VSK sodba II Kp 29968/2013

Pritožba zagovornika obdolženega P.V. v delu, ki se nanaša na soobdolženega D.Ž. (točka II izreka izpodbijane sodbe), se zavrže kot nedovoljena.
Pritožba zagovornika obdolženega P.V. v preostalem delu, glede točke I izreka izpodbijane sodbe obsodilni del), se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Obdolženi P.V. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I obdolženega P.V. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 ter mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je, na podlagi drugega odstavka 122. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Pod točko II izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obdolženega D.Ž., iz razloga po 358. členu ZKP, oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 (na škodo P.V.). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun.

2Proti taki sodbi je vložil pritožbo zagovornik obdolženega P.V.. Navaja, da vlaga pritožbo zoper sodbo v celoti (obsodilni in oprostilni del) zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve postopka ter napačne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega P.V. oprosti obtožbe in obdolženega D.Ž. „obsodi za kaznivo dejanje zapora v višini 4 mesecev“, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 101972015 z dne 9.4.2015.

4Pritožba je v delu, ki se nanaša na soobdolženega D.Ž. nedovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5Kot izhaja iz četrtega odstavka 367. člena ZKP, sme oškodovanec izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka, te odločbe pa P.V., ki ima glede kaznivega dejanja, katerega je bil obdolženi D.Ž. oproščen obtožbe status oškodovanca, ne izpodbija. Zakon oškodovancu ne daje pravice do pritožbe zoper sodbo, če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, njegov interes za izpodbijanje takšne sodbe varuje državni tožilec z vložitvijo svoje pritožbe. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 predstavlja kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ter je obtožni predlog v obravnavani zadevi (glede kaznivega dejanja pod točko II izreka izpodbijane sodbe) pred sodiščem prve stopnje tudi tekel na zahtevo državnega tožilca, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz točke I. izreka te odločbe, to je, pritožbo zagovornika obdolženega P.V. v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (390. člen ZKP).

6Preizkus, katerega je sodišče druge stopnje opravilo v smeri pritožbenih razlogov v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe, je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, sprejete zaključke je prepričljivo obrazložilo ter jih pritožbene navedbe ne morejo omajati. Ob tem tudi ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona pa pritožnik ni obrazložil, zato ga pritožbeno sodišče (razen preizkusa po uradni dolžnosti), ni moglo preizkusiti.

7Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev odredbe za pridobitev bioloških sledi in toksikološkega poročila. Trdi, da so bili ti dokazi „odvzeti“ protizakonito in protiustavno, da je bila odredba za odvzem krvi sestavljena napačno, kar je po „samem določilu ZKP razlog za izločitev dokazov“.

8Kot izhaja iz podatkov v spisu in kot trdi tudi pritožnik v pritožbi, je v obravnavani zadevi obdolženi P.V. nastopal tudi kot oškodovanec glede kaznivega dejanja, ki se je očitalo soobdolženemu D.Ž.. Aktivnosti policije v predkazenskem postopku so bile sprožene s klicem obdolženega V. ter je v delu, ki se nanaša na soobdolženega D.Ž. kazenski postopek stekel tudi na njegov predlog. Toksikološko preiskavo oz. analizo krvi obdolženega P.V. in soobdolženega D.Ž. je opravil Inštitut za sodno medicino na podlagi odredbe policije, ki je Inštitut za sodno medicino služila kot naročilnica (kot izhaja iz navodil na hrbtni strani odredbe). V postopku pred sodiščem prve stopnje obdolženec, niti njegov zagovornik ali kdo drug ni izpostavljal, niti to ni izhajalo iz izvedenih dokazov, da je bila obdolžencu odvzeta kri brez njegove privolitve, ko bi bila potrebna odredba preiskovalnega sodnika. Tega pritožnik ne zatrjuje niti v pritožbi, zato zgolj s trditvijo, da je bila odredba za odvzem krvi „sestavljena napačno“, ne more uspešno uveljavljati zatrjevane kršitve.

9Enako velja za pavšalno trditev, da je „v zvezi z izpovedbami prič v predkazenskem postopku potrebno omeniti, da bi bilo tudi omenjeno potrebno izločiti s kazenskega spisa, saj drugače pride do kontaminacije kazenskega sodnika“. S tem pravilne odločitve sodišča prve stopnje, ki je o zahtevi za izločitev dokazov pravilno odločilo že s sklepom z dne 18.12.2013 to je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo v točki 4.

10Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker izvedenec psihiater mag. V.R. ni bil na glavni obravnavi neposredno zaslišan. Ti očitki niso utemeljeni, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca prebrano v soglasju s strankami (listovna št. 188).

11Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da izpodbijana sodba ni obrazložena do te mere, da bi se lahko obramba opredelila do 11. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje podalo zaključek, da je ob vrednotenju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi štelo za dokazano, da je V. zaradi prehude opitosti in pretirane emocionalnosti, na podlagi katerih je tudi razumel Ž. poziv kot nedovoljeno invazijo v svoj osebni prostor, Ž. zadel s kozarcem v obraz in ga porezal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik dejansko ne uveljavlja navedene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj trdi, da bi moralo sodišč prve stopnje sprejeti drugačne zaključke za to, ker „je bil Ž. tisti, ki ima nizki frustracijski prag in P.V. tisti, ki ga nima“.

12Ko pritožnik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja trdi, da je bil obdolženec žrtev kaznivega dejanja in ne storilec, da se izpodbijana sodba napačno opira na izpovedbo priče N.Š., ki ni prepričljiva in ni objektivno pričala o samem dogodku. Po trditvah pritožnika je izpovedba prej navedene priče neverodostojna, v celoti prilagojena D.Ž. s katerim se je očitno tudi prej posvetovala v zvezi s tem, kaj točno naj bi pričala. Njena izpovedba ni zanesljiva, saj ni vedela točno povedati „kdo je sedel, kdo je stal, kakšna miza je bila, kje točno se je dogajalo, kje točno je bila ona v času dogodka, pred dogodkom, po dogodku oziroma med dogodkom, ni vedela izpovedati, kdo je šel na WC prvi in kdo je šel drugi“. Po oceni pritožnika bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati, da je bila priča N.Š. sama udeležena v tej zadeva, saj ji je bil izdan plačilni nalog zaradi kršitve prekrškovnih predpisov, da je nedvomno imela interes, da se obdolženega D.Ž. oprosti in obdolženega P.V. obsodi, saj je le na ta način „bila prosta tudi svoje odgovornosti, da ni poklicala policije, da ni poklicala varnostnikov in da ni takoj poklicala svojih nadrejenih“. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da ni sledilo izpovedbi priče O., glede priče N.Š. še dodaja, da zoper njo ni bil odrejen alkotest in test na droge, kar vse „namiguje na dejstvo da je nedvomno težko ugotoviti, ali je morebiti tudi N.Š. bila pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, saj je sama izpovedala, da se je družila z Ž.“. Pritožnik v pritožbi drugače ocenjuje zagovora obeh obdolžencev ter glede soobdolženega Ž. izpostavlja, da ima (po mnenju psihiatra) nizek frustracijski prag in je zaradi tega bolj izpostavljen nasilnemu vedenju ter se ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi V. ob dogodku hudo opit in pretirano emocionalen, ker po njegovi oceni to „nedvomno ne izhaja iz normalnega in ugotovljenega dejanskega stanja“. Trdi, da bi moral Inštitut za sodno medicino drugače obračunati alkoholiziranost „na predpostavkah, ki so dane v spisu in na predpostavkah, ki jih uporabljajo v običajnih prekrškovnih postopkih“.

13V nasprotju z obdolženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba popolna. V obrazložitvi so navedeni konkretni razlogi za vsako posamezno točko sodbe. Sodišče prve stopnje je v celoti ravnalo po določbi sedmega in odstavka 364. člena ZKP, pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene ravnalo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP in prvim odstavkom 18. člena ZKP. Z vso gotovostjo je ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovora obeh obdolžencev, izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je tudi utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje.

14Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo priče N.Š. ter da bi moralo verjeti obdolženčevemu zagovoru. Ko je sodišče prve stopnje od 9. do 11. točke izpodbijane sodbe analiziralo izvedene dokaze in sprejete zaključke, se tudi po oceni pritožbenega sodišča pokaže kot prepričljiva ter verodostojna izpovedba priče N.Š.. Nedoslednosti v njeni izpovedbi, kar je prepoznalo tudi sodišče prve stopnje, se nanašajo na nebistvene okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja ter ne morejo zmanjšati njene verodostojnosti glede bistvenih okoliščinah. Če bi držala trditev pritožnika, da se je priča predhodno „uskladila z obdolženim Ž.“, do takih nedoslednosti, kot jih izpostavlja pritožnik v pritožbi, ne bi prišlo. Ni jasno, na kakšen način naj bi njena izpovedba vplivala na domnevno pričino „odgovornost“, nobene podlage tudi nima trditev pritožnika, da priča do obdolženca goji „negativna čustva“ ter je naklonjena soobdolžencu D.Ž., saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da gre za „bivšo punco D.Ž.“ kot navaja tudi sam pritožnik v pritožbi. Iz nobenih izvedenih dokazov nadalje ne izhaja, da je bila priča N.Š. v času obravnavanega dogajanja pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, zato ni jasno, zakaj pritožnik izpostavlja, da zoper pričo ni bil odrejen alkotest in test na droge.

15Kot izpostavlja pritožnik in kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, se je obdolženi P.V. zagovarjal, da je ravnal v silobranu, vendar je sodišče prve stopnje ta zagovor prepričljivo ovrglo. Okoliščina, ki jo še posebej izpostavlja pritožnik, da je bil soobdolženi Ž. tisti, ki je imel nizki frustracijski prag, ni odločilna, saj je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo (ter v točki 10 izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo), da je pretep na vrtu lokala začel obdolženi V.. Sodišče prve stopnje je v dokazno oceno pravilno umestilo tudi izvide in mnenja izvedencev (za travmatologijo dr. A.A., za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo Inštituta za sodno medicino v L. ter izvedenca psihiatra mag. V.R.). Pri tem je pravilno ugotovilo, da je izvedenec dr. A.A. potrdil zagovor Ž. in izpovedbo Š.. Izpovedbi priče O. je tudi dalo pravi pomen, pritožbena zatrjevanja tega ne morejo omajati. Pritožbena navedba, da je izpodbijana sodba dala podlago „domnevnemu ugodnemu izračunu Inštituta za sodno medicino in štelo za dokazano, da naj bi bil V. „hudo vpit in pretirano emocionalen“, ni jasna in je ni mogoče preizkusiti.

16Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve med drugim oprlo tudi na izvid in mnenje izvedenca za forenzično toksikologijo. Iz izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino, ki je opravilo to izvedenstvo izhaja, da je bil obdolženi V. zaradi ugotovljene koncentracije alkohola v krvi, v času dogodka vznemirjen, pretirano emocionalen in je bila pri njem delno zmanjšana sposobnost obvladovanja in zmožnost razumevanja svojih dejanj. Pri soobdolženemu Ž. je bila koncentracija alkohola v krvi nižja kot pri V., vendar še vedno dovolj visoka, da je bil lahko pretirano čustven, ter da je lahko okoliščine narobe razumel in ni bil dovolj samokritičen. Glede na tako ugotovljeno toksikološko analizo je sodišče prve stopnje postavilo še izvedenca psihiatrične stroke, nakar je, upoštevajoč ta dokaz, vključno z drugimi izvedenimi dokazi (zagovori obdolžencev, izpovedbami prič), prišlo do zanesljivih zaključkom, med drugim tudi do zaključka, da je bil obdolženi V. ob dogodku vznemirjen, pretirano emocionalen in je bila pri njem delno zmanjšana sposobnost obvladovanja in zmožnost razumevanja svojih dejanj ter je na podlagi tega tudi razumel Ž. poziv kot nedovoljeno invazijo v svoj osebni prostor. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v takem stanju Ž. zadel s kozarcem v obraz in ga porezal, pri čemer je pravilno zavrnilo njegov zagovor, da se je branil ter utemeljeno sledilo zagovoru Ž., da je on bil tisti, ki je ravnal v obrambi.

17Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo subjektivno stran obravnavanega kaznivega dejanja, tudi to, da je obdolženec storil dejanje z direktnim naklepom. Obdolženčev zagovornik zato nima prav, da tak zaključek ni pravilen ter da bi moralo sodišče upoštevati, da je obdolženi V. „resno mislil, da se brani pred Ž., zaradi česar bi šlo za potativni silobran in bi kot takšen moral biti upoštevan kot olajševalna okoliščina“. Pritožbeno sodišče odgovarja, da za tak zaključek sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih ni imelo podlage, kar je v obrazložitvi prepričljivo obrazložilo, sam pritožnik pa te svoje trditve ne utemelji.

18Pritožnik tudi ne more izpodbiti pravilnih in popolnih ugotovitev sodišča prve stopnje s trditvijo, da je obdolženec, očitno po izdaji izpodbijane sodbe, prišel v kontakt z domnevnim očividcem, tako imenovanim B. (uradno B.Z.), ki ga po trditvah pritožnika „ne Š., ne Ž. nista hotela in želela identificirati ali povabiti na sodišče, čeprav sta ga, za razliko od V. poznala“. Kot izhaja iz pritožbenih navedb naj bi prej navedena priča po lastni izjavi videla dogajanje na WC-ju, vendar pisne izjave ni želel podati, saj je rekla, da naj bi oziroma, da bo povedala le policistom. Pritožnik s prej navedenim torej izpostavlja nov dokaz, ki bi po njegovi oceni pripeljal do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pritožbeno sodišče, glede na pritožbene navedbe, da je priča B.Z. videl dogajanja na WC-ju, ugotavlja, da ne gre za relevanten dokaz glede kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi P.V. spoznan za krivega. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tega pritožnik ne izpodbija, je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno na vrtu lokala, medtem ko se dogajanje na stranišču v lokalu, kar naj bi priča B.Z. videl, nanaša na kaznivo dejanje, za katero je bil soobdolženi D.Ž. oproščen obtožbe.

19Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb in na podlagi 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. V zadostni meri je upoštevalo vse olajševalne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. To je prepričljivo obrazložilo v 16. točki izpodbijane sodbe tako, da v odločbo o kazenski sankciji ni potrebno poseči. Okoliščina, „da ni bilo prizadejanih hudih poškodb“ na odmero kazenske sankcije ne more imeti vpliva, saj je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Nadaljnja okoliščina, da je tudi sam zadobil poškodbe s strani soobdolženega D.Ž. tudi ne morejo imeti odločujoče teže, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je slednji ravnal v obrambi.

20Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, zato je pritožbo zagovornika obdolženega P.V. zoper obsodilni del sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

21Ker obdolženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.