VSC sklep PRp 145/2016

1. Ob reševanju pritožbe se izpodbijani sklep po uradni dolžnosti spremeni tako, da se izrek v celoti poslej glasi:

I. Odločba prekrškovnega organa v Avstriji - Okrajnega glavarstva Graz - Umgebung št. BHGU15.1-3213/2015 z dne 19. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 24. 6. 2015, zoper storilca prekrška: Z. L., EMŠO ..., stanujočega R., Lenart v Slovenskih Goricah, se prizna in izvrši za znesek globe do višine 2.250,00 EUR in za znesek stroškov postopka do višine 225,00 EUR.

II. Storilec je bil z odločbo prekrškovnega organa v Avstriji Graz - Umgebung št. BHGU15.1-3213/2015 z dne 19. 3. 2015 spoznan za odgovornega, ker je kršil tretji odstavek 7.i člena Zakona o zaposlitvenih pogodbah Republike Avstrije (AVRAG), in mu je bila izrečena denarna sankcija v skupni višini 29.500,00 EUR in plačilo stroškov postopka v višini 2.950,00 EUR od katerih je dolžan plačati denarno sankcijo v višini 2.250,00 EUR ter stroške postopka v višini 225,00 EUR po priloženem plačilnem nalogu v 15 dneh po pravnomočnosti tega sklepa, lahko pa v istem roku predlaga obročno plačilo globe in stroškov.

III. V presežku se predlog za priznanje in izvršitev zavrne.

IV. V kolikor storilec denarne sankcije v višini 2.250,00 EUR in stroške postopka v višini 225,00 EUR v roku ne bo plačal, se bo le-ta izterjala prisilno.“

2. Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenih delih izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa v Avstriji - Okrajnega glavarstva Graz Umgebung z dne 19. 3. 2015, s katero je bila storilcu zaradi kršitev tretjega odstavka 7.i člena Zakona o zaposlitvenih pogodbah Republike Avstrije (AVRAG) izrečena denarna sankcija v skupni višini 29.500,00 EUR ter naloženo plačilo stroškov postopka v višini 2.950,00 EUR, prizna in izvrši, mu naložilo rok za plačilo te globe in ga opozorilo, da v kolikor denarne sankcije in stroškov postopka v določenem roku ne bo plačal, bosta denarna sankcija in stroški postopka izterjani prisilno.

2Zoper tak sklep se pritožuje storilec po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU-1).

3Pritožba je neutemeljena, vendar je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe ugotovilo, da je izpodbijani sklep potrebno spremeniti iz razlogov, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti.

4V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prekrškovni organ Republike Avstrije z zgoraj navedeno kazensko odločbo z dne 19. 3. 2015, ki je postala pravnomočna 24. 6. 2015, storilcu izrekel skupna globa v višini 29.500,00 EUR ter naložil plačilo stroškov postopka v višini 2.950,00 EUR, ker je storilec kot odgovorna oseba - direktor pravne osebe L. d.o.o. odgovoren, da je delodajalec pet, v izreku kazenske odločbe naštetim delavcem, napotil na delo v Republiko Avstrijo v okviru opravljanja storitev od 1. 10. 2014 do 4. 11. 2014, ne da bi jim bila po zakonu, uredbi ali kolektivni pogodbi izplačana osnovna plača, ki jim pripada.

5Sodišče prve stopnje je v okviru priznanja odločbe pristojnega organa države izdaje v zvezi z načelom vzajemnosti navedlo, da je dejanje, za katero je bila izrečena denarna sankcija storilcu, prekršek tudi po pravu v Republiki Sloveniji in sicer po Zakonu o minimalni plači, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da se z globo od 3.000,00 EUR do 20.000,00 EUR kaznuje delodajalec, ki delavcu ne izplača plače v skladu s 4. in 5. členom tega zakona, v tretjem odstavku pa, da se z globo od 1.000,00 do 2.000,00 EUR kaznuje odgovorna oseba delodajalca - pravne osebe ter odgovorne osebe v državnem organu ali samoupravni lokalni skupnosti, ki stori prekršek iz prvega odstavka tega člena. Nadalje je ugotovilo tudi, da ne obstaja nobena izmed predpostavk nedopustnosti izvrševanja iz 186. člena ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši.

6Uvodoma je potrebno v zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih zagovornik ugovarja krajevno pristojnost Okrajnega sodišča v Celju in zatrjuje, da bo lahko bilo pristojno le Okrajno sodišče v Lenartu oziroma v Mariboru, poudariti, da šesti odstavek 214. člena ZP-1 jasno določa, da je za odločanje o zadevah priznavanja in izvrševanja odločb in sodišč in drugih pristojnih organov v državah članicah Evropske unije, s katerimi so izrečene denarne sankcije za prekrške ali za druge kršitve predpisov in za izvrševanje denarnih in drugih sankcij za prekrške, ki so jih izrekli pristojni organi v Republiki Sloveniji, v državah članicah Evropske unije, izključno pristojno Okrajno sodišče v Celju. Tako je ugovor krajevne nepristojnosti neutemeljen.

7Za postopek odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe pristojnega organa države izdaje so nerelevantne in tako neutemeljene pritožbene navedbe, da je rok za izvršitev denarne sankcije, ki je storilcu bila izrečena z odločbo pristojnega organa države izdaje zastarala, ker zastaralni rok po pravu Republike Avstrije znaša eno leto. V skladu s 6. točko 186. člena ZSKZDČEU-1, ki določa predpostavke nedopustnosti priznanja in izvršitve, domače sodišče zavrne priznanje in ne izvršuje odločbe pristojnega organa države izdaje, če je zastarala izvršitev denarne sankcije za dejanje, ki je kaznivo oziroma je prekršek po pravu Republike Slovenije. Tudi v členu 7/II(C) Okvirnega sklepa Sveta 2005/2014/PNZ z dne 24. 2. 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni je navedeno, da lahko pristojni organ v državi izvršiteljici priznanje ali izvršbo odločbe zavrne, če je izvršba odločbe po pravu države izvršiteljice zastarala in se odločba nanaša na dejanja, za katera je ta država pristojna po svojem notranjem pravu. Iz navedenih določb izhaja, da sodišče v postopku priznanja odločbe pristojnega organa države izdaje presoja le zastaranje izvršitev sankcije po domačem pravu, saj pri tem izhaja iz načela zaupanja in vzajemnega priznavanja po 3. členu ZSKZDČEU-1, prav tako se pa v skladu s 187. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče v primeru iz 6. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 posvetuje s pristojnim organom v državi izdajateljici in ga zaprosi, da mu posreduje informacijo, ki jih potrebuje le v primeru, če se odloči, da bo bodisi v celoti, bodisi delno zavrnilo priznanje in izvršbo odločbe. Ker izvršitev izrečene denarne sankcije po pravu Republike Slovenije ni zastaralo, kot ugotavlja tudi zagovornik sam v pritožbi, se iz navedenih razlogov pritožbene navedbe o zastaranju izvršitve sankcije neutemeljene.

8Pritožbene navedbe (-) da je storilec bil spoznan za odgovornega, ker je slovenskim delavcem, ki so delali v Avstriji, izplačeval plačo skladno s slovenskimi pogodbami, storil prekršek, ker jim ni izplačal plače v takšni višini, kot jo določa avstrijska kolektivna pogodba, to je 2.024,00 EUR neto, pač pa jim je izplačal le po 1.332,00 EUR neto mesečno, kar je približno 35 % manj kot avstrijskim delavcem v Avstriji plačujejo avstrijski delodajalci, (-) da želi s takšnim sankcioniranjem avstrijski organ doseči, da so v Avstriji enako plačani tako delavci, ki so zaposleni pri avstrijskih delodajalcih, kot tudi tisti, ki so zaposleni pri delodajalcih v drugih državah in da lahko v končni fazi v Avstriji delajo le delavci, ki so zaposleni pri avstrijskih delodajalcih in plačujejo prispevke v Avstriji, (-) da gre za diskriminatorno ravnanje, saj se vsebinsko slovenski predpisi ne priznavajo, (-) da je prekrškovni organ iz vsebinsko enega vprašanja sestavil kar pet prekrškov in izrekel enotno kazen čez 29.000,00 EUR, (-) da bi slovenski prekrškovni organ moral zaščititi slovensko zakonodajo, (-) da izvrševanje takih odločb pomeni popolno zaporo za delo slovenskih delavcev v tujini, ker je povsem jasno, da podjetja, ki nimajo sedeža v Avstriji, dosegajo v Republiki Avstriji nižje cene od avstrijskih podjetij, s takšno določbo, kot je predmetna, pa se takšna podjetja želijo izključiti iz konkurence podjetjem s sedežem v Avstriji, s čemer so vsebinsko načeta in porušena načela in predpisi Evropske unije, ki je očitno vsebinsko tudi na tem področju več ne deluje, so za odločitev v predmetni zadevi neupoštevne. S takšnimi pritožbenimi navedbami namreč zagovornik smiselno uveljavlja materialnopravno zmotnost in nezakonitost odločbe pristojnega organa države izdaje in ji očita neskladje s predpisi Evropske unije. Ker je po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča odločba pristojnega organa države izdaje pravnomočna in izvršljiva, sodišče pa je v predmetnem postopku vezano na načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se v predmetnem postopku sodišče prve stopnje ne sme in ne more spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe o prekršku tujega prekrškovnega organa izven razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1, ki pa v konkretni zadevi niso podani. Iz enakih razlogov pa so neutemeljene tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je odločba pristojnega organa države izdaje v celoti nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj, ter formalno in materialnopravno neizvršljiva, ker iz odločbe izhaja, da naj bi premajhne plače izplačevala podjetja L. d.o.o., odločba o prekršku pa ni bila izdana pravni osebi L. d.o.o., temveč storilcu, ki ni nikogaršnji delodajalec in ki ni nikogar zaposloval, pač pa je v enem obdobju bil le zakoniti zastopnik te družbe. Iz prepisa kazenske oziroma kaznovalne odločbe prekrškovnega organa Republike Avstrije namreč jasno izhaja (listna št. 10-17), da je storilcu bila izrečena globa kot direktorju in s tem organu za zastopanje delodajalca navzven, kar pomeni, da je bil spoznan za odgovornega kot odgovorna oseba pravne osebe, kar je popolnoma v skladu s slovensko zakonodajo.

9Zagovornik pa utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da dejanja, kot ga je pristojni organ Republike Avstrije očital storilcu oziroma dejanje, za katerega je pristojni organ države izdaje storilca spoznal za odgovornega, prekršek tudi po pravu Republike Slovenije po Zakonu o minimalni plači. Pritrditi je zagovorniku, da delodajalec v obravnavanem primeru ni mogel kršiti določb Zakona o minimalni plači, saj so delavci dobili izplačilo, ki je bilo višje od minimalne plače. Vendar pa je vzajemnost kljub temu podana, saj tudi veljavna zakonodaja v Republiki Sloveniji ureja položaj napotenih delavcev in sicer v 210. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Prvi odstavek 210. člena ZDR-1 tako določa, da delavec, ki ga tudi delodajalec napoti na začasno delo v Republiko Slovenijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi po tujem pravu, opravlja začasno delo v Republiki Sloveniji pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo delo in zaposlovanje tujih državljanov. V skladu z drugim odstavkom 210. člena ZDR-1 mora delodajalec zagotoviti pravice po predpisih Republike Slovenije po določbah kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, plačo, varnost in zdravje pri delu, posebno varstvo delavcev in zagotavljanje enakopravnosti, če je to za delavca ugodneje. V tretjem in četrtem odstavku 210. člena ZDR-1 so določene nekatere izjeme od spoštovanja tega splošnega pravila, vendar so določbe tretjega in četrtega odstavka tega člena ne uporabljajo za dejavnosti, ki so registrirane v okviru gradbeništva (peti odstavek 210. člena ZDR-1). V skladu s 31. točko prvega odstavka 217. člena ZDR-1 se z globo od 3.000,00 do 20.000,00 EUR kaznuje delodajalec - pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če napotenim delavcev, ki začasno opravljajo delo v Republiki Sloveniji, ne zagotovi pravic iz drugega odstavka 210. člena tega zakona. Z globo od 450,00 do 2.000,00 EUR pa se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe, ter odgovorna oseba v državnem organu ali lokalni skupnosti, če stori prekršek iz prvega odstavka tega člena (četrti odstavek 217. člena ZDR-1).

10Peti odstavek 192. člena ZSKZDČEU-1 določa, da se v primeru, če je bilo dejanje storjeno zunaj ozemlja države izdaje in bi se zanj lahko uporabilo pravo Republike Slovenije, se ne glede na določbe četrtega odstavka istega člena, znesek, v katerega je treba poseči z izvršbo, zniža na najvišjo mero, ki je za istovrstno dejanje dopustna po predpisih Republike Slovenije. V skladu s četrto alinejo 17. člena ZP-1 se za odgovorno osebo pravne osebe ali odgovorno osebo samostojnega podjetnika lahko z zakonom ali z Uredbo Vlade Republike Slovenije predpiše globa v razponu od 40,00 do 10.000,00 EUR, za najhujše kršitve s področja dela in zaposlovanja na črno ter delovnih razmerij pa se lahko v skladu s šestim odstavkom 17. člena predpiše trikrat višjo globo od tiste, ki je predvidena v drugem odstavku tega člena. V skladu z drugim odstavkom 27. člena ZP-1 se v primeru, če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar enotna sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Tretji odstavek 52. člena ZP-1 določa, da se v hitrem postopku storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače.

11Za prekršek, kot ga je storil storilec in za katerega je bil spoznan za odgovornega, je predpisana globa v razponu od 450,00 do 2.000,00 EUR. Ker bi za odločanje o storilčevi odgovornosti za prekršek v Republiki Sloveniji bil pristojen prekrškovni organ, ta pa bi glede na omejitev iz 52. člena ZP-1 storilcu lahko za vsak prekršek določil le najnižjo predpisano globo, to je 450,00 EUR, bi ob upoštevanju predpisov veljavnih v Republiki Sloveniji, storilcu za tak prekršek v Republiki Sloveniji lahko bila izrečena enotna globa v višini 2.250,00 EUR. Poleg tega bi po predpisih veljavnih v Republiki Sloveniji storilec bil dolžan plačati stroške postopka - sodno takso v višini 10 % od izrečene globe, kar znaša 225,00 EUR.

12Pritožbeno sodišče je tako po uradni dolžnosti ob upoštevanju petega odstavka 192. člena ZSKZDČEU-1 izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je kazensko odločbo pristojnega organa države izdaje priznalo in dovolilo izvršitev le do višine 2.475,00 EUR, od tega za globo 2.250,00 EUR ter stroške postopka v višini 225,00 EUR ter storilcu naložilo, da mora ta znesek poravnati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa ali v istem roku predlagati obročno plačilo globe in stroškov postopka (deveti odstavek 163. člena ZP-1). V preostalem delu pa je pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo, priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje v presežku za nadaljnjih 29.975,00 EUR pa zavrnilo.