skupnem znesku 163.633,87 EUR ter kupnine in dividend od prodanih delnic K. v skupnem znesku 937.670,40 EUR, kar skupaj znaša 2.001.304,20 EUR, od navedenega zneska pa je bil odštet znesek že ugotovljenega skupnega premoženja, torej 682.339,72 EUR.

O stroškovnem delu prvostopenjske sodbe

16Tožbeni zahtevek je ugotovitveni in se ne nanaša na denarni znesek, zato je za opredelitev vrednosti spora skladno z drugim odstavkom 44. člena ZPP(5) odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi. Sodišče ima glede tožnikove navedbe vrednosti spornega predmeta korekturno funkcijo, ki pa je vsebinsko omejena v dveh pogledih: najprej v tem oziru, da mora tožnik navesti vrednost spornega predmeta in potem z očitno neustreznostjo navedbe te vrednosti. Če očitno previsoka ali prenizko navedena vrednost ne odpira vprašanja o stvarni pristojnosti ali o pravici do revizije, ni razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP.(6) V takšnih primerih bi bilo ugotavljanje prave vrednosti spornega predmeta le samo sebi namen in v nasprotju s funkcijo in smislom ugotavljanja te vrednosti. Intervencija sodišča pa je tudi omejena do faze obravnavanja glavne stvari (četrti odstavek 284. člena ZPP), od začetka obravnavanja glavne stvari sodišče ne more več izvajati postopka po tretjem odstavku, četudi bi kasneje podvomilo v pravilnost navedbe spornega predmeta.(7) V obravnavanem primeru je tožnik navedel vrednost spornega predmeta 40.100,00 EUR. Čeprav je bil s sodbo ugotovljen obseg skupnega premoženja v bistveno višji vrednosti, pa sodišče prve stopnje ni imelo pooblastila iz tretjega odstavka 44. člena ZPP za korekturo sporne vrednosti, saj sprememba ne bi vplivala ne na stvarno pristojnost, kakor tudi ne na pravico do revizije. Pritožba pravilno navaja, da je od navedbe sporne vrednosti odvisna odmera sodne takse (19. člen ZST-1), kakor tudi odmera nagrade za odvetniško zastopanje (prvi dostavek 21. člena ZOdvT). Sodišče prve stopnje je pri odmeri nagrade za odvetniške storitve sledilo navedenim določbam in pravilno izhajalo iz vrednosti spornega predmeta, ki je bila navedena v tožbi (in tudi vseh pripravljalnih vlogah tožnika), zato niso utemeljena pritožbena prizadevanja prve toženke, po odmeri odvetniške nagrade za storitve njenega pooblaščenca po ugotovljeni vrednosti skupnega premoženja v ponovnem sojenju, ki je sicer bistveno višja od opredeljene vrednosti spornega predmeta. Sicer pa prva toženka stroškovno odločitev izpodbija le pavšalno, v okviru njenega prizadevanja za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, medtem ko izrecnega nasprotovanja posameznim postavkam stroškov, ki so bili na prvi stopnji odmerjeni prvi toženki ali tožniku, v pritožbi ne izrazi. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine je sta bila pravilno uporabljena ZOdvT in ZST-1, pritožbeno grajo stroškovnega dela odločitve sodišča prve stopnje zavrača kot neutemeljeno.

17Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo prve toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., III. in V. točki izreka (353. člen ZPP).

18Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložil drugi toženec, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato mu sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije drugi toženec sam. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

---.---

Op. št. (1) : Skladno z ustaljeno sodno prakso v zvezi z zahtevki iz naslova skupnega premoženja, so dajatveni zahtevki oziroma zahtevki, ki merijo na neposredno civilno delitev skupnega premoženja v pravdnem postopku, izjema, ki predpostavlja obstoj posebnih okoliščin (Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 479/2006 z dne 14. 11. 2007). Te okoliščine so v obravnavani zadevi tudi izpolnjene (o tem, da takšno posebno okoliščino predstavlja tudi dejstvo, da je bila skupna stvar že prodana Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 220/2012 z dne 18. 9. 2014), saj je v zadevi nedvoumno in iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno, da je tožbeni zahtevek glede ugotovitve višine denarnega zneska, ki predstavlja skupno premoženje tožencev kot zakoncev in ugotovitev deleža obeh tožencev na njem, posledica dejstva, da so bile nepremičnine, ki so predstavljale skupno premoženje (gostinska lokala K. in G. ter hiši v Z. in na Hrvaškem) že prodane, kupnina pridobljena z njihovo prodajo pa delno naložena v vrednostne papirje, ki so bili prav tako že prodani, delno pa v depozite, ki so bili že sproščeni oziroma delno preneseni v nove depozite.

Op. št. (2) : Po sodbi okrožnega sodišča na Ptuju I Cp 70/2013 z dne 9. 12. 2014 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 482/2015 z dne 13. 10. 2015.

Op. št. (3) : Drugi odstavek 51. člena ZZZDR določa: „Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje.“

Op. št. (4) : Pravnomočnost ali res iudicata je negativna procesna predpostavka, na katero pazi sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Op. št. (5) : Drugi odstavek 44. člena ZPP določa: „V drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.„

Op. št. (6) : Tretji odstavek 44. člena ZPP določa: „Če v primeru iz drugega odstavka tega člena tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če tožeča stranka navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov, pa niso podani pogoji iz prvega odstavka 41. člena tega zakona, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. O tem takoj odloči s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe.“

Op. št. (7) : O tem Zobec J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 230 - 232.