23. člen KZ-1

Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom. Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP. Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.

Objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni odvisna le od izpolnitev obveznosti, ki jih imajo drugi do posameznega zavezanca, ampak tudi od sredstev, ki jih je ta v času, ko bi moral sam izpolniti obveznost, prejel. Izključena pa je bila dejanska zmota, saj obdolženi v zagovoru nikoli ni zatrjeval, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni plačal zato, ker je mislil, da mu jih zaradi, pogojno rečeno "nekrivdno" povzročene insolventnosti, ni treba plačati. Nasprotno, po pravilnem povzetku zagovora v razlogih sodbe se je obveznosti plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kljub insolventnosti ves čas zavedal ter po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zavestno odločil, da prispevkov, na rovaš drugih obveznosti ne bo plačal. Posredi je torej povsem druga vrsta zavesti od zavesti, zaradi katere je posameznikova krivda po prvem odstavku 30. člena KZ-1 izključena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa takšna nadomestitev tudi ne bi delovala generalno in specialno preventivno, tudi ne v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje.