3. člen ZSKZDČEU-1

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec navaja, da registrska številka ... sploh ne obstaja v registru motornih vozil, saj so bile to stare jugoslovanske tablice in to naj bi bil traktorske tablice. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano.

Pritožbeno sodišče, glede na 5. člen Okvirnega sklepa 2005/214/PZ z dne 24.2.2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni in glede na 2. točko prvega odstavka 188. člena ZSKZDČEU-1, ugotavlja, da se denarne sankcije, izrečene za kršitve, ki so po zakonu države izdaje opredeljene kot ravnanja, ki so v nasprotju s predpisi o varnosti v cestnem prometu (kot v konkretnem primeru, ko se storilcu očita prekršek po Zakonu o pravilih v cestnem prometu), priznajo in izvršijo brez ugotavljanja dvojne kaznivosti ter storilec ne more uspeti z navedbami, da ne bi bil sankcioniran po avstrijskem zakonu.

V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da je šlo le za tehnično težavo, ko ni mogel plačati cestnine s kartico in ni imel gotovine, da je želel počakati na pomoč, pa ni nihče od osebja pristopil, da ni imel namena izogniti se plačilu ter da naj sodišče vpogleda videoposnetke s kraja. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti.

Storilec v pritožbenih navedbah zanika, da bi storil očitan mu prekršek in svoje trditve utemeljuje s pojasnilom, da s tem vozilom niti ni mogoče voziti tako hitro, s tem pa pristojnemu organu države izdajateljice očita, da je zmotno ugotovil dejansko stanje v postopku o prekršku. Take navedbe bi lahko storilec uveljavljal le v postopku o prekršku pred pristojnim organom države izdajateljice tako, da bi zoper odločbo o prekršku, vložil pravočasen ugovor, kot je bil poučen v navedeni odločbi, ki mu je glede na fotokopijo vročilnice na l. št. 11 spisa, bila vročena osebno 14. 11. 2022. V predmetnem postopku pa take navedbe niso upoštevne, saj je o odgovornosti storilca za storjeni prekršek že bilo odločeno in je odločba o prekršku pristojnega organa države izdaje postala pravnomočna.

Ko torej iz trditev in dokazov, priloženih k pritožbi izhaja, da je storilec servisnemu centru A. poslal določene dokumente, pri čemer je prvo sporočilo bilo poslano dne 27. 1. 2022, iz s strani tujega prekrškovnega organa priložene odločbe z dne 20. 7. 2022 pa izhaja, da bi te podatke moral posredovati do dne 22. 2. 2022, pri tem pa iz potrdila z dne 2. 3. 2023 ni jasno, na koga se potrdilo nanaša oziroma kateri osebi (pravni ali fizični) je bila izrečena denarna kazen, je pritožnik uspel vzbuditi dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

Pogoj za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti, je izpolnjen, če odreditvena država da nedvoumno in jasno zagotovilo, da se bo zoper zahtevano osebo opravilo ponovno sojenje, če bo le-ta tako zahtevala.

Po vpogledu v dokumentacijo spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da na odločbi tujega prekrškovnega organa z dne 7. 4. 2021 ni klavzule pravnomočnosti. Opredelitev pravnomočnosti izhaja le iz potrdil tujega prekrškovnega organa, ki pa sta v spisu dve (l. št. 2-10 spisa in l. št. 20-23 spisa), pri čemer se prvo potrdilo nanaša na odločbo z dne 7. 4. 2021, ki naj bi postala pravnomočna dne 9. 5. 2021, drugo potrdilo pa se nanaša na odločbo z dne 24. 5. 2021, ki je postala pravnomočna dne 8. 6. 2021. Ker odločba z dne 7. 4. 2021 glede na priloženo vročilnico na l. št. 11 spisa ni mogla postati pravnomočna že dne 7. 5. 2021, saj je bila vročena šele dne 24. 5. 2021, datum pravnomočnosti 8. 6. 2021 pa se glede na podatke v potrdilu na l. št. 21 nanaša na odločbo z dne 24. 5. 2021, se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-11 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje.

Ker je storilka v času vročanja odločbe tujega prekrškovnega organa imela poleg začasnega prebivališča prijavljeno tudi stalno prebivališče, pri tem pa naslov začasnega prebivališča ni prijavila tudi kot naslov za vročanje, se je pritožbenemu sodišču vzbudil dvom v ključno dejstvo za priznanje odločbe tujega prekrškovnega organa, ki je bila izdana v nenavzočnosti storilke, in sicer ali je bila storilka z navedeno odločbo sploh ustrezno osebno seznanjena, torej ali so podane okoliščine iz prvega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1, ki morajo biti podane glede na 10. točko 186. člena ZSKZDČEU-1.

Storilki je odločba o prekršku bila vročena na naslovu, ki je naslov njenega stalnega prebivališča kot tudi naslov za vročanje. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da storilki predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da pošte na tem naslovu dlje časa ni prejemala, namreč ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz navedene javne listine.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da na dan storitve prekrška 12. 8. 2020 v službi ni bil prisoten ter da je vozilo, s katerim je bil storjen prekršek, uporabljalo več ljudi. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti in ugotoviti, da storilec ni storil očitanega prekrška. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje, saj mu je bila glede na podatke spisa navedena odločba tujega prekrškovnega organa, s pravnim poukom o možnosti vložitve pravnega sredstva vročena dne 14. 12. 2021.

Iz fotokopije obvestila o vročitvi izhaja, da je odločba o prekršku bila storilcu vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi hkrati tudi njegov naslov za vročanje. Pri tem iz izpostavljene javne listine izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, po preteku roka za dvig pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno in protispisno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena. S pavšalnimi navedbami, da nikoli ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa iz Avstrije, namreč storilec ne more izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pred predložitvijo pritožbe sodišču druge stopnje, prekrškovni organ države izdajateljice pozvalo naj sporočijo, ali je storilec res posredoval podatke o vozniku navedenega vozila ter ali se je zoper odločbo tujega prekrškovnega organa pritožil. Ker iz odgovora prekrškovnega organa države izdajateljice izhaja, da storilec ni vložil nobene pritožbe, prav tako pa ni sporočil podatkov voznika, so nasprotne pritožbene trditve protispisne in neutemeljene.

Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je v potrdilu označeno, da je bila obdolžena pravna oseba obveščena o pravici, da izpodbija odločbo in o rokih za takšno pravno sredstvo, vendar dokazila o vročitvi k zahtevi ni bilo priloženega. Pravilno pa pritožba opozarja, da iz potrdila ne izhaja, da je bila obdolžena pravna oseba navzoča v postopku, v katerem je bila izdana odločba oziroma da so podani pogoji za izvršitev naloga, izdanega na podlagi sojenja v nenavzočnosti in je v tem delu potrdilo nepopolno.

Iz listin izhaja, da je odločba o prekršku bila odgovorni osebi pravne osebe vročena na naslov, ki je naslov stalnega prebivališča storilca kot tudi hkrati naslov sedeža pravne osebe A. d.o.o.. Pri tem iz izpostavljene javne listine (obvestila o vročitvi) izhaja, da je vročitev bila opravljena s fikcijo, po preteku roka za dvig pa je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Pritožba vsled navedenemu neutemeljeno zatrjuje, da storilcu predmetna odločba o prekršku ni bila vročena.

Ne gre namreč za procesno situacijo, ko bi bil zoper zahtevano osebo že v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je odrejen nalog, saj posamezna preiskovalna dejanja še ne pomenijo (pravnomočnega) začetka kazenskega postopka. Zgolj ta okoliščina pa je odklonitveni razlog za predajo zahtevane osebe iz 11. člena ZSKZDČEU-1. Dejstvo, da je država odreditve zatem posredovala odločbo, s katero je bila pritožba zagovornika obdolženca oziroma zahtevane osebe zoper sklep o odreditvi pripora zavrnjena kot neutemeljena, hkrati pa še sedanje pritožbene navedbe zagovornika v tem izročitvenem postopku, da je B.T. prejel tudi sklep o priporu, pomenijo, da je bilo v ponovljenem postopku zadoščeno tudi ustavnemu jamstvu o pravici do izjave zahtevane osebe, in je posledično izpodbijana odločitev tudi iz tega vidika pravilna in utemeljena.

Sklepa o priznanju in izvršitvi odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje ni mogoče uspešno izpodbijati z zatrjevanjem, da storilec prekrška ni storil.

Storilec dejansko zatrjuje in dokazuje, da prekrškov ni storil, vendar tega v predmetnem postopku ni mogoče upoštevati. To bi moral zatrjevati in dokazovati v postopku o prekršku pred pristojnim organom držav izdaje. Sodišče države izvršiteljice namreč ne odloča o odgovornosti za storjeni prekršek. O tem je pravnomočno odločil že pristojni organ države izdaje in zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov ter načela vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe.

Pravilnost vročitve odločbe o prekršku je zato potrebno presojati po pravu države izdajateljice, na kar napotuje tudi načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1. Vztrajanje pri tem, da mora država izdajateljica izkazati vročitev odločbe, s katero je storilcu izrečena globa, po pravu države izvršiteljice bi bilo v očitnem nasprotju s samim namenom Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16), zadnjič spremenjenim z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 o spremembi okvirnih sklepov Sveta 2002/584/PNZ, 2005/214/PNZ, 2006/783/PNZ, 2008/909/PNZ in 2008/947/PNZ zaradi krepitve procesnih pravic oseb ter spodbujanja uporabe načela vzajemnega priznavanja odločb, izdanih na sojenju v odsotnosti zadevne osebe (UL L 81, 27. 3. 2009, str. 24) in načelom vzajemnega priznavanja, kot izhaja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, saj bi vsaka država vztrajala pri svojih procesnih pravilih za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti, to pa bi glede na različne pravne ureditve v državah članicah lahko privedlo do popolnega odstopa od načela vzajemnega priznavanja in nefunkcioniran

Pritožbene navedbe, da vozila ni vozil on, da tudi ni in v času storitve prekrška ni bil odgovorna oseba družbe S. d. o. o., temveč je to B. S., ki tudi sprejema pošto in da od začetka leta 2018 v tej družbi ni več aktiven (čeprav je po podatkih iz Poslovnega registra pri AJPES bil do 23. 9. 2019 vpisan kot direktor in tudi sam navaja, da ni več odgovorna oseba od 13. 9. 2019), so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne. To je namreč stvar dejanskega stanja v postopku odločanja o odgovornosti za storjeni prekršek

Storilec v pritožbi navaja, da je ravnal v skladu s pozivom organa Republike Avstrije in mu pravočasno sporočil, kdo je vozil omenjeno motorno vozilo. Take navedbe bi storilec moral uveljavljati v pravnem sredstvu zoper odločbo pristojnega organa države izdaje, pa tega očitno ni storil. Zaradi načela vezanosti na pravnomočne odločbe sodišč in drugih organov se niti prvostopenjsko, niti pritožbeno sodišče ne moreta in ne smeta spuščati v presojo pravilnosti in zakonitosti take odločbe. Ne glede na to, ali so te navedbe resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti.