VSK sodba II Kp 28451/2013

Pritožbi zagovornika obtoženega M.M. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
1. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtožencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba,v kateri se mu, na podlagi drugega odstavka 228. člena KZ-1, določi kazen 1 (eno) leto zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
2. v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se družbo F. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.
V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega M.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 ter mu, na podlagi istih zakonskih določb, izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati družbi F. d.o.o. znesek 65.417,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2011 dalje do plačila. Družbo za upravljanje terjatev bank, d.d., je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtožencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter izreče oprostilno sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

3Pritožba je deloma utemeljena.

4Obtoženčev zagovornik smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila storjena s tem, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi. Nasprotje v izreku vidi pritožnik v tem, da se obtožencu v abstraktnem delu očita, da je pri izvajanju pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, v konkretnem opisu navedena ravnanja obtoženca pa se nanašajo na sklenitev kreditnega posla med L. in N. d.d. in zato ne morejo predstavljati konkretizacije zakonskega znaka „pri izvajanju pogodbe preslepil“. Pritožbeno sodišče nepravilnosti v izpostavljenem obsegu ni našlo. Tako v abstraktnem kot v konkretnem izreku sodbe je na obtoženca naslovljen očitek, da je banko preslepil pri izvajanju pogodbe. Ne glede na navedeno, nasprotje med zakonskim (abstraktnim) opisom kaznivega dejanja, ki ni nujna sestavina izreka, in konkretnim opisom ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kajti ta je podana samo takrat, ko se nasprotja nanašajo na odločilna dejstva. Očitana kršitev tako ni podana.

5Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje navedlo konkretne in jasne razloge o vseh odločilnih okoliščinah, zato na več mestih v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6Zagovornik nima prav, ko smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbami, da iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi ne izhajajo vsi zakonski znaki obtožencu očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker ni razviden konkreten način preslepitve. Očitek preslepitve drugega, kot izhaja iz opisa dejanja v sodbi, je v navedbi „s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene (v abstraktnemu delu opisa dejanja), s tem, da je podpisal tudi pogodbo o zastavi premičnin št. ZP 27071/39, s katero je vračilo kredita dodatno zavaroval z zastavitvijo avtomatskega stroja... nato pa z N. d.d. po pooblaščenki A.Ž. v obliki notarskega zapisa sklenil sporazum o zavarovanju denarne terjatve SV 203/2009, na podlagi katerega je bila na navedenem stroju v register neposestnih zastavnih pravic v korist N. d.d. vpisana zastavna pravica v prvem vrstnem redu... z vsem tem pa banko prepričal, da je vračilo kredita sigurno...nato pa je dne 6.7.2010 v K. ta stroj kot direktor družbe L. prodal družbi F. d.o.o., čeprav tega skladno s pogodbo št. ZP 27071/39 in sporazumom SV 203/2009 o zavarovanju denarne terjatve ne bi smel storiti, tako pa je N. d.d. oškodoval za najmanj 62.851,22 EUR, saj v stečajnem postopku zoper družbo L. dne 22.9.2011 (opr. št. St 1905/2011) banka ni mogla uveljaviti ločitvene pravice na zastavljeni premičnini in zato ni bila poplačana“ (konkretizacija opisa). Preslepiti drugega pomeni ustvariti pri oškodovancu zmotno predstavo o določenih okoliščinah, v konkretni zadevi to pomeni, da je obtoženec s podpisom pogodbe o zastavi premičnin – predmetnega stroja in s sklenitvijo sporazuma o zavarovanju denarne terjatve pri banki ustvaril zmotno predstavo o tem, da bodo na podlagi podpisane pogodbe oziroma sporazuma sprejete obveznosti tudi izpolnjene oziroma da obtoženec stroja ne bo prodal, zaradi neizpolnitve obveznosti oziroma prodaje stroja s strani obtoženca pa je nato banki nastala velika premoženjska škoda, saj v stečajnem postopku zoper družbo L. ni mogla uveljaviti ločitvene pravice na premičnini in zato ni bila poplačana. Zato očitana kršitev ni podana.

7Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič F.S. (oziroma za branje njegove izjave), P.F., J.C., M.T., B.K. in B.L. ter za opravo poizvedb pri banki obtoženčeve družbe za ugotovitev, za kakšen namen je bil porabljen denar, prejet od družbe F. d.o.o., kršilo obtoženčevo pravico do obrambe in, kot smiselno izhaja iz pritožbe, ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP.

8Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso potrebni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obrazložitev zavrnitve zgoraj navedenih dokaznih predlogov nahaja na straneh 3 in 4 izpodbijane sodbe. Razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov so prepričljivi in razumni, pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo zgoraj navedenim kriterijem iz ustavno-sodne prakse in prakse Vrhovnega sodišča RS. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz podanih dokaznih predlogov, presodilo, da izvedba dokazov, glede na to, da so dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, brez pomena za zadevo, ni potrebna. Drugačen pogled pritožnika na materialnopravno relevantnost dokazov ne koristi. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe in ni ravnalo v nasprotju s 17. členom ZKP.

10Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi, da ni vpogledalo na portal Ajpes v celotno vsebino končnega seznama preizkušanih terjatev z dne 20.4.2011, ta dokaz pa naj bi potrdil, da mora tožbo na ugotovitev obstoja ločitvene pravice banke vložiti stečajni upravitelj. Sodišče prve stopnje izvede in v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni. Takšno presojo izpodbijana sodba ima. Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

11V nasprotju s pritožbenimi navedbami zagovornika pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov in njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva in okoliščine, odločilne za presojo ravnanja obtoženca in njegove krivde. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izredno temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca kot ostale izvedene dokaze, nato je sledeč metodološkemu napotku iz drugega odstavka 355. člena ZKP opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo pravilne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje glede ravnanja obtoženca in njegove krivde in ker so ti tako pretehtani in razumni, jim ni kaj bistvenega dodati, poleg tega je že v izpodbijani sodbi dejansko vsebovan odgovor na pritožbena izvajanja pritožnika.

12Pritožnik izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o obstoju škode kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja. Bistvo pritožbenih navedb je v trditvah, da je bila obtoženčeva prodaja predmetnega zastavljenega stroja družbi F. d.o.o. zaradi nedobrovernosti njenih predstavnikov (glede na publicitetni učinek vpisa zastavne pravice na stroju v register neposestnih zastavnih pravic so predstavniki F. d.o.o. vedeli za obremenitev stroja z zastavno pravico v korist N. d.d. in za nedopustnost njegove prodaje brez odobritve banke) pravno neveljavna, kar pomeni, da je bila obtoženčeva družba ob začetku stečajnega postopka še vedno formalna lastnica tega stroja, ne glede na to, da ga ni več imela v svoji posesti. Stečajni upravitelj, ki je prijavljeno ločitveno pravico banke v stečajnem postopku zoper L. torej očitno neutemeljeno prerekal, tako ni imel nobene možnosti, da bi uspel v pravdi na ugotovitev obstoja ločitvene pravice banke na stroju, na katero je bil napoten s sklepom stečajnega sodišča. Kolikor banka ne bi sama umaknila prijave ločitvene pravice v stečajnem postopku, bi ji bila ta pravica zagotovo priznana. Banka je tako izključno sama povzročila, da ji ločitvena pravica v stečajnem postopku zoper L. ni bila priznana in da zato že v tem postopku ni prejela poplačila svoje terjatve. Ne glede na navedeno, banka je imela možnost poplačila svoje terjatve iz naslova zastavne pravice na predmetnem stroja v izvršilnem postopku, saj zastavna pravica s stečajem L. oziroma s prodajo predmetnega stroja družbi F. d.o.o. ni prenehala, ter se je banka iz naslova zastavne pravice tudi dejansko poplačala na podlagi pogodbe o odstopu terjatve družbi F. d.o.o..

13Vse te navedbe je dejansko pretehtalo že sodišče prve stopnje in nanje pravilno odgovorilo, še zlasti na straneh 6 in 7 izpodbijane sodbe. Podani razlogi so razumni in prepričljivi in jim ni kaj bistvenega dodati. Vprašanje, ali je bila obtoženčeva prodaja predmetnega zastavljenega stroja družbi F. d.o.o. pravno veljavna, za obstoj zakonskih znakov obravnavnega kaznivega dejanja poslovne goljufije ni odločilno. Bistveno je, da zaradi samovoljnega ravnanja obtoženca, ki je zastavljeni stroj prodal družbi F. d.o.o. brez odobritve oškodovane banke, čeprav je vedel, da tega skladno s pogodbo o zastavi premičnin in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve ne bi smel storiti (ali je obtoženec oziroma L. kredit vračal v pogodbeno dogovorjenih rokih in zneskih, za obravnavano zadevo ni bistveno), ob začetku stečajnega postopka zoper L. predmetni stroj ni bil več v dejanski lasti stečajnega dolžnika, zaradi česar stečajni upravitelj banki ločitvene pravice v stečajnem postopku ni priznal, že s tem pa je banki nastala škoda v višini neodplačanega kredita in pripadkov in je bilo kaznivo dejanje dokončano. Drugače povedano, če bi obtoženec ravnal skladno s prevzetimi zavezami in zastavljenega stoja ne bi odtujil, bi v stečajnem postopku zoper L. stečajni upravitelj banki ločitveno pravico na stroju priznal in bi bila banka v stečajnem postopku poplačana. Kolikor zagovornik v pritožbi poudarja, da bi moral stečajni upravitelj skladno z določili stečajne zakonske ureditve sprožiti pravdo na ugotovitev obstoja ločitvene pravice banke na stroju, do česar pa ni prišlo, ker je banka prijavo ločitvene pravice umaknila, gre torej za ravnanja po storitvi dokončanega očitanega kaznivega dejanja. Tudi z navedbami, da je banka imela možnost poplačila svoje terjatve iz naslova zastavne pravice na predmetnem stroja v izvršilnem postopku ter da se je banka iz naslova zastavne pravice tudi dejansko poplačala na podlagi pogodbe o odstopu terjatve družbi F. d.o.o., pritožnik izpostavlja okoliščine po storitvi obravnavnega kaznivega dejanja in so zato tudi te navedbe neupoštevne. Glede na navedeno, pritožnik prvostopenjskega zaključka o obstoju škode kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja ni uspel izpodbiti.

14Pritožnik izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem navaja, da je obtoženec ob odsvojitvi stroja razmišljal in deloval na poslih na Haitiju, ki bi ne le rešili njegovo družbo iz težav z likvidnostjo, temveč bi tudi omogočili njeno nadaljnjo rast in razvoj. Poudarja, da se obtoženec ob prodaji ni zavedal, da je predmetni stroj zastavljen in da ga zavezuje prepoved odtujitve in obremenitve tega stroja oziroma da je to dejstvo spregledal (v tej zvezi sodišču prve stopnje očita, da uporablja dvojna merila pri presoji obtoženčevega zagovora in izpovedbe predstavnika družbe F. d.o.o., saj za obtoženca šteje, da so mu bila določila o prepovedi odtujitve in odsvojitve zastavljenega stoja znana, medtem ko za predstavnika družbe F. d.o.o. šteje, da mu določila o publicitetnem učinku vpisa zastavne pravice na premičnini v register neposestnih zastavnih pravic niso bila znana). Opozarja, da je bila pogodba o finančnem leasingu z družbo F. d.o.o. sklenjena v obliki notarskega zapisa in je zato obtoženec štel, da je posel z družbo F. d.o.o. popolnoma zakonit. V primeru tega posla je šlo za operacijo sale-and-lease-back, torej za posel, katerega namen je bila izvršitev odkupa stroja po odplačilu vseh obveznosti. Trdi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da L. kredita ni vračal v pogodbeno dogovorjenih rokih in zneskih, v nasprotju z listinskimi dokazi. Opozarja, da so bila sredstva, pridobljena s prodajo stroja, porabljena za reševanje L.. Poudarja še, da kršitev pogodbene zaveze prepovedi odsvojitve in obremenitve zastavljenega stroja sama po sebi ni povzročila izgube zavarovanja banke in zato tudi ta okoliščina izključuje preslepitveni namen obtoženca.

15Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je obtožencu preslepitveni namen dokazan, kot je podrobno obrazloženo na straneh od 7 do 9 izpodbijane sodbe. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse zgoraj izpostavljene navedbe pritožnika in za svojo presojo navedlo konkretne in prepričljive razloge, ki jim ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da je dejansko stanje glede subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovljeno in na tej podlagi tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato pritožnik s ponavljanjem že ocenjene argumentacije prvostopenjskih zaključkov ne more izpodbiti.

16Enako neuspešna so prizadevanja zagovornika za opredelitev obravnavanega dejanja po 23. členu KZ (neprimeren poskus) z utemeljitvijo, da obtoženec na noben način, niti s prodajo predmetnega stroja, ni mogel doseči prenehanja zastavne pravice banke na tem stroju. Kot že samo ime pove, je o neprimernem poskusu mogoče govoriti samo pri poskusu kaznivega dejanja, ne pa tudi tedaj – in hkrati v obravnavanem primeru, ko je kaznivo dejanje dokončano, kar je bilo že podrobno obrazloženo.

17Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tem delu. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila oškodovana banka po storitvi kaznivega dejanja na podlagi cesije svoje terjatve do obtoženčeve družbe novemu upniku, to je družbi F. d.o.o., deloma poplačana, vendar temu dejstvu ni dalo nobenega pomena, ko se je odločilo za izrek zaporne kazni. Poleg tega je premalo upoštevalo dejstvo, da obtoženec do zdaj še ni bil kaznovan. Gre za tako tehtni okoliščini, da po oceni pritožbenega sodišča, ob upoštevanju ostalih ugotovljenih olajševalnih okoliščin, obrazloženih v izpodbijani sodbi, utemeljujeta izrek pogojne obsodbe, saj je, upoštevaje tudi, da je od storitve kaznivega dejanja minilo več kot tri leta, mogoče pričakovati, da bo že izrečeno opozorilo ob zagroženi kazni tako vplivalo na obtoženca, da ta več ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je ob zagroženi kazni enega leta zapora določilo preizkusno dobo v trajanju dveh let. Tako izrečena kazenska sankcija je glede na že navedene okoliščine primerna teži storjenega dejanja in obtoženčevi krivdi.

18Pritožnik pa ima prav, ko izpodbija odločbo o premoženjskopravnem zahtevku v delu, ko mora obtoženec družbi F. d.o.o. plačati znesek 65.417,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2011 dalje do plačila. Pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku gre za pritegnitev pravdnega postopka h kazenskemu postopku, kar pomeni, da je potrebno uporabiti določbe civilnega prava. Ključno je zato vprašanje, ali bi družba F. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom uspela v pravdi. Kot pravilno opozarja pritožnik, je družba F. d.o.o. v utemeljitev premoženjskopravnega zahtevka navedla zgolj pogodbo o odstopu terjatve z dne 12.12.2013, s katero je od N. d.d. odplačno pridobila terjatev do družbe L., kar kaže, da je njen zahtevek (čeprav tega ni določno opredelila) temeljil na določilih pogodbe o odstopu terjatve in določilih 417. do 424. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej na razmerju med novim upnikom F. d.o.o. in dolžnikom L.. Ker družba F. d.o.o. (druge) podlage za premoženjskopravni zahtevek ni uveljavljala, sodišče pa po uradni dolžnosti ne more „zapolnjevati“ zahtevka oziroma ugotavljati, kaj je s predloženim dokazom oziroma navedbo pogodbe o odstopu terjatve z dne 12.12.2013 imela v mislih, saj njen premoženjskopravni zahtevek ni bil opredeljen, tako kot zahteva tretji odstavek 102. člena ZKP (ta določa, da tisti, ki je upravičen podati predlog, mora določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze), je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal nepravilnosti.

20Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika obtoženca deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obtoženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.