VSRS Sodba III Ips 32/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v znesku 7.930,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode, ki naj bi tožnici nastala zaradi delovanja toženca v času, ko je bil njen direktor (I. točka izreka), in tožnici naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4Toženec je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

Relevantno (procesno) dejansko stanje

5Tožnica od toženca, kot nekdanjega direktorja, zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala, ker je toženec v letu 2007 v imenu tožnice z družboA., d.o.o., sklenil najprej kupoprodajno nato pa še pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin.

6Toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo 15. 5. 2014 podal ugovor „neobstoja materialne in procesne predpostavke za vložitev predmetne tožbe“(list. št. 48).

7Tožnica je v odgovor na toženčeve navedbe v četrti pripravljalni vlogi z dne23. 5. 2004 (točka XI, list. št. 63) trdila, da toženčev ugovor ni utemeljen, saj „soglasje družbenice B., d. d. ni materialna predpostavka odškodninskega zahtevka zoper (nekdanjega) člana poslovodstva“. Prvi odstavek 327. členaZGD-1, ki ga je treba uporabiti v tem primeru, „ne določa, da mora biti za vložitev takšne (odškodninske) tožbe sklep skupščine“. Sklepa svoje edine družbenice, družbe B., d. d., iz katerega bi izhajalo soglasje k vložitvi tožbe, tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila.

8Sodišče prve stopnje je sklepalo, da dejansko stanje glede (samega neobstoja in posledične nezmožnosti predložitve) sklepa tožničine edine družbenice o soglasju k vložitvi odškodninske tožbe (v nadaljevanju sklep družbenice o soglasju k vložitvi tožbe) med strankama ni bilo sporno in je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in po prejemu pripravljalnih vlog obeh pravdnih strank zunaj naroka izdalo zavrnilno sodbo.

9Tožnica je sklep družbenice o soglasju k vložitvi tožbe, datiran 4. 5. 2015, to je po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo in tudi po izdaji prvostopenjske sodbe, priložila pritožbi.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

10Sodišči nižjih stopenj sta svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljevali s tem, da tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila, še manj pa dokazala, da je tožničina edina družbenica, B., d. d., sprejela odločitev o vložitvi odškodninske tožbe zoper nekdanjega direktorja tožnice oziroma da je z vložitvijo takšne tožbe soglašala. Celo več, trdila je, da tak sklep niti ni potreben. Sodišče druge stopnje je v zvezi z naknadno priloženim sklepom tožničine družbenice o soglasju k vložitvi tožbe, presodilo, da je prepozen.

Revizijske navedbe

11Revidentka izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj o neobstoju materialnopravne predpostavke in posledično zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritrjuje sicer stališču, da je sklep družbenice o soglasju k vložitvi tožbe zoper toženca materialnopravna predpostavka za ugoditev tožbenemu zahtevku, a ob tem poudarja, da je sodišče vezano na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave in ne na dejansko stanje ob vložitvi tožbe. Za obravnavani primer to pomeni, da bi morala biti tožnici vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje dana možnost, da predloži sklep družbenice o soglasju k vložitvi tožbe.

12Nadalje revidentka očita sodišču prve stopnje kršitev iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ni opozorilo na možnost izdaje sodbe brez oprave naroka. Uveljavlja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi 488. člena ZPP. Poleg tega graja še presojo sodišča druge stopnje o prepoznosti predložitve sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe.

O neutemeljenosti revizije

13V družbi z omejeno odgovornostjo o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju, odločajo družbeniki (osma alineja 505. člena ZGD-1). Na podlagi tretjega odstavka 523. člena ZGD-1 velja enako za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo. Ker je določba 505. člena ZGD-1 dispozitivna, ima družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo možnost, da z družbeno pogodbo upravljanje družbe uredi drugače, kot določa zakon (drugi odstavek 504. člen ZGD-1). Če tega ne stori, pa se uporabljajo določbe ZGD-1, ki urejajo upravljanje družbe. V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnica z internimi akti obravnavanega vprašanja ni uredila drugače (7. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).

14Iz obrazloženega izhaja, da odločitev edine družbenice tožnice o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca predstavlja materialnopravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, kot to velja za obravnavani primer, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

15Načeloma velja pritrditi revidentki, da sodišče (tudi) vprašanje obstoja materialnopravnih predpostavk presoja glede na stanje ob koncu glavne obravnave. Vendar pa sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ne sme prezreti pravil o prekluziji (286. in 286.a člen ZPP). To pomeni, da sodišče dejansko stanje ugotavlja le upoštevaje trditve in dokaze, ki sta jih stranki podali oziroma predložili pravočasno.

16ZPP sodniku v 285. členu nalaga dolžnost, da v okviru materialno procesnega vodstva strankam postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

17Iz stališča, zavzetega v sodbi in sklepu III Ips 46/2010 z dne 15. 10. 2013, izhaja, da materialno procesno vodstvo ni neomejeno. Ni namenjeno šolskemu pravnemu poučevanju pooblaščencev pravdnih strank in tudi ni potrebno tedaj, ko že procesna dejanja nasprotne stranke opravijo enako vlogo. Prav to se je dogodilo v obravnavanem primeru. Toženec je na prvem naroku za glavno obravnavo ugovarjal obstoju materialnopravne predpostavke za odločanje o tožbenemu zahtevku. Iz tožničinega odgovora na toženčeve navedbe je razbrati, da sklep o vložitvi tožbe oziroma o soglasju k tožbi zoper toženca v času vložitve tožničine pripravljalne vloge ni obstajal, saj je bila tožnica mnenja, da tak sklep za vložitev tožbe niti ni potreben.

18Upoštevaje te trditve je sodišče prve stopnje, pritrdilo pa mu je tudi sodišče druge stopnje, pravilno ugotovilo, da dejansko stanje v zvezi z neobstojem sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe med pravdnima strankama ni bilo sporno.

19Ne držijo revidentkine trditve, da bi pomanjkanje materialnopravne predpostavke lahko sanirala do konca postopka na prvi stopnji. Pravila o prekluziji namreč veljajo glede vseh dejstev, ki jih stranke navajajo v postopku. To pomeni tudi glede dejstev, ki utemeljujejo obstoj materialnopravnih predpostavk. Če tožnica trditev o obstoju sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe ni podala do konca prvega naroka za glavno obravnavo oziroma najkasneje v četrti pripravljalni vlogi z dne 23. 5. 2004, v kateri se je imela tožnica možnost izreči o navedbah toženca, danih na prvem naroku za glavno obravnavo, je z vsemi kasnejšimi trditvami in predloženimi dokazi s tem v zvezi prekludirana. Na podlagi obrazloženega se revizijske navedbe o kršitvi pravice do izjave, tudi v zvezi s pritožbenim postopkom, izkažejo za neutemeljene.

20Izdaja sodbe zunaj naroka za obravnavani primer ne pomeni izdajo sodbe brez glavne obravnave, pač pa „le“ brez zaključka glavne obravnave s sicer izvedenim prvim narokom za glavno obravnavo. V okoliščinah tega primera zato ne gre za kršitev pravil pravdnega postopka. Tožnica je imela v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izjaviti se o vseh dejstvih, ki so bila bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi.

21Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških

22Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je tožencu povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Sodišče je tožencu na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 6.500,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 1.430,00 EUR, skupaj 7.930,00 EUR.