504. člen ZGD-1

Sprejem sklepa s strani samo enega družbenika, pri čemer je bil drugi družbenik iz odločanja popolnoma izključen, ne da bi bila za to podlaga v zakonu, je gotovo v nasprotju z bistvom družbe z omejeno odgovornostjo. Ne gre le za formalno kršitev (napake pri vabljenju), temveč je ta kršitev prerasla v vsebinsko in je podan ničnostni razlog iz tretje alineje 390. člena ZGD-1. Povedano še toliko bolj velja za toženo stranko, ki je javno podjetje, saj je v javnem interesu, da imata na upravljanje podjetja možnost vpliva obe lokalni skupnosti, ki imata v njem svoj poslovni delež. Toženka je bila namreč ustanovljena za zagotavljanje javne službe v obeh lokalnih skupnostih, obe lokalni skupnosti za izvajanje gospodarskih javnih služb na svojem območju odgovarjata in je za pravilno delovanje tožene stranke podan tudi javni interes.

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe. Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Prvostopno sodišče je o tem, kdo je zakoniti zastopnik tožene stranke, A. A. ali B. B., odločilo kot o predhodnem vprašanju, v skladu s 13. členom ZPP v konkretni zadevi, s pravnim učinkom samo v tej pravdi.

Ničnost je tudi v statusnem pravu sankcija, ki pride v poštev le v primeru najhujših kršitev, sicer pa je večino kršitev mogoče učinkovito sanirati z izpodbojnimi zahtevki, zlasti če jih uveljavljajo delničarji oziroma družbeniki. Pravna varnost tudi v pravu družb terja, da se morebitna sporna vprašanja in kršitve kogentnih predpisov sanirajo čimprej oz. da ne ostanejo predolgo odprta ali negotova. Sklep skupščine, ki ni bila sklicana v skladu s kogentnimi pravili o sklicu, je ničen, razen če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji (družbeniki). Neveljavnost sklepa ne pomeni zgolj izpodbojnosti sklepa, pač pa vključuje tudi ničnost sklepa. Dejstvo, da je pravna ureditev sklica skupščine d. o. o. različna od ureditve sklica skupščine d. d., ne predstavlja ovire za smiselno uporabo določb o ničnosti. Družbeniki tožene stranke z družbeno pogodbo niso drugače uredili sklica skupščine in so zato nični sklepi skupščine tožene stranke, ki ni bila sklicana v skladu s 509. členom ZGD-1. Za presojo pravilnosti sklica so relevantna zgolj ravnanja sklicatelja, t.j. tožene stranke. Zmotna je predvsem podmena, da je sklic skupščine po prvem odstavku 509. člena ZGD-1 ena

Določene (obligacijske) zahtevke družbeniki lahko uveljavijo tudi po sodni poti (tretji odstavek 515. člena ZGD-1 v zvezi z 8. in 9. alinejo 505. člena ZGD-1 ter 513. člen ZGD-1), vendar v obravnavani zadevi ne gre za pravdo, ki bi predstavljala tak primer. V kolikor se zoper odločitev o zavrnitvi stranske intervencije pritožuje odvetnik A. A. v imenu tožnice, pa je njegovo pritožbo v tem delu potrebno kot nedovoljeno zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP), ker zanjo nima veljavnega pooblastila, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju. Razveljavitev sklepa o imenovanju direktorja družbe z omejeno odgovornostjo ne more imeti učinkov za nazaj tako, da bi se štelo, da tožnica v določenem obdobju sploh ni imela zakonitega zastopnika oziroma so bile vse njegove odločitve, v danem primeru preklic pooblastila odvetniku A. A. ter preklic pooblastila B. B.

Poslovni delež družbenika v družbi z omejeno odgovornostjo zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo ne preneha. Sprememba akta o ustanovitvi, ki je posledica poslovne odsvojitve poslovnega deleža v enoosebni družbi, ne zahteva (ni) izvajanje upravljavskih pravic družbenika.

V skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku. Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Glede na to, da so družbeniki ostale obveznosti, glede katerih je v začetku prvega stavka 18. in 26. člena družbene pogodbe prav tako uporabljena besedna zveza „na prvi seji skupščine“, izpolnjevali tudi na kasnejši seji skupščine, višje sodišče ugotavlja, da je bil skupen namen pogodbenih strank, da se sporna določba nanaša tudi na kasnejše izvolitve članov nadzornega sveta. Slednje tako izhaja iz prakse med družbeniki, kot tudi iz smisla določbe v kontekstu celotne družbene pogodbe. Ni namreč logično, da bi družbeniki število članov nadzornega sveta, kandidacijski postopek, način izvolitev in dolžino njihovega manda

Po 112. členu ZPP se za dan vročitve vloge na sodišču šteje dan oddaje vloge na pošto, če se vloga pošlje po pošti priporočeno, vendar to velja le za tiste vloge, ki so vezane na rok (prvi in drugi odstavek 112. člena ZPP). Predlog za začetek stečajnega postopka ni vezan na noben rok, niti zakonski procesni rok niti materialni prekluzivni rok, v katerem bi bil dolžnik upravičen oziroma dolžan vložiti predlog. Zato za presojo dneva vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni mogoče uporabiti pravil iz 112. člena ZPP o dnevu oddaje priporočene pošiljke (predloga) na pošto kot dneva izročitve predloga sodišču.

Ker imata pravni osebi B. d.d. in C. d.o.o. nadzor nad poslovanjem družbe A. d.o.o., ki je edina ustanoviteljica tožnice, ima pravna oseba B. d.d. tudi nadzor nad poslovanjem tožnice. Ker pa je bila pravna oseba B. d.d. vpisana v RKG dne 8. 5. 2013 in se ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, to pomeni, da tožnica pogoja, določenega v tretjem odstavku 14. člena Uredbe o shemah neposrednih plačil, ne izpolnjuje. B. d.d. ima pravico imenovati prokurista, ki nato skupaj z direktorjem zastopa A. d.o.o., kar pomeni, da lahko direktor in prokurist le skupaj sprejemata vse sklepe, ki se nanašajo na poslovanje te družbe, torej družbe A. d.o.o., ki pa ima kot njena ustanoviteljica in edina družbenica (že izkazan) vpliv nad poslovanjem tožnice. To pa pomeni, da ima B. d.d. vpliv oziroma nadzor (glede na strnjeno verigo povezanih družb) tudi nad poslovanjem tožnice.

Direktor družbe je v smislu vsebine členov 504 ZGD in ostalih tisti, ki na podlagi pooblastila upravlja premoženje družbe in je lahko storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1, ki je bilo storjeno v imenu, na račun ali v korist pravne osebe. Direktor izraža voljo družbe, dolžan je poslovati vestno in pošteno, je odgovoren za poslovanje družbe in deluje v korist lastnikov. Pravna oseba pa je samostojna oseba, katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov in namenjeno gospodarski dejavnosti. Storilec kaznivega dejanja po 223. členu KZ-1 je lahko le lastnik stvari ali premoženja, zoper katerega teče postopek prisilne izvršbe. Namen te zakonske določbe je sankcionirati tista ravnanja, ki v postopku prisilne izvršbe preprečijo upnikovo poplačilo terjatev. Na podlagi 223. člena KZ-1 je pravna oseba odgovorna za to kaznivo dejanje, če njen direktor stori kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1.

Zakonska ureditev je odraz volje zakonodajalca, da družbenikom prepusti izbiro, ali želijo imeti zaprto ali odprto družbo. Ta njihova izbira pa je izražena v določilih družbene pogodbe, pri čemer morajo biti določbe o prepovedi delitve poslovnega deleža ali o pristojnosti skupščine, da odloča o delitvi poslovnega deleža, jasne in nedvoumne.

Obveznost članov uprave gospodarske družbe je obveznost (skrbnega) prizadevanja. Uprava je odgovorna za kršitev dolžnosti v povezavi s funkcijo poslovodenja in zastopanja družbe ter za notranjo organizacijo podjetja v smislu optimalne organizacije delovnega procesa (kamor spada tudi kadrovska politika), pretirana pa bi bila zahteva, da člani uprave odgovarjajo tudi za nepravilnosti iz delovnopravnega področja.

Revident se moti, v kolikor meni, da mora nepoštenost tožnice a priori voditi v zavrnitev njenega tožbenega zahtevka. Zakon določa, da sodišče zahtevek lahko zavrne, ni pa to nujno. Prav nepoštenost obeh pogodbenih strank (kot je bilo tudi v konkretnem primeru) bo načeloma govorila v prid ugoditvi zahtevku za vračilo. V nasprotnem primeru bi ostala gola ugotovitev, da je bil sporni dogovor ničen, njegovi učinki pa bi v celoti ostali v veljavi in obojestransko nepošteni pogodbeni stranki bi dosegli prepovedani cilj.

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Da bi se stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko izvedel, mora biti premoženje znano do te mere, da ga je mogoče v stečajnem postopku unovčiti. Preprost test unovčljivosti premoženja, kot ga je na podlagi bilance stanja na dan 31. 12. 2013 opredelil pritožnik pokaže, da navedeno premoženje ni do te mere individualizirano, da bi ga bilo mogoče unovčiti brez podatka o dejanski in pravni podlagi v predmetni bilanci izkazanih sredstev in predložitvi dokazov zanje. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da predlagatelj zgolj z bilanco stanja ni specificiral oz. konkretiziral premoženja, niti izkazal premoženja, nad katerim bi bilo mogoče voditi stečajni postopek. V predlogu navedeni računovodski podatki o vrsti in vrednosti premoženja, kriteriju opredeljenosti premoženja v smislu četrtega odstavka 443. člena ZFPPIPP ne zadostijo. Vložitev tožbe družbenika za povračilo škode družbi, vložena zoper njenega poslovodjo po tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 503. člena ZGD-1 terja izpolnitev materialnopravnih predpostavk za utemeljenost takega tožbenega zahtevka in sicer, da je družbenik prej brez uspeha zahteval izpolnitev odškodnin

Na podlagi dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil cilj toženih strank ob sklepanju Dogovora 2012 preprečiti učinek pravnomočne sodne odločbe II Pg 145/2007, na izključitev prvo tožene stranke iz družbe D. d.o.o., posledično pa oškodovati prvo in četrto tožečo stranko glede njunih upravičenj kot družbenic. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da so tožene stranke ravnale skupno, s skupnim nedopustnim namenom in da je bil sklenjen dogovor v nasprotju z moralnimi načeli in prisilnimi predpisi in zato ničen. Ni dvoma, da je takšno ravnanje nemoralno do širše družbene javnosti in ne le do sopogodbenikov.

Odločitev edine družbenice tožnice o uveljavljanju odškodninskega zahtevka zoper toženca (nekdanjega direktorja) predstavlja materialnopravno predpostavko za ugoditev tožbenemu zahtevku. Če obstoj takšne odločitve oziroma sklepa družbenice o soglasju k vložitvi tožbe v postopku ni zatrjevan in izkazan, kot to velja za obravnavani primer, je to razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Lahko gre za kršitev načela kontradiktornosti in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot navaja revident), kadar razlogi za zavrnitev dokaza niso sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je vsebinsko obrazložilo zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomske stroke s tem, ko je navedlo, da za obravnavani primer ni bistveno ugotavljati smotrnosti in ekonomičnosti posameznega investicijskega načrta, ki je bil podlaga za poroštveno pogodbo. Absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni zagrešilo, saj je razumno pojasnilo, zakaj izvedba dokaza ni bila potrebna.

Na podlagi 504. člena ZGD-1 se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe z omejeno odgovornostjo in način njihovega uresničevanja določijo z družbeno pogodbo, le podredno pa so te pravice določene v zakonu samem. Tako je v družbeni pogodbi lahko določeno, da družbeniki odločajo tudi o nekaterih zadevah, ki sicer štejejo za poslovodne. Posebej to velja za (večinskega) družbenika, ki ima hkrati tudi status in pooblastila prokurista. Tako dokazni zaključek, da je o sprotni višini izplačila plač odločal G. F., prokurist in večinski družbenik, in da je bil glede sprotnega izplačevanja plač na njegove odločitve vezan tudi tožnik, ne nasprotuje izhodiščem upravljanja in vodenja tožene stranke, kot družbe z omejeno odgovornostjo.