282. člen ZFPPIPP

Uveljavitev ločitvene pravice v stečajnem postopku ni nujna (potrebna) za zagotovitev enake obravnave vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. Upnik lahko (ima pravno možnost) uveljaviti ločitveno pravico zunaj sodno tako, da po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico sam proda premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, in si iz kupnine poplača svojo terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je, da lahko upnik v primeru neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti zunajsodno uveljavi (izvrši) prednostno poplačilno upravičenje ter da se fiduciarna zavarovanja v primeru insolventnosti dajalca zavarovanja zreducirajo (na strani prejemnika zavarovanja - fiduciarja) na takšen obseg pravne oblasti, kot ga poznamo pri zastavni pravici (ki zadošča potrebam zavarovanja). Tako se fiduciarju v primeru fiduciantovega stečaja ali prisilne poravnave priznava nekaj manj kot popolno imetništvo terjatev, in sicer le ločitvena pravica. Čeprav upnik prijavi terjatev in ločitveno pravico iz prvega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ne izgubi pravice zunajsodno uveljaviti to ločitveno pravic

Po splošnih pravilih ZFPPIPP lahko upnik uveljavlja svojo terjatev in ločitveno pravico, s katero je ta terjatev zavarovana, sodno, in sicer tako, da jo (pravočasno) prijavi v stečajnem postopku, kar izhaja iz načela koncentracije, ki je glede na 227. člen ZFPPIPP temeljno načelo stečajnega postopka. Posebna pravila o zunajsodni uveljavitvi ločitvene pravice iz 282. člena ZFPPIPP so izjema od splošnega načela, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila vtoževano terjatev in ločitveno pravico (in to ne pogojno) in ne upravitelja obvestila o predmetni pravdi, vsled česar je upravitelj izterjal plačilo predmetne terjatve v stečajno maso, je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izbrala poplačilo terjatve v stečajnem postopku, zato nima (več) materialne aktivne legitimacije v predmetni pravdi.

Neposestna zastavna pravica, ki je bila ustanovljena s sklenitvijo sporazuma, sklenjenega v obliki notarskega zapisa pred začetkom stečajnega postopka nad zastaviteljem, ima v stečajnem postopku značilnost ločitvene pravice, ne glede na to, ali je bila vpisana v register neposestnih zastavnih pravic. V stečajnem postopku pa bi imel njen vpis v register neposestnih zastavnih pravic, pomen samo, če bi ZFPPIPP določal pravno fikcijo prijave ločitvene pravice, podobno kot tako pravno fikcijo ureja v 298.a členu za prijavo hipoteke oziroma maksimalne hipoteke. V konkretnem primeru ne gre za primer ločitvene pravice iz 281. člena ZFPPIPP in ne iz drugega odstavka 282. člena ZFPPIPP, ki je ločitvenemu upniku ne bi bilo treba prijaviti v stečajnem postopku, ker jo lahko uveljavi zunaj sodno. Razmerje neposestne zastavne pravice namreč preide v razmerje ročne zastave šele tedaj, ko je stvar izročena upniku in šele tedaj nastopi domneva, da je med strankama sklenjen dogovor o izvensodni prodaji zastavne pravice.

Pravni interes po sodni intervenciji oziroma po sodnem posegu v določeno pravno razmerje je izkazan tudi v primeru, če bi s sodno intervencijo predlagateljica začetka postopka osebnega stečaja lahko dosegla drugačen položaj od obstoječega, to pa bi ji lahko prinesle pravne posledice odpusta obveznosti. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je pravilno ugotovilo, da odpust obveznosti na terjatve iz naslova globe in na podlagi zakonite preživnine ne učinkuje, saj takšne terjatve s koncem postopka osebnega stečaja ne prenehajo in bi jih upniki lahko uveljavljati proti stečajni dolžnici tudi po koncu postopka osebnega stečaja – drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP) očitno ocenilo, da dolžnica ne more doseči odpusta obveznosti in je zato predlog za začetek postopka osebnega stečaja zavrglo. Vendar pa iz izpodbijanega sklepa izhaja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima dolžnica zapadlo in neplačano terjatev do upnika v znesku 226,50 EUR, na katero pa odpust obveznosti lahko učinkuje, sodišče prve stopnje pa tega pri svoji odločitvi očitno ni upoštevalo. Pritožnici pravnega interesa za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti ob ob

Če sodišče v postopku po vložitvi ugovora tretjega s pravnomočno sodbo ugotovi, da izvršba, ki še ni končana, na določen predmet ni dopustna, glede tega predmeta ustavi izvršbo in razveljavi sklep o izvršbi (65. člen ZIZ). Če bi bila določena zgolj ustavitev izvršbe glede tega predmeta, bi takšna ureditev v skladu z dobrohotno razlago drugega odstavka 76. člena ZIZ še dopuščala možnost, da ostanejo v veljavi opravljena izvršilna dejanja, če bi z njihovo razveljavitvijo bile prizadete pravice drugih. V zakonu zapovedana razveljavitev sklepa o izvršbi glede tega predmeta pa nedvomno narekuje razveljavitev vseh do tedaj opravljenih izvršilnih dejanj na tem predmetu, tj. tudi sklepa o rubežu, kar pomeni, da bi izvršilni upnik v posledici izgubil zastavno pravico na terjatvi in vrstni red poplačila, ki ga je s sklepom o rubežu pridobil. Z razveljavitvijo sklepa o prenosu terjatve v izterjavo bi odpadla tudi pravna posledica, ki jo določa četrti odstavek 120. člena ZIZ, da dolžnikovi odstopi prenesene terjatve po prenosu v izterjavo nimajo pravnih učinkov na pravice, ki jih je upnik pridobil s prenosom, in bi torej nadaljni dolžnikovi prenosi iste terjatve imeli veljavne pravne učinke

V konkretnem primeru so predmet ločitvene pravice tožeče stranke terjatve, ki jih uveljavlja v tej pravdi. Dopustnost izvensodnega uveljavljanja ločitvenih pravic zaradi plačila terjatev, zavarovanih s temi pravicami (282. člen ZFPPIPP), v okoliščinah konkretnega primera pomeni, da tožeči stranki kot ločitveni upnici svojih terjatev ni bilo treba uveljavljati v stečajem postopku nad A. d. o. o. Zato je toženka dolžna svoje obveznosti poravnati neposredno tožeči stranki in ne stečajnemu dolžniku (A. d. o. o.)

Odstop terjatve je razpolagalni pravni posel obligacijskega prava, ki neposredno učinkuje na premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima sklenitev takega posla takojšen učinek na prenos te premoženjske pravice s cedenta na cesionarja. začetek stečajnega postopka - plačilo računa - odstop terjatve (cesija) - izpolnitveni upravičenec

Upnik zavarovane terjatve mora v stečajnem postopku v roku za prijavo terjatev prijaviti terjatev in ločitveno pravico, četudi je njegova zastavna pravica, ki je podlaga ločitveni pravici, vpisana v register neposestnih zastavnih pravic.

Po ustaljeni sodni praksi za odškodninsko odgovornost države ne zadošča kakršnakoli nepravilnost, ki jo zagreši sodnik pri svojem odločanju, ampak mora biti izpolnjen standard kvalificirane napačnosti odločitve zaradi očitne in grobe kršitve prava in sodniških dolžnosti kot merila protipravnega ravnanja države.

V tej zvezi ne gre slediti pritožbenemu stališču oz. povzemanju stališča teorije, da ima enak učinek kot notarski zapis tudi naznanilo fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve (naznanilo zastave naj bi prav tako zagotavljalo "gotov datum"). Zakonsko besedilo je v tem delu jasno: v primeru plačilne nesposobnosti cedenta ima cesionar ločitveno pravico samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Namen te določbe o najstrožji obličnosti je preprečitev morebitnih zlorab in zaščita drugih fiduciantovih upnikov1. Glede na navedeno nobena dodatna razlaga oz. dodajanje/rahljanje zahtevanih pogojev za pridobitev ločitvene pravice ni dopustno. Glede na dejstvo, da so bile predmetne terjatve predhodno v izvršilnem postopku zarubljene, kar sta očitno vedeli tudi tožnica in drugi stranski intervenient, ko sta dne 20. 6. 2017 sklepali Sporazum o odstopu terjatev v notarskem zapisu (nasprotnega pritožnica niti ne trdi, očitno zgolj zmotno meni, da zaradi nepravnomočnosti sklep o rubežu še ni učinkoval), je presoja sodišča prve stopnje, da je ta sporazum zaradi nasprotovanja določbi prvega odstavka 107. člena ZIZ, v delu, v katerem so

Če upravitelj ravna v korist enega upnika in na škodo drugega upnika, ki sta v enakem razmerju do stečajnega dolžnika, kar je trdil upnik v zahtevi za izločitev oziroma razrešitev, so podani pogoji za razrešitev, ne pa za izločitev upravitelja. Če ima ločitveni upnik po splošnih pravilih, ki se uporabljajo za njegovo ločitveno pravico, zaradi plačila terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, obdrži to pravico tudi po začetku stečajnega postopka. Ločitveni upnik mora stečajnemu upravitelju pravočasno sporočiti dan in kraj prodaje. Iz izkupička prodaje si lahko poplača celotno terjatev z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti v stečajno maso. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja ugotovitev, da upnik pravice do zunajsodne prodaje premoženja še ni izkoristil, ločitveni upnik, ki ima pravico do zunajsodne prodaje blaga, ki je v lasti stečajnega dolžnika, ne more z njo v nedogled odlašati. Premoženje stečajnega dolžnika mora biti unovčeno do konca stečajnega postopka, razen če gre za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. Stečajnemu upravitelju glede na ugotovljeno dejan

Pri odgovoru na vprašanje kdo ima prednost pri poplačilu odstopljene terjatve ali tožeča stranka, ki ima terjatev zavarovano z ločitveno pravico, ki jo lahko uveljavi zunaj sodno ali upnik, ki je ločitveno pravico pridobil v postopku izvršbe, je potrebno upoštevati posebna pravila določena v ZFPPIPP. Po teh pa na ločitveno pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka začetek stečaja nima vpliva in je tožeči stranki ni treba prijavljati v stečajni postopek, temveč jo lahko uveljavi zunaj sodno v skladu s splošnimi pravili, ki se uporabljajo za to ločitveno pravico medtem, ko na ločitveno pravico pridobljeno v izvršilnem postopku začetek stečajnega postopka ne vpliva le v primeru, če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v izvršilnem postopku opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, sicer je treba ločitveno pravico uveljavljati v stečajnem postopku.

Zastavna pravica na terjatvah stečajnega dolžnika iz delovnega razmerja, ki so nastale oziroma bodo nastale po začetku postopka osebnega stečaja, ni nastala, zato tudi ni mogoče ohraniti pravice do zunajsodnega prednostnega poplačila iz navedenih terjatev.

Ločitveni upnik si je pri zunajsodni prodaji premoženja dolžan prizadevati doseči najugodnejše unovčenje. Najugodnejše unovčenje ne pomeni le najvišje kupnine, temveč tudi najnižje stroške prodaje predmeta, na katerem ima upnik ločitveno pravico. Bistveno za odločitev je, kakšno ravnanje je pri prodaji delnic skrbno ravnanje. Šele nato je mogoče odgovoriti na vprašanje, ali način prodaje ustreza takšnemu ravnanju in ali je tožena stranka ravnala skrbno. Skrbnost ravnanja se presoja glede na podatke, ki so ločitvenemu upniku znani ali bi mu morali biti znani v trenutku zunajsodne prodaje. Ravnati mora tako, kot bi ravnal povprečen, razumen ločitveni upnik pri prodaji predmeta ločitvene pravice. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da prodaja delnic sodi v profesionalno dejavnost tožene stranke. Za presojo skrbnosti ravnanja tožene stranke je ključna pričakovana višina kupnine, ki jo lahko dobi s prodajo delnic, v povezavi s stroški prodaje. Za tožečo stranko bi bila najugodnejša tista prodaja, v kateri bi bil dosežen višji izkupiček po odštetju stroškov prodaje od dosežene kupnine. Takšno prodajo bi morala zasledovati tožena stranka v okviru skrbnosti in v tej smeri bi m

Glede na namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost (celotnega) poplačila s strani podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Zakon ne daje podlage za razlikovanje položaja podizvajalca v primeru, ko neposredni zahtevek uveljavlja (zgolj) s tožbo, od primera, ko je zahtevek najprej uveljavljal izvensodno. Zmotno je zato revidentovo stališče, da bi moralo sodišče v primeru, ko se je podizvajalec v tožbi skliceval na izvensodno uveljavljani zahtevek, utemeljenost zahtevka presojati glede na obstoj predpostavk iz 631. člena OZ v trenutku, ko je tožeča stranka pri toženi neposredni zahtevek uveljavljala. V kolikor je predhodna odredba kasneje opravičena, ima rubež terjatve obligacijskopravni učinek prehoda terjatve iz premoženja upnika iz obligacijskopravnega razmerja na upnika iz procesnega razmerja zavarovanja terjatve. Izdaja

Do odgovora glede dopustnosti uveljavljanja neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ tudi po začetku stečajnega postopka nad podjemnikom je zato mogoče priti le na podlagi namenske razlage tega instituta. Glede na že pojasnjen namen zakonodajalca, da z uzakonitvijo neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ zavaruje položaj podjemnikovega sodelavca v primeru, ko ne prejme plačila od podjemnika, bi bila v izrecnem nasprotju s tem namenom razlaga, ki bi podjemniku odrekala takšno zavarovanje (kljub obstoju dejanskih predpostavk 631. člena OZ) v primeru, ko je možnost uveljavitve (celotnega) poplačila od podjemnika najbolj ogrožena, to je v primeru, ko je nad podjemnikom začet stečajni postopek. Stališče revidenta, da naj bi tožeča stranka z začetkom stečajnega postopka nad podjemnikom izgubila možnost uveljavljanja neposrednega zahtevka, je zato materialnopravno zmotno.

Kadar se prevzemnik terjatve odloči, da terjatev in ločitveno pravico (vseeno) prijavi v stečajnem postopku, in torej plačilo terjatve uveljavlja sodno, s tem dejanjem izrazi voljo za to, da postane odstopljena terjatev del posebne stečajne mase in da se izterja po pravilih stečajnega postopka. Za zahtevek za plačilo terjatve, ki je predmet fiduciarne cesije, je podana (materialna) aktivna legitimacija tožeče stranke (ki je v stečaju in je fiduciant).

Zunajsodna prodaja in prodaja v stečaju, ki jo na podlagi sklepa sodišča opravi stečajni upravitelj, se izključujeta. Premoženje, ki sestavlja stečajno maso, mora biti unovčeno do konca stečajnega postopka (ne glede na to, kdo ga unovčuje), razen če gre za premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti. Upnik, ki bo uresničil upravičenje unovčiti zastavljene delnice, mora to upravičenje uresničiti v času teka stečajnega postopka in tako, da se izbrišejo vse zastavne pravice na delnicah. Prodajalec ima namreč dolžnost podati upraviteljici poročilo o prodaji, presežek kupnine po poplačilu vseh zastavnih upnikov pa plačati v stečajno maso. Pri tem velja opozoriti, da lahko tem zahtevam v stečajnem postopku zadosti le upnik z vpisanim prvim vrstnim redom ali vsi ločitveni upniki skupaj in hkrati.

Za presojo spornega vprašanja, ali in kaj je upnik dolžan iz unovčenih delnic izročiti tožeči stranki kot zastavitelju delnic, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo drugega odstavka 167. člena SPZ, in sicer v delu, v katerem je določeno, da zastavni upnik iz izkupička prodaje poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kot stroške iz drugega odstavka 167. člena SPZ tudi stroške prodaje. Upnik je tudi v postopku zunajsodne prodaje (v zvezi s posli, na podlagi katerih so nastali stroški prodaje) zavezan pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Skrbnost dobrega gospodarstvenika terja od upnika, ki izkoristi pravico do zunajsodne prodaje, da potroši le toliko, kot je potrebno, da lahko uspešno izvede prodajo. To pomeni, da si je v razmerju do zastavnega dolžnika upravičen iz kupnine izplačati le stroške, ki so bili potrebni za zunajsodno prodajo, presežek pa je dolžan vrniti zastavnemu dolžniku. Čeprav izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločbe o neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala zaradi pobota v skla