VSL sodba in sklep I Cpg 325/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavita.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita IV. in VI. točka izreka izpodbijane sodbe.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 5.433,75 EUR na dan 10. 9. 2015 (I. točka izreka) in na isti dan v isti višini obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke (II. točka izreka), ki ju je pobotalo in v III. točki izreka tožbeni zahtevek za 5.433,75 EUR zavrnilo. Zavrnilo ga je še za 6.081,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 228.516,86 EUR od 29. 10. 2014 do 26. 2. 2015 (V. točka izreka). V preostalem delu je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 228.516,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015 do plačila (IV. točka izreka) in še stroške pravdnega postopka v višini 6.554,42 EUR, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pritožila le tožena stranka, iz „vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP“, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3Pritožba je delno utemeljena.

4V obravnavanem primeru je tožeča stranka s tožbo vtoževala dva zahtevka in sicer 1/ zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve v višini 206.251,95 EUR s pp ter 2/ zahtevek za plačilo obračunanih zamudnih obresti v višini 28.346,23 EUR s pp, ker je tožena stranka zamudila s plačilom zneska 2.644.778,36 EUR tožeči stranki.

5Glede plačila z zamudo je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla stališče, zakaj meni, da je imela opravičljive razloge za zamudo. Nasprotovala pa je tudi višini obračunanih zamudnih obresti in na podlagi svojega obračuna navedla, da bi bila tožeča stranka potencialno upravičena le do zamudnih obresti v višini 21.522,54 EUR (od glavnice 2.438.526,41 EUR). Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da je bila dolžna tožena stranka tožeči stranki (kot zastavnemu dolžniku) dne 10. 9. 2014 vrniti preostanek kupnine od prodanih vrednostnih papirjev v višini 2.639.344,61 EUR, je obračunalo zamudne obresti od tega zneska (priloga k sodbi) za čas od 11. 9. 2014 do 28. 10. 2014. Na podlagi navedenega obračuna zamudnih obresti je toženi stranki naložilo v plačilo znesek 27.698,66 EUR obračunanih zamudnih obresti skupaj z nadaljnjimi procesnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. V navedenem delu pritožnik sodbe izrecno ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče ni imelo podlage v tem delu preizkušati pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o pobotnem ugovoru tožene stranke v višini 28.794,38 EUR pa pritožba ni utemeljena, kar bo obrazloženo na drugem mestu v nadaljevanju.

6Tožeča stranka je zastavila delnice A. (sedaj L. d. d.) upnici banki X. d. d., sedaj DUTB. V tožbi je trdila, da je tožena stranka v stečajnem postopku prijavila terjatev v višini 7.530.970,19 EUR, ki ji je bila priznana. Tožena stranka je kot ločitvena upnica zunajsodno uveljavila ločitveno pravico s prodajo delnic in s poplačilom iz kupnine. Tožeča stranka je trdila, da je tožena stranka za prodane vrednostne papirje prejela kupnino 10.699.625,33 EUR, od katere je poravnala svojo celotno zavarovano terjatev z obrestmi (skupaj v višini 8.054.847,17 EUR) ter da bi ji morala vrniti presežek v višini 2.644.778,36 EUR. Ker ji je vrnila le 2.438.526,41 EUR, je s tožbo zahtevala plačilo razlike v višini 206.251,95 EUR. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo potrdila, da je od kupnine 10.699.625,33 EUR v skladu z drugim odstavkom 167. člena Stvarno pravnega zakonika poplačala svojo terjatev skupaj z obrestmi (v višini 8.054.847,17 EUR). Upirala pa se je zahtevku za vračilo zneska 206.251,95 EUR s trditvijo, da do vrnitve tega dela kupnine tožeča stranka ni upravičena, ker ga je tožena stranka porabila za stroške prodaje vrednostnih papirjev. Trdila je, da so znašali njeni stroški prodaje 235.046,33 EUR in ne le 206.251,95 EUR ter da je toženi stranki za 28.794,38 EUR nakazala po pomoti preveč „presežka“. Trdila je, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, da pa ima pravico, da od nje zahteva, da ji vrne preveč plačanega preostanka kupnine v višini 28.794,38 EUR. V zvezi s to terjatvijo je podala izjavo, da v pobot terjatvi tožeče stranke za plačilo zneska 206.251,95 EUR podredno uveljavlja svojo terjatev na vrnitev preplačila v višini 28.794,38 EUR.

7Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko opravila izvensodno prodajo zastavljenih delnic L. d. d. v skladu z 282. členom ZFPPIPP v povezavi s 47. členom Zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih (ZNVP). Kot nesporno je tudi ugotovilo, da je kupnina, ki je bila dosežena s prodajo delnic, presegala višino upnikove terjatve (z obrestmi) do stečajnega dolžnika. Za presojo spornega vprašanja, ali in kaj je upnik dolžan iz unovčenih delnic izročiti tožeči stranki kot zastavitelju delnic, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo drugega odstavka 167. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ) in sicer v delu, v katerem je določeno, da zastavni upnik iz izkupička prodaje poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju. Pravno podlago za zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka plača presežek izkupička prodaje zastavljenih delnic, predstavlja torej drugi odstavek 167. člena SPZ. Koliko znaša ta presežek je bilo v konkretnem primeru odvisno zgolj od odgovora na vprašanje, koliko znašajo stroški.

8Niti SPZ niti ZNVP ni določal, katere in koliko stroškov si je zastavni upnik v primeru zunajsodne prodaje upravičen poplačati iz izkupička prodaje.(1) Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot stroške iz drugega odstavka 167. člena SPZ tudi stroške prodaje. Nesporno je, da je subjekt, ki mu zakon daje pravico zunajsodne prodaje, upravičen sklepati pogodbe, na podlagi katerih nastane njegova obveznost plačila za opravljene storitve. Tudi v primeru zunajsodne prodaje, se za presojo potrebnih ravnanj v zvezi s povzročanjem stroškov prodaje uporabljajo temeljna načela obligacijskega prava (14. člen OZ). Upnik je tudi v postopku zunajsodne prodaje (v zvezi s posli, na podlagi katerih so nastali stroški prodaje) zavezan pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (prvi odstavek 6. člena OZ). Skrbnost dobrega gospodarstvenika terja od upnika, ki izkoristi pravico do zunajsodne prodaje, da potroši le toliko, kot je potrebno, da lahko uspešno izvede prodajo. To pomeni, da si je v razmerju do zastavnega dolžnika upravičen iz kupnine izplačati le stroške, ki so bili potrebni za zunajsodno prodajo, presežek pa je dolžan vrniti zastavnemu dolžniku.

9Ker je tožeča stranka v stečaju, tožena stranka pa je opravila zunajsodno prodajo v skladu z 282. členom ZFPPIPP, je sodišče prve stopnje za presojo, kateri stroški so potrebni za zunajsodno prodajo v stečaju, uporabilo določbo četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP o stroških v zvezi z unovčenjem posebne stečajne mase. Potrebnost stroškov je primerjalo s stroški, ki bi jih stečajno sodišče odobrilo upravitelju za prodajo delnic, če bi se te prodajale v stečajnem postopku (oziroma z višino stroškov, ki bi jih moral trpeti zastavni upnik, če kupnina ne bi zadoščala za poplačilo terjatve na podlagi ločitvene pravice). Na podlagi presoje dokazov, ki jih je v zvezi s stroški predložila tožena stranka, je zaključilo, da so bili potrebni stroški le stroški za plačilo (sorazmernega dela v višini, ki je odpadel na toženo stranko - 71,62%, oziroma 5.433,75 EUR) storitve izvedbe skrbnega pregleda skupine L. in poročila o oceni vrednosti družbe L. d. d., ki jo je opravila in zaračunala družba K. d. o. o. iz Ljubljane.

10Glede preostalih stroškov, ki jih je tožena stranka utemeljevala na sodelovanju družbe Y na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju pri prodaji delnic družbe L. d. d. z dne 24. 5. 2013 (B22) in dodatka števila 1 z dne 17. 4. 2014 (B23) ter na sodelovanju Odvetniške družbe o.p. d. o. o. na podlagi Pogodbe o odvetniških storitvah z dne 21. 8. 2013 (B20) z aneksom številka 1 z dne 17. 4. 2014 (B21), je sodišče prve stopnje zaključilo, da niso neposredni stroški prodaje v smislu tistih stroškov, ki so našteti v četrtem odstavku 226. člena ZFPPIPP. Četudi bi DUTB s storitvami zunanjih finančnih in pravnih strokovnjakov zaradi njihove raziskave trga in direktnega sodelovanja s potencialnimi kupci dosegla prodajo delnic z večjim izkupičkom, je ocenilo, da s tem stroškom zastavni upnik ni upravičen bremeniti zastavnega dolžnika v stečaju, pač pa da je te stroške dolžan nositi sam.

11Tožena stranka s pritožbo neutemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje. Bistvo njenih očitkov je zmotna uporaba materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje presojo potrebnih stroškov oprlo na določbo četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP, ne pa na kogentno določbo drugega odstavka 167. člena SPZ, v kateri je izrecno določeno, da je upnik upravičen do poplačila stroškov, ki so mu nastali. Da je zastavni dolžnik na podlagi pravice do preostanka kupnine upravičen tudi v primeru zunajsodne prodaje oporekati višini stroškov, ki jih je upnik povzročil pri prodaji, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Drugačna pravna presoja določbe drugega odstavka 167. člena SPZ, v kolikor meri v smeri, da je zastavni upnik v primeru zunajsodne prodaje popolnoma prost pri povzročanju stroškov prodaje, je zmotna.

12V nadaljevanju pritožnik v pritožbi navaja, da je pomoč pravnih in finančnih svetovalcev nujna pri obsežnih in bolj kompleksnih prodajnih postopkih, kjer prodajalci nastopajo v konzorciju ter da bi sodišče nujnost teh stroškov za dosego cilja čim boljšega poplačila upnika lahko ugotovilo že ob prebiranju svetovalnih pogodb, ki jih je tožena stranka predložila v dokaz. Sodišče prve stopnje je predložene dokaze vpogledalo in jih v zvezi s trditvami, ki jih je podala tožena stranka, tudi ocenilo. Ugotovilo je, da so se podpisniki Sporazuma o skupnem nastopanju pri prodaji delnic L. d. d. dogovorili, da bodo vodili prodajni postopek s pomočjo svetovalca, v primeru nesoglasja pri izbiri svetovalca pa so določili vodjo prodajnega postopka z možnostjo sodelovanja zunanjih strokovnjakov ter da je k takemu sporazumu pristopila tudi tožena stranka kot singularna naslednica banke X. d. d. Ne glede na zaveze, ki jih je sprejela tožena stranka pri skupnem nastopanju prodaje paketa delnic L. d. d. in ne glede na doseženo ceno delnic je ocenilo, da tožena stranka nima pravice s stroški odvetniških storitev in dogovorjenih provizij pri prodaji bremeniti stečajne mase. Takemu stališču tožena stranka neutemeljeno nasprotuje s smiselno izraženim očitkom sodišču prve stopnje, da ni ugotavljalo vzročne zveze med nastalo višino stroškov in višjo doseženo ceno. Za presojo potrebnosti nastalih stroškov plačila provizije v zvezi z doseženo ceno, sodišče prve stopnje ni imelo podlage v trditvah tožene stranke. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi le na splošno opisovala poslovne običaje, da se finančnim svetovalcem kot vrednost stroška storitve svetovanja prizna nagrada za uspešnost (success fee), ki ne vključuje materialnih stroškov in DDV, odvisna pa je od višine dosežene prodajne cene. Ni pa podala trditev o tem, kakšno provizijo je dogovoril s svetovalci konzorcij prodajalcev, h kateremu se je priključila, kako se je oblikovala cena, kakšna cena bi bila dosežena brez svetovalcev in po katerem ključu je odpadel kot del provizije družbe Y v višini 217.077,53 EUR na toženo stranko. Vsaka stranka mora podati ustrezne trditve o relevantnih dejstvih, česar v konkretnem primeru tožena stranka ni storila, sodišču prve stopnje pa tudi neutemeljeno očita, da bi lahko iz dokazov samo presodilo potrebnost stroškov provizije, saj dokazni predlog tožene stranke ni bil substanciran. V pritožbi navedenih trditev, da bi brez DUTB prodajni konzorcij predstavljal bistveno manj kot 50% delež osnovnega kapitala, kar je za kupce bistveno manj zanimivo, pa tudi ni mogoče razumeti kot utemeljen razlog za sklepanje, da bremenijo stroški konzorcija zato tožečo stranko, ki je že s samim pristopom v konzorcij prodajalcev povzročila interes za nakup ter s tem zvišanje cene.

13Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, tožena stranka pa s pritožbo tudi ni uspela izpodbiti ugotovljenega relevantnega dejanskega stanja. S tem se izkaže, da je tožena stranka od kupnine 10.699.625,53 EUR utemeljeno poplačala svojo celotno terjatev v višini 8.054.847,17 EUR in stroške v višini 5.433,75 EUR. Preostanek (10.699.625,53 EUR - (8.054.847,17 EUR + 5.433,75 EUR) = 2.639.344,6 EUR) pa je bila dolžna vrniti tožeči stranki. Ker ji je kot preostanek vrnila le 2.438.526 EUR, je sodišče prve stopnje posledično pravilno ugodilo zahtevku tožeče stranke v višini razlike (200.818,20 EUR) in obračunanih zamudnih obresti od zneska 2.639.344,6 EUR za čas zamude (v višini 27.698,66 EUR), skupaj 228.516,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (381. člen OZ).

14Tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker se sodišče o pobotnem ugovoru tožene stranke v višini 28.794,38 EUR iz naslova preplačila v stečajno maso sploh ni opredelilo in ker o pobotnem ugovoru ni odločalo. Procesno pobotanje, ki ga ureja ZPP v tretjem odstavku 319. člena je poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka. Tožena stranka je uveljavljala v pobot terjatev podredno (eventualno), torej le če se izkaže, da tožnikova terjatev obstaja.

15V obravnavanem primeru je tekla pravda o terjatvi tožeče stranke na podlagi zatrjevane pravice do plačila presežka kupnine, oziroma na podlagi pravice tožene stranke, da iz kupnine poplača zavarovano terjatev skupaj z obrestmi in stroški, saj je tožena stranka terjatvi tožeče stranke nasprotovala. Le za primer, če sodišče zahtevku tožeče stranke ugodi, pa je uveljavljala v pobot svojo terjatev iz naslova neupravičene pridobitve, ker je tožeči stranki po pomoti vrnila preveč kupnine. Ne drži očitek sodišču prve stopnje, da se do te terjatve tožene stranke ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je o terjatvi tožene stranke zaradi preplačila v stečajno maso opredelilo že s tem, ko je ugotovilo višino potrebnih stroškov in tožeči stranki priznalo pravico do (še) presežka kupnine. Če toženi stranki ni priznalo nobenih drugih stroškov kot potrebnih stroškov, je posledično povsem jasno, da tožeča stranka toženi stranki na račun stroškov ničesar več ne dolguje. Le če bi se izkazalo, da je stališče tožene stranke pravilno in bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, bi imela tožena stranka možnost (na podlagi trditev, da je plačala še za 28.794,38 EUR več kot je bila dolžna) to terjatev zoper stečajnega dolžnika uveljaviti s posebno tožbo. S tem pa se izkaže, da čeprav izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločbe o neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala zaradi pobota v skladu s tretjim odstavkom 324. člena ZPP, ta kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato sodba ni obremenjena niti z bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niti z bistveno kršitvijo določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16Utemeljeno pa uveljavlja pritožnica prekoračitev zahtevka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje izdalo odločbo o terjatvi, ki pa je tožena stranka ni uveljavljala v pobot. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da tožena stranka stroškov cenitvenega poročila ni uveljavljala s procesnim ugovorom pobota, zato je v I. in II. točki izreka in v delu 10. točke obrazložitve sodbe, ki se nanaša na pobot, sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ki jo je tožena stranka izrecno uveljavljala. V skladu z določbo tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi na prekoračitev tožbenega zahtevka samo na zahtevo stranke. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano I. in II. točko izreka sodbe s sklepom razveljavilo. V tisti del izreka sodbe, v katerem pa je tožbeni zahtevek zavrnjen in je sodba pravnomočna, saj se zoper sodbo tožeča stranka ni pritožila, pa pritožbeno sodišče ni moglo poseči na pritožbo tožene stranke, posledično pa so tudi za odločitev nerelevantne pritožbene trditve, da je sodišče o zahtevku na plačilo 5.433 EUR odločalo dvakrat in sicer v okviru pobotnega ugovora kot tudi v okviru zavrnilnega dela izreka.

17S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Ker ni ugotovilo tudi nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v preostalem (nerazveljavljenem) delu neutemeljeno pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Zakon o izvršbi in zavarovanju v petem odstavku 38. člena določa, da mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju.