UPRS sodba III U 165/2015

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Izola zavrnila vlogo za registracijo Društva nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju Društvo ali tožeča stranka), s sedežem v A. in naslovom ..., ter še odločila, da v postopku posebni stroški niso nastali.

2V obrazložitvi odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1). Na temelju predložene dokumentacije ugotavlja, da so ustanovitelji Društvo B., Zveza C. in Združenje Č. na sestanku 16. 12. 2014 ustanovili Društvo in na njem sprejeli temeljni akt Društva, to je statut. Na podlagi le-tega ter Pogodbe o ustanovitvi in delovanju nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (z dne 21. 2. 2005, z aneksi, v nadaljevanju Pogodba) upravni organ ugotavlja, da je ime Društva, razen dodane besede društvo, identično imenu Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije (v nadaljevanju Nacionalni svet), ustanovljenega s Pogodbo na podlagi 25. člena Zakona o invalidskih organizacijah (v nadaljevanju ZInvO), ki je javno poznan, deluje v Sloveniji in v mednarodnem prostoru ter je polnopravni član Evropskega invalidskega foruma (v nadaljevanju EDF). Tudi skrajšani naziv Društva (Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije) in kratica (NSIOS) ter angleško poimenovanje in grafični znak so enaki tistim, ki jih uporablja Nacionalni svet; pečata obeh se razlikujeta le v dodani besedi Društvo. Ime Društva je zato zavajajoče, saj je realno pričakovati, da lahko javnost oziroma tretje osebe, ki bi vstopale v stik oziroma pravne odnose z njim, spravi v zmoto, da gre za isto asociacijo. Razlike med statutom Društva in Pogodbo so minimalne, določbe o ciljih in nalogah se ne razlikujejo. Tudi iz ustanovnega zapisnika Društva je razvidna njegova navezava na Nacionalni svet. Njuno prepletenost kaže navedba v preambuli statuta, da se ta sprejema v smiselni povezavi s 25. in 26. členom ZInvO ter Pogodbo z vsemi aneksi; pa tudi 10. člen statuta, po katerem se v Društvo lahko vključi vsaka invalidska organizacija, podpisnica Pogodbe. Ustvarjen je vtis, da se Društvo in Nacionalni svet prepletata, v poimenovanju in delovanju. Nenazadnje tožeča stranka sama trdi, da se z registracijo Društva zgolj dosega pravna subjektiviteta Nacionalnega sveta, predvsem zaradi pridobivanja sredstev iz evropskih kohezijskih in strukturnih skladov. To pa ne more biti razlog, da bi se zanemarile določbe ZDru-1. Pravno subjektiviteto je možno pridobiti tudi drugače, npr. po Zakonu o zavodih. Prvostopenjski organ opozarja na nejasno določbo 38. člena statuta o tem, da je Društvo pravni naslednik Sveta invalidskih organizacij Slovenije, ki presega pristojnosti društva. V druga vprašanja temeljnega akta se ni spuščal, ker ne bi mogla vplivati na odločitev. Ostale navedbe tožeče stranke je zavrnil kot splošne oziroma nedokazane.

3Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve s svojo odločbo zavrnilo in ugotovilo, da dodatni stroški postopka niso bili zaznamovani. Drugostopenjski organ ocenjuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, vendar obrazložena z napačnimi razlogi. Tudi sam se sklicuje na določbe ZDru-1 in ZInvO. Poudarja, da ne gre za registracijo društva, ki bi si samo določilo namen in cilje, dejavnost oziroma naloge ter način delovanja in pogoje včlanjevanja, ampak za registracijo asociacije, ustanovljene po ZInvO, pri kateri navedena vprašanja določata ZInvO ter Pogodba z aneksi, kar izhaja tudi iz statuta Društva in njegovih navedb. Z registracijo Društva bi bilo zato kršeno načelo samostojnosti oziroma neodvisnosti iz drugega odstavka 1. člena ZDru-1. Poleg tega gre za organiziranost oziroma povezovanje, za katero peti odstavek 25. člena ZInvO izrecno določa, da ne more pridobiti statusa invalidske organizacije, zato za to obliko združevanja ni mogoče upoštevati določb ZDru-1. Pri tem se sklicuje na sodbi tega sodišča, U 314/2008 z dne 16. 12. 2009 in I U 614/2010 z dne 5. 10. 2011. Drugostopenjski organ dodaja, da invalidskim organizacijam ne oporeka pravice do združevanja, ki se uresničuje tudi s povezovanjem v društvo, ki pa bi lahko opravljalo le „društvene“ naloge (druženje, razpravljanje o problemih in iskanje rešitev, organizacija prireditev ipd.), ne pa nalog, ki jih ZInvO določa po tem zakonu ustanovljenemu Nacionalnemu svetu, ki ga tožeča stranka ne more nadomestiti.

4Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je bilo z izpodbijano odločbo napačno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo, kršene so bile določbe upravnega postopka ter ustavne pravice tožeče stranke in njenih članov. Sodišču primarno predlaga, naj razsodi, da se izpodbijana odločba v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in se tožečo stranko vpiše v register društev pri Upravni enoti Izola; podredno pa, da izpodbijano odločbo v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5Navaja, da so se na državni ravni delujoče invalidske organizacije skladno z ZInvO povezale v Nacionalni svet ter se zaradi nemotenega delovanja dogovorile za njegovo preoblikovanje v društvo. S pridobitvijo pravne subjektivitete bi namreč Nacionalni svet lahko neodvisno posloval (odprl transakcijski račun, zaposlil administrativne delavce ipd.) ter kot krovna organizacija slovenskih invalidskih organizacij pridobival sredstva iz evropskih skladov. Razlogi tožene stranke za zavrnitev vloge niso utemeljeni. ZInvO ne omejuje samostojnosti nacionalnega sveta, ampak omogoča invalidskim organizacijam, da se povežejo v krovno organizacijo, pri čemer ima pristojno ministrstvo samo omejeno pristojnost hrambe pogodbe o ustanovitvi. Le splošno zakon določa tudi namen nacionalnega sveta, njegove naloge določijo same članice. Samostojne so tudi pri izbiri oblike združevanja. Zakon ne določa, da bi se lahko združevale le v obliki zavoda. Prav tako ne predpisuje pogojev članstva. Ureditev ni bistveno drugačna od tistih na drugih področjih, kjer zakon prav tako določa splošne okvire združevanja, kar pa ni ovira za ustanavljanje društev (npr. Zakon o divjadi in lovstvu za lovske družine določa njihove splošne naloge in namen, pa tudi pogoje za članstvo in celo, kdaj morajo sprejeti dodatne člane, pa ne gre za poseg v samostojnost, ki bi preprečeval, da se registrirajo kot društva). Nacionalni svet ima podobne naloge kot druge krovne organizacije, ki so vse oblikovane v obliki društev (športne zveze, zveze kulturnih društev itd.), čeprav so za večino od njih predpisane določene omejitve. Da v ZInvO ni določeno, da se nacionalni svet lahko registrira kot društvo, še ne pomeni, da je to prepovedano, saj so zasebni pravni subjekti upravičeni delovati v katerikoli obliki, razen tisti, ki je z zakonom izrecno prepovedana. Združevanje invalidskih organizacij v društvo ne more biti prepovedano, takšna nerazumna razlaga bi kršila temeljna načela Evropske unije. Enak pravno formalni status imajo nacionalni sveti drugih držav EU. Registracija Društva ne bi ustvarila zmede, saj bi šlo še vedno za isti Nacionalni svet, ki bi zgolj posloval v drugačni statusno-pravni obliki. Ko je določbe ZInvO razumela kot omejitev, ki Nacionalnemu svetu odvzema samostojnost in zato onemogoča registracijo Društva, je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Sicer pa odločbi nimata ključnih razlogov za takšen zaključek, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka.

6Pravica do svobodnega združevanja je temeljna ustavna pravica. Poseg države je omejen na primere, ko bi delovanje društva pomenilo najhujše kršitve pravnega reda. Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za ustanovitev društva oziroma zveze, njen namen ni prepovedan, nasprotno, registracija krovne organizacije invalidskih organizacij bi omogočala izvrševanje njenih nalog in je zato tudi v interesu države. V upravnih odločbah predlagana ustanovitev zavoda pomeni, da bi se torej tožeča stranka lahko preoblikovala in pridobila pravno subjektiviteto, zgolj ne v obliko društva ali zveze, za kar ni smiselnih zakonskih razlogov. Ko se sklicuje na peti odstavek 25. člena ZInvO, tožena stranka izhaja iz napačnega stališča, da bi tožeča stranka z registracijo v obliki društva avtomatično postala invalidska organizacija. Takšnega statusa nima namena pridobiti niti ne izpolnjuje pogojev zanj, poleg tega se status invalidske organizacije pridobi šele z registracijo pri pristojnem ministrstvu.

7V nadaljnji vlogi tožeča stranka opozarja, da brez pravne subjektivitete ne more izvajati dogovorjenih nalog, potrebnih za sistemsko uveljavljanje pravic invalidov. S tem je Nacionalnemu svetu onemogočeno normalno in neodvisno delovanje ter zastopanje invalidov, izvajanje posebnih socialnih programov ter pridobivanje sredstev iz evropskih skladov in drugih virov. Sklicuje se na določbe Zakona o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola k tej konvenciji (v nadaljevanju Konvencija), posebej na 29. člen (s katerim se je Republika Slovenija zavezala zagotavljati invalidom pravice in možnost ustvarjanja okolja, v katerem lahko učinkovito in polno sodelujejo pri upravljanju javnih zadev, kar vključuje tudi sodelovanje v nevladnih organizacijah in združenjih ter ustanavljanje in vključevanje v invalidske organizacije, ki zastopajo invalide na mednarodni, državni, regionalni in lokalni ravni) ter 32. člen (ki določa obveznost držav pogodbenic, da zagotavljajo mednarodno sodelovanje, ki vključuje invalide). To je relevantno za članstvo v mednarodnih organizacijah, predvsem EDF, kjer se zahteva pravna subjektiviteta nacionalnih svetov invalidskih organizacij (10. člen Statuta EDF). Ureditev pravnega statusa predvideva tudi Akcijski program za invalide Vlade RS za obdobje od 2014 - 2021 (točka 11.2). Stališču, da je za poslovanje Nacionalnega sveta nujna oblika pravne subjektivitete, pritrjuje mnenje Računskega sodišča (št. 1218-2/2007-24). Tožeča stranka poudarja, da je v Nacionalni svet včlanjenih 21 invalidskih organizacij s skupaj prek 100.000 člani. Dve mnenji Sveta Vlade RS za invalide in mnenje Direktorata za invalide pri resornem ministrstvu potrjujejo, da Nacionalni svet izpolnjuje vse zahteve oziroma da je to nacionalni svet v smislu ZInvO. Njegovo ime pa je po mnenju Ministrstva za notranje zadeve in resornega ministrstva glede na določbe ZInvO mogoče šteti kot izjemo od pravila iz drugega odstavka 10. člena ZDru-1.

8Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih, iz drugostopenjske odločbe razvidnih razlogih ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

9Glede na to, da je v upravnem postopku kot stranka nastopalo Društvo (in to skladno z določbami III. poglavja ZDru-1, iz katerih izhaja, da zahtevo za registracijo vloži društvo), ima Društvo tudi aktivno legitimacijo oziroma položaj tožeče stranke v tem sodnem postopku (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

10Tožba ni utemeljena.

11Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba, s katero je bila zavrnjena vloga za registracijo Društva, pravilna in zakonita. Postopek pred njeno izdajo je bil pravilen, izpodbijana odločba je tudi obrazložena tako, da so iz nje razvidni razlogi, ki so presoji sodišča ključni za odločitev. V zvezi s tem podani tožbeni ugovor o bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen.

12Po določbah ZDru-1 je društvo samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji, skladno s tem zakonom, ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov (prvi odstavek 1. člena). Društvo si samo določi namen in cilje, dejavnost oziroma naloge ter način delovanja, odločitve o njegovem upravljanju pa neposredno ali posredno sprejemajo člani društva (drugi odstavek 1. člena). Društvo lahko ustanovijo najmanj tri poslovno sposobne fizične osebe oziroma pravne osebe, ki na ustanovnem zboru sprejmejo sklep o ustanovitvi in temeljni akt ter izvolijo zastopnika društva (8. člen). Društvo namreč mora imeti temeljni akt, ki mora biti v skladu s tem zakonom in s pravnim redom Republike Slovenije (4. člen). Ime društva ureja 10. člen ZDru-1; pri tem med drugim v prvem odstavku določa, da se mora ime društva razlikovati od imen drugih društev ter da ne sme biti zavajajoče. Najmanj dve društvi lahko ustanovita zvezo društev, odločitev o tem morajo sprejeti zbori članov vseh društev (16. člen). Za zvezo društev se smiselno uporabljajo določbe ZDru-1, če ta zakon ne določa drugače (7. člen).

13Poleg določb ZDru-1 so za odločitev v zadevi pomembne določbe ZInvO. Ta zakon opredeljuje invalidske organizacije, in sicer kot društva ali zveze društev, ki delujejo v javnem interesu na področju invalidskega varstva; zanje veljajo predpisi, ki urejajo društva, če ZInvO ne določa drugače (2. člen). Člani invalidske organizacije so invalidi in njihovi zakoniti zastopniki, lahko pa tudi druge fizične osebe (5. člen ZInvO). Zakon okvirno opredeljuje cilje in naloge invalidskih organizacij (9. in 10. člen). Le-tem pod določenimi pogoji dopušča, da ustanovijo invalidsko podjetje, ustanovo ali zavod (8. člen). Pridobitev statusa invalidske organizacije je predmet III. poglavja ZInvO. Društvu ali zvezi društev se omenjeni status podeli, če izpolnjuje za to določena merila, in sicer na vlogo, ki ji je treba priložiti predpisana dokazila, minister, pristojen za invalidsko varstvo, z odločbo ugotovi, ali so izpolnjena merila za pridobitev statusa invalidske organizacije, in odloči o vpisu v register invalidskih organizacij. V naslednjem, IV. poglavju ZInvO ureja reprezentativne invalidske organizacije, ki predstavljajo in zastopajo invalide v dialogu z organi na državni in mednarodni ravni, predlagajo ali imenujejo predstavnike invalidov v organe istovrstnih mednarodnih organizacij in združenj ter povezujejo in usklajujejo interese z drugimi invalidskimi organizacijami (18. člen). V nadaljnjih členih ZInvO so predpisana merila in postopek za priznanje reprezentativnosti.

14V IV. poglavju ZInvO ureja tudi nacionalni svet invalidskih organizacij. V skladu s prvim odstavkom 25. člena se reprezentativne in druge invalidske organizacije, ki delujejo na državni ravni, lahko povezujejo v nacionalni svet invalidskih organizacij. Ta se ustanovi s pogodbo med invalidskimi organizacijami, s katero se določijo naloge nacionalnega sveta in razmerja med povezanimi invalidskimi organizacijami; pogodba se predloži ministrstvu, pristojnemu za invalidsko varstvo, ki vodi register invalidskih organizacij, temu pa mora nacionalni svet v 30 dneh posredovati tudi vse spremembe pogodbe (drugi in četrti odstavek 25. člena ZInvO). V skladu s tretjim odstavkom tega člena so v nacionalnem svetu vse članice enakopravne; vanj se lahko vključi vsaka invalidska organizacija, ki to želi in deluje nad državni ravni. Po izrecni določbi petega odstavka 25. člena pa nacionalni svet ne more pridobiti statusa invalidske organizacije. V 26. členu ZInvO je opredeljen namen ustanovitve nacionalnega sveta: ta usklajuje interese vseh invalidov v državi ob upoštevanju avtonomnosti vsake invalidske organizacije ter jih zastopa v dialogu med invalidskimi organizacijami in v dialogu s strokovnimi združenji, državnimi organi, javnimi institucijami in drugimi javnostmi; v skladu s predpisi predlaga skupne predstavnike invalidov v organe državnih in drugih javnih institucij ter v organe mednarodnih organizacij in združenj ter opravlja druge skupno dogovorjene aktivnosti. Iz zakonodajnega gradiva za postopek sprejemanja ZInvO (Predlog zakona, druga obravnava, Poročevalec Državnega zbora RS, št. 32/02 z dne 2. 4. 2002) izhaja, da gre za možnost združevanja invalidskih organizacij v nacionalni svet invalidskih organizacij kot krovno organizacijo, s čimer zakon sledi predlogu (nevladne organizacije) EDF z dne 12. 12. 2001, ki predlaga združevanje invalidskih organizacij v nacionalni invalidski svet, ki zastopa invalide in je neodvisen dejavnik v obveznem dialogu z vlado. Po mnenju EDF je zakon primer dobre prakse izvajanja Standardnih pravil OZN, država pa se z njim zavezuje, da bo podpirala ustanovitev neodvisnih invalidskih organizacij.

15Tožeča stranka zatrjuje, da bi z registracijo Društva na podlagi obravnavane vloge Nacionalni svet, ustanovljen s Pogodbo v skladu s 25. členim ZInvO, pridobil pravno subjektiviteto, saj bi kot društvo pridobil status pravne osebe zasebnega prava. Pri tem tožeča stranka sama v tem upravnem sporu jasno navede, da je v Nacionalni svet včlanjenih 21 invalidskih organizacij. Da se je v Nacionalni svet po Pogodbi povezalo večje število invalidskih organizacij, je razvidno tudi iz listin, ki jih je predložila v upravnem postopku. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa v izpodbijani odločbi, ki so skladne s predloženimi upravnimi spisi in ki jih tožeča stranka konkretizirano ne prereka, pa je razvidno, da so ustanovitelji Društva le trije, druge invalidske organizacije, podpisnice Pogodbe, pa bi se v skladu s statutom v Društvo lahko (šele) vključevale. To pomeni, da bi v primeru ugoditve obravnavani vlogi, drugače kot trdi tožeča stranka, vzporedno obstajali dve obliki združevanja: že delujoča asociacija invalidskih organizacij, strank Pogodbe z aneksi, ter vzporedno Društvo, z drugačnim članstvom. Takšna dvojnost bi bila v očitnem neskladju z ureditvijo iz ZInvO, ki jasno in brez dvoma predvideva en sam nacionalni svet. Že zato ni izpolnjen pogoj iz 4. člena ZDru-1, ki zahteva skladnost temeljnega akta društva ne le s tem zakonom, ampak nasploh s pravnim redom Republike Slovenije. Obenem je, glede na ugotovitve v prvostopenjski odločbi o enakem oziroma bistveno podobnem imenu, skrajšanem nazivu ter kratici Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in Društva nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, utemeljen zaključek prvostopenjskega organa, da je ime Društva zavajajoče in zato v neskladju prvim odstavkom 10. člena ZDru-1, saj bi tretje osebe lahko spravilo v zmoto o tem, za katero izmed obeh oblik združevanja pravzaprav gre. Sodišče zaključuje, da je prvostopenjski organ obravnavano vlogo za registracijo Društva že iz navedenih razlogov utemeljeno zavrnil.

16Glede na vsebino ugovorov tožeče stranke pa sodišče pojasnjuje, da razlogom, ki jih je navedel drugostopenjski organ, ne more v celoti slediti. Načelo samostojnosti iz drugega odstavka 1. člena ZDru-1 ni absolutno. Ta zakonska določba je kršena, če so cilji in naloge društva določeni s strani tretje osebe ter preprečuje, da bi se kot društva ustanavljale tiste oblike združevanja, ki nimajo samostojnosti pri določanju namena delovanja, ciljev in nalog (npr. delovne skupine za izvršitev določene naloge ali projekta) in katerih člani ne sprejemajo odločitev ali pa so te vezane na soglasje ali odobritev tretje osebe. V primeru tožeče stranke kot tudi v primeru nacionalnega sveta po ZInvO ne gre za takšno situacijo. ZInvO sicer splošno določa namen in nekatere naloge nacionalnega sveta, pri čemer pa izrecno dopušča, da ta opravlja tudi vse druge skupno dogovorjene aktivnosti, konkretno opredelitev nalog pa povsem prepušča njegovim članicam. Na drugačen zaključek ne kaže niti zahteva, da se morajo pogodba o ustanovitvi nacionalnega sveta in njene spremembe predložiti pristojnemu ministrstvu. Po mnenju sodišča gre pri tem za ureditev, ki zaradi prisotnega javnega interesa na obravnavanem področju pristojnemu ministrstvu, ki vodi register invalidskih organizacij, omogoča, da je seznanjeno s stanjem njihove organiziranosti v nacionalni svet in da o tem stanju seznanja zainteresirane subjekte.

17Peti odstavek 25. člena ZInvO to sodišče razume kot določbo, po kateri nacionalni svet ne more pridobiti statusa invalidske organizacije (v smislu III. poglavja zakona) kot posebnega statusa subjekta, ki deluje v javnem interesu, in ne kot določbo, ki bi v povezavi z drugim odstavkom 2. člena ZInvO že tudi izključevala možnost, da pridobi status društva ali zveze društev. Vprašanje je, ali takšen zaključek utemeljuje siceršnja zakonska ureditev. ZInvO določa, da se nacionalni svet ustanovi s pogodbo med invalidskimi organizacijami, ki delujejo na državni ravni. Društvo se ustanovi na ustanovnem zboru, na katerem ustanovitelji sprejmejo sklep o ustanovitvi in temeljni akt društva (tretji odstavek 8. člena ZDru-1). Enako je v 8. členu določal pred ZDru-1, to je v času sprejema ZInvO veljavni Zakon o društvih (v nadaljevanju ZDru), po katerem so bili tudi sicer, za razliko od ureditve po ZDru-1, ustanovitelji društva samo fizične osebe. Iz povedanega izhaja, da zakonodajalec, ko je urejal nacionalni svet, njegovega formiranja v obliki društva ni predvideval. Vendar je po drugi strani v času sprejema ZInvO veljavna ureditev društvenega organiziranja poznala institut pogodbe, in sicer kot podlage za ustanovitev zveze društev (ZDru, 11. člen). Zakonsko ureditev iz ZInvO je zato mogoče razumeti v smislu, da zakonodajalec ob njenem oblikovanju ni izključil možnosti, da se nacionalni svet oblikuje v statusno pravni obliki zveze društev, kolikor so za to sicer izpolnjeni vsi drugi zakonski pogoji. Pri čemer sodišče ponovno izpostavlja, da bi glede na zakon v vsakem primeru lahko obstajal samo en nacionalni svet ter da bi morale biti dosledno spoštovane zahteve glede enakopravnosti in upoštevanja avtonomnosti invalidskih organizacij iz 25. in 26. člena ZInvO. Po določbah tega zakona pa nacionalni svet, kot rečeno, tudi ne more pridobiti statusa invalidske organizacije.

18V zvezi z očitkom tožeče stranke, da napotilo upravnih organov na Zakon o zavodih nima zakonske podlage, sodišče pripominja, da prvi odstavek 8. člena ZInvO invalidskim organizacijam (kar so po zatrjevanju tožeče stranke njeni ustanovitelji oziroma članice Nacionalnega sveta) dopušča ustanavljanje, med drugim, zavodov, če je ustanovitev povezana z namenom delovanja invalidske organizacije in opredeljena v njenem temeljnem aktu. Presoja, ali so izpolnjeni vsi pogoji za ustanovitev tovrstnega subjekta oziroma ali je to primerna oblika, pa ni stvar tega postopka.

19Po vsem navedenem sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da je z izpodbijano odločbo nedopustno poseženo v ustavno pravico do združevanja. V skladu z 42. členom Ustave ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi, tudi v društva, način uresničevanja te pravice pa določa zakon. Tožeča stranka oziroma njeni ustanovitelji se lahko svobodno združujejo, vendar ne v nasprotju z zakonom. Če pogoji, ki izhajajo iz zakona, niso izpolnjeni, je registracijo društva utemeljeno zavrniti. Podlage za zaključek, da bi bili z zakonsko ureditvijo preseženi okviri, ki jih postavlja Ustava (tudi 15. člen), sodišče v tožbenih ugovorih in tudi sicer ne vidi. Kot neutemeljene zavrača tudi splošne očitke o kršitvah temeljnih načel prava EU ter očitke o nespoštovanju Konvencije. Povezovanje v nacionalni svet je z zakonom predvidena fakultativna možnost združevanja invalidskih organizacij, ki delujejo na državni ravni. Po Pogodbi ustanovljeni Nacionalni svet je - kot ugotavlja prvostopenjski organ, tožeča stranka pa tega konkretizirano ne prereka - že polnopravni član nevladne organizacije EDF. Sicer pa se lahko, kot izhaja iz opisane zakonske ureditve, invalidi svobodno združujejo v društva oziroma zveze društev, ki pod pogoji iz zakona lahko pridobijo status invalidske organizacije in tudi status reprezentativne invalidske organizacije ter kot take nastopajo pri uveljavljanju interesov invalidov, tudi na mednarodni ravni, in pridobivanju za to potrebnih sredstev.

20V presojo, ali je zakonska ureditev, (še) primerna in (najbolj) smotrna, pa se sodišče ne more spuščati. To je stvar zakonodajalca, ki sprejema in spreminja zakone, pri čemer je treba upoštevati stanje oziroma razvoj na določenem področju urejanja. Da se Vlada RS kot predlagateljica zakonov tega zaveda in da namerava pristopiti k predlogom za spremembo zakonodaje na obravnavanem področju, tudi glede pravnega statusa nacionalnega sveta, potrjuje (na spletni strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v nadaljevanju MDDSZ, javno dostopen) Akcijski program za invalide za obdobje 2014 - 2021 (točka 11.2), na katerega se sklicuje sama tožeča stranka.

21Po navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

22Sodišče je odločilo brez glavne obravnave ter izvajanja v tožbi predlaganih dokazov na podlagi določb prvega odstavka in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tista dejstva, ki so glede na zavzeta stališča sodišča o uporabi prava pomembna za odločitev, so bila ob pravilni presoji listin v upravnih spisih ugotovljena že v upravnem postopku ter med strankama niti niso sporna. Predlagani dokazi do drugačne odločitve ne morejo pripeljati. Dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke D.D. sodišče tudi sicer ne more upoštevati že zato, ker ga je tožeča stranka podala šele v tožbi, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni storila že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Sicer pa tudi ni konkretno obrazložila, katere za odločitev relevantne navedbe naj bi se s tem zaslišanjem dokazovale. Iz njenih navedb prav tako ne izhaja, da bi do drugačne ugotovitve katerega od tistih dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko privedla presoja tožbi priloženega izvoda statuta. Odločitev ne temelji na ugotovitvi, da Nacionalni svet ne izpolnjuje pogojev za nacionalni svet po ZInvO, zato v tej zvezi že v upravnem postopku predložena sklepa Sveta Vlade RS za invalide z dne 12. 10. 2006 in 15. 11. 2010 ter mnenje MDDSZ z dne 8. 11. 2010 nanjo nimajo vpliva. Mnenje Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 6. 2007 pomeni razlago zakonskih določb, ki jo pri odločanju v zadevi poda sam upravni organ oziroma sodišče; ob tem se je drugostopenjski organ do navedenega smiselno opredelil s svojimi stališči, le-te pa je nato presodilo sodišče. Glede na nesporne ugotovitve postopka in pravno mnenje sodišča sklicevanje tožeče stranke na statut EDF in na mnenje Računskega sodišča na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Prav tako zanjo očitno ni pomembno pritožbi priloženo vabilo na redni letni občni zbor Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi.

K II. točki izreka:

23Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.