UPRS sodba I U 1918/2014

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: Upravna enota) z izrekom pod točko 1 zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, končanega z odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana (v nadaljevanju: MSNZ), št. 21102/338/93-PD z dne 7. 7. 1993. Z drugo in tretjo točko izreka je še odločila, da ugodi prošnji tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ter da v tem primeru stroški postopka niso nastali, vendar tega dela tožnica ne izpodbija s tožbo, zato ni predmet sodne presoje v konkretnem primeru.

2V obrazložitvi Upravna enota med drugim navaja, da je tožnica po svojem pooblaščencu dne 11. 6. 2014 poslala predlog za obnovo postopka ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, ki je bil končan z odločbo MSNZ z dne 7. 7. 1993. Po ugotovitvi Upravne enote navedeni predlog ni vložen pravočasno, ker je bil vložen po preteku enomesečnega subjektivnega roka iz 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP v povezavi s 4. odstavkom 263. člena ZUP, glede na ugotovitev, da je tožnica predhodno že dne 3. 9. 2013 zaprosila in tudi še istega dne prejela kopijo odločbe o državljanstvu št. 0011/4-XVII-313.707 z dne 21. 3. 1995, ki v obrazložitvi povzema in citira navedbe zapisnika o zaslišanju priče A.A., na katere se opira tožnica v predlogu za obnovo postopka z dne 11. 6. 2014.

3Nadalje Upravna enota v zvezi z okoliščino, na katero se opira tožničin predlog za obnovo postopka, ugotavlja, da navedena okoliščina tudi ni verjetno izkazana, s tem, ko predlog za obnovo postopka utemeljuje s trditvijo, da je omenjena priča (A.A.) na prvem zaslišanju 18. 6. 1993 krivo izpovedal, da ima on sporno stanovanje v najemu od 1. 8. 1991 dalje in da od takrat naprej tam tudi dejansko prebiva, kakor tudi, da sta tistega dne (1. 8. 1991) s tožnico skupaj urejala njegovo prijavo stalnega prebivališča na naslov najetega stanovanja na naslovu ..., Ljubljana; na podlagi vpogleda uradne evidence - registra stalnega prebivalstva upravna enota ugotavlja, da je priča A.A. 1. 8. 1991 prijavil stalno prebivališče na ..., Ljubljana, na hrbtni strani obrazca njegove prijave spremembe naslova stanovanja pa je zapisana izjava tožeče stranke z dne 1. 8. 1991, v kateri izjavlja, da je imetnica stanovanjske pravice za stanovanje št. 97. na naslovu ... v Ljubljani, obenem pa s svojim podpisom potrjuje, da želi vzeti A.A., roj. ... 5. 1968, kot souporabnika v svojem stanovanju na navedenem naslovu. V nadaljevanju upravna enota sicer pritrjuje tožnici, da se je s celotno vsebino navedenih dveh zapisnikov o zaslišanju imenovane priče iz leta 1993 seznanila 2. 6. 2014, ko je prejela njuni kopiji, kakor navaja v svojem predlogu za obnovo postopka, vendar poudarja, da je sama tožnica že od 1. 8. 1993 (pravilno: 1. 8. 1991) vedela, da je priča A.A. prijavil stalno prebivališče v stanovanju, na katerem je tožnica imela stanovanjsko pravico. Zaradi nepravočasnega predloga za obnovo postopka in ugotovitve, da okoliščina, na katero se tožničin predlog opira, ni verjetno izkazana, je prvostopenjski upravni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka.

4Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila pritožbo, pritožbeni organ druge stopnje pa je s svojo odločbo št. 210-110/2014/3 (1322-07) z dne 21. 10. 2014 njeno pritožbo z izrekom pod točko 1 zavrnil kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP. Z izrekom pod točko 2 je ugodil zahtevi tožnice za oprostitev plačila sodnih taks ter z izrekom pod točko 3 še odločil, da v pritožbenem postopku niso nastali posebni stroški, vendar tudi tega dela tožnica ne izpodbija s tožbo, zato ni predmet sodne presoje v konkretnem primeru.

5V obrazložitvi pritožbeni organ druge stopnje pritrjuje odločitvi upravne enote kot pravilni in zakoniti ter razloge, s katerimi je utemeljena, še dopolni, ko odgovarja na pritožbene navedbe. V obrazložitvi ugotavlja, da je v konkretnem primeru tožnica že dne 3. 9. 2013 izvedela za sporno izjavo priče A.A. in za okoliščino, da ni več mogoče izvesti sodnega postopka oziroma kazenskega pregona zaradi zastaranja, kar pomeni, da je rok za vložitev predloga za obnovo postopka zaradi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča potekel dne 3. 10. 2013 in je zato njen predlog z dne 11. 6. 2014 vložen prepozno. Ker določba 263. člena ZUP določa subjektivni rok za obnovo postopka izključno glede na to, kdaj je stranka izvedela za sodbo oziroma okoliščine iz 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, ki določa subjektivni rok za obnovo postopka, je v tem primeru brezpredmetno, kdaj je njen pooblaščenec izvedel za izjavo priče A.A. Zato se do tega pritožbeni organ ne opredeljuje. Zavrača pa pritožbeno navedbo, da je prvostopenjski organ spregledal bistveno, češ da sta bila pritožnica dne 3. 9. 2013, njen pooblaščenec pa 24. 1. 2014 seznanjena samo s povzetki iz navedenih zapisnikov, ne pa z zapisniki. Pritožbeni organ še dodaja, da je začetek štetja subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezan na čas, ko se je stranka seznanila z dejstvom, da obstaja sporna izjava priče, v zvezi s katero predlaga obnovo postopka. Obnovitveni postopek v konkretnem primeru pa niti ni dovoljen, saj kazenskega pregona niti ni mogoče začeti zaradi zastaranja kazenskega pregona in smrti priče A.A., ki je umrl 25. 9. 2014. Četudi 2. točka 1. odstavka 263. člena ZUP sicer določa, da se lahko v primeru, če postopka ni mogoče izvesti, rok za predložitev predloga za obnovo postopka šteje od dneva, ko je stranka izvedela za ustavitev tega postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more začeti, vendar je z novelo ZUP-C (Uradni list RS, št. 73/04) črtan 1. odstavek 264. člena navedenega zakona z namenom, da se odpravi možnost obnove postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP, če kazenskega postopka ni mogoče izvesti ali začeti. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bil pooblaščencu vpogled v dokumentacijo spisa št. 21102/338/93-PD omogočen dne 1. 7. 2014, medtem ko je bil izpodbijani prvostopenjski sklep izdan 9. 7. 2014, pa pritožbeni organ zaključuje, da zato ne more držati navedba v pritožbi, češ da je bil predlog zavrnjen še preden je bil (imenovanemu pooblaščencu tožnice mag. B.B.) omogočen vpogled v to spisovno dokumentacijo. Ker je bila tožnica že 3. 9. 2013 ob prejemu odločbe o zavrnitvi sprejema v državljanstvo RS seznanjena, da je A.A. izjavil, da je bila tožnica prisotna ob njegovi prijavi stalnega prebivališča 1. 8. 1991, pritožbeni organ ocenjuje, da pristnost navedene izjave tožnice in njenega lastnoročnega podpisa pod njo za odločanje o predlogu za obnovo postopka niti ni pomembna.

6Tožnica v tožbi upravnima organoma prve in druge stopnje očita nepravilno uporabo določil 263. in 264. člena ZUP, češ da je prvostopenjski organ pri oceni, da tožničin predlog za obnovo postopka ni bil podan pravočasno, pač pa šele po preteku enomesečnega roka iz 263. člena ZUP, spregledal bistveno, in sicer, da sta bila že pred 2. 6. 2014 stranka in njen pooblaščenec (stranka 3. 9. 2013, pooblaščenec pa 24. 1. 2014) seznanjena le s povzetki iz navedenih zapisnikov z izjavo imenovane priče iz leta 1993, ne pa s samimi zapisniki, vendar ti povzetki še niso bili dokaz, da je priča takrat res izjavila tisto, kar se je v teh povzetkih navajalo. Zato naj bi bilo treba še pred vložitvijo predloga za obnovo postopka navedeno preveriti z vpogledom v spis, kar se je zgodilo šele 2. in 10. junija (v letu vložitve tožbe). Vendar niti takrat še niso bili zbrani vsi potrebni podatki za vložitev predloga za obnovo postopka, kar je bilo izpostavljeno v predlogu z navedbo, da se predlog kljub temu vlaga zato, da se ne zamudi roka.

7Nadalje v tožbi poudarja, da je bilo v predlogu navedeno tudi, da še vedno čaka na vpogled v spis št. 21102/338/93-PD (ugotavljanje dejanskega prebivališča), ki mu bo sledila dopolnitev predloga za obnovo postopka.

8Tožnica nadalje prvostopenjskemu organu očita, da je njen predlog zavrgel, še preden ji je bil navedeni vpogled omogočen ter da se izpodbijani sklep na to celo sklicuje, medtem ko ji vpogled sploh ni bil omogočen, kakor izhaja tudi iz navedb na 3. strani zgoraj v obrazložitvi, ki omenja izjavo in podpis tožnice na hrbtni strani obrazca z dne 1. 8. 1991. Prav pristnost te izjave in podpisa pod njo pa naj bi bila bistvenega pomena, ker če bi bilo po vpogledu možno ugotoviti, da sta pristni, bi to pomenilo, da je tožnica na to, na primer, pozabila ter da tako izjave priče A.A. sploh niso bile lažne in bi tožnica predlog za obnovo postopka sama umaknila. Ker pa ji vpogled v navedeni dokument ni bil omogočen, tožnica predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve na prvo stopnjo, kjer naj se ji omogoči vpogled v omenjeni dokument še pred ponovnim odločanjem.

9Tožnica poudarja, da je od pristnosti ali nepristnosti navedenega dokumenta odvisna tudi resničnost tega, kar se v izpodbijanem sklepu navaja.

10Nadalje pritožbenemu organu očita nepravilno uporabo določil 1. odstavka 264. člena ZUP, ker je za tožnico nepomembno, kakšen je bil namen črtanja določbe 1. odstavka 264. člena ZUP z novelo ZUP-C leta 2004.

11Glede sklicevanja pritožbenega organa na 2. odstavek 263. člena ZUP tožnica očita, da gre za napačno uporabo zakona v nasprotju z njegovim jasnim namenom, kar označuje kot ekstremno formalistično „črkobralsko“, češ da tam določeni rok „odkar je stranka izvedela za okoliščine, da sodnega postopka zaradi zastaranja ni mogoče več izvesti“ ne more logično in po naravi stvari začeti teči prej, preden je bila stranka seznanjena z dejstvi, iz katerih je lahko utemeljeno sklepala, da gre za sum kaznivega dejanja. Zato je po mnenju tožnice najprej treba šele ugotoviti z vpogledom v spis navedena dejstva, češ da vložitev predloga za obnovo postopka prej sploh ne bi bila možna.

12Obrazložitvi pritožbenega organa glede nepomembnosti vpogleda v obrazec z dne 1. 8. 1991 tožnica očita, da gre za vsebinsko nejasno in sumljivo obrazložitev. Sprašuje se, zakaj pritožbeni organ ne pokaže navedenega obrazca, če ga je res pridobil. Tožnici tudi druge formulacije v citirani trditvi vzbujajo podobne sume. Kar pa zadeva trditev v 1. odstavku na 5. strani drugostopenjske odločbe, tožnica meni, da gre za očitno zgrešeno uporabo materialnega in procesnega prava v zvezi z navedbo, da zoper morebitne nezakonite odločbe, izdane po ZEN-u ali ZPPre, obnova postopka niti ne bi bila možna, tako da je po njenem mnenju nad tem mogoče izraziti samo začudenje.

13Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetne spise in vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih v obrazložitvi svoje odločbe.

14Tožba ni utemeljena.

15Pri obnovi postopka, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da bo postopek obnovljen, izključno le v primeru, če ob poprejšnjem preizkusu ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Vendar pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti, to je pravne relevantnosti, kar pomeni, da pristojni organ torej ugotavlja, ali bi, če bi tista okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka obstajala, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.

16V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje vprašanje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo obnove upravnega postopka kot izrednega pravnega sredstva, saj tožnica s tožbo izpodbija dokončno odločitev upravne enote, ki je zavrgla njen predlog za obnovo upravnega postopka, vložen 11. 6. 2014 v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tožnice, ki je bil končan z dokončno odločbo Mestnega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana (v nadaljevanju: MSNZ) št. 21102/338/93-PD z dne 7. 7. 1993. V konkretnem primeru je tožnica uveljavljala obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, po katerem se obnovi postopek, končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

17Skladno z določbo 1. odstavka 268. člena ZUP pri odločanju o obnovi postopka na predlog stranke izda pristojni organ sklep, s katerim odloči, da se postopek obnovi, če poprej ugotovi, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki so predpisani z določili 1. do 10. točke 260. člena v povezavi s 1. odstavkom 267. člena ZUP, po katerem mora biti okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, predlog za obnovo postopka pa mora biti podan po upravičeni osebi, dovoljen in pravočasen, tako z vidika predpisanega objektivnega triletnega zakonskega roka po določbi 4. odstavka 263. člena ZUP, kakor tudi z vidika subjektivnega zakonskega roka po določbi 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP. Da je bil v konkretnem primeru prekoračen triletni objektivni zakonski rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP med strankama niti ni sporno, vendar pa je v tej zvezi relevantno tudi določilo 5. odstavka 263. člena ZUP, po katerem se izjemoma lahko začne obnova postopka tudi po preteku treh let, vendar samo iz razlogov, ki so, med drugim, navedeni v 2. točki 260. člena ZUP.

18Na tridesetdnevni zakonski rok, v katerem lahko stranka predlaga obnovo postopka, je po določbi 1. odstavka 263. člena ZUP stranka vezana, prav tako pa je na navedeni tridesetdnevni rok vezan tudi organ v primeru, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Navedeni subjektivni tridesetdnevni zakonski rok teče od dneva, ko je stranka izvedela za nova dejstva in jih je mogla navesti. To pomeni, da omenjeni subjektivni prekluzivni rok teče torej tudi v primeru predloga za obnovo postopka iz razloga po 2. točki 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba izdana na podlagi krive izpovedbe priče ali izvedenca, krive listine ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

19V primeru, če predpisani pogoji iz 1. odstavka 267. člena ZUP niso izpolnjeni, pristojni organ zavrže predlog s svojim sklepom (2. odstavek 267. člena ZUP). Ob tem sodišče še pripominja, da mora stranka skladno s 65. členom ZUP v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog za obnovo postopka in tudi okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Pristojni upravni organ pa mora, preden izda sklep o obnovi upravnega postopka zaradi razlogov, navedenih v 2. točki 260. člena ZUP, za kar gre v obravnavanem primeru, skladno z 264. členom ZUP opraviti poizvedbe pri organu, pristojnem za kazenski pregon, ali je kazenski pregon ustavljen, oziroma, ali so podane okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti. Vendar pa uradni osebi takšnega obvestila sploh ni treba zahtevati, če je kazenski pregon zastaral ali če je oseba, na katere kazensko odgovornost meri zahteva za obnovo postopka, umrla (za kar gre v konkretnem primeru, saj je priča A.A. umrl dne 25. 9. 2014), oziroma, če okoliščine, zaradi katerih postopka ni mogoče začeti, ugotovi sama uradna oseba, kar pomeni, da gre zgolj za pravni preizkus, saj se ne ugotavlja individualna kazenska odgovornost, ampak se navedene okoliščine ocenjujejo le abstraktno. Navedeno torej ne pomeni, da je pogoj iz 2. točke 260. člena ZUP za obnovo postopka podan izključno le v primeru obstoja pravnomočne kazenske sodbe, ki bi edina izkazovala obstoj oziroma izpolnjevanje zakonskega pogoja iz 2. točke 260. člena ZUP, o čemer se je že večkrat izrekla tudi upravno sodna praksa, kot med drugim izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 770/2006.

20Sodišče se v konkretnem primeru strinja s toženo stranko, ki je po presoji sodišča pritrdila pravilnosti odločitve prvostopenjskega organa na podlagi ugotovitve, da se je v konkretnem primeru tožnica že dne 3. 9. 2013 seznanila z vsebino izjave imenovane priče, to je sedaj pokojnega A.A., oziroma z okoliščino, da ni več mogoče izvesti sodnega postopka oziroma kazenskega pregona zaradi zastaranja, kar tudi po presoji sodišča obenem tudi pomeni, da je tožena stranka pravilno zaključila, da je prekluzivni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka zaradi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča tako potekel dne 3. 10. 2013 in da je zato predlog tožnice z dne 11. 6. 2014 vložen prepozno. Prav tako se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je z vidika 263. člena ZUP, ki določa subjektivni rok za obnovo postopka, izključno glede na to, kdaj je stranka izvedela za sodbo oziroma okoliščine iz 2. točke 1. odstavka 263. člena ZUP, v konkretnem primeru brezpredmetno, kdaj je tožničin pooblaščenec izvedel za izjavo priče A.A., saj tožničin pooblaščenec v konkretnem primeru ne uživa statusa stranke, ampak zgolj zastopa stranko na podlagi in v okviru (tudi časovnem) danega pooblastila (do preklica) skladno z določili 53. , 57. in 58. člena ZUP, ni pravno pomembno, kdaj točno je bil tožničin pooblaščenec konkretno seznanjen z vsebino zapisnikov o izjavah imenovane priče, sedaj pokojnega A.A., ob dejstvu, da med strankama ni sporno, da je bila s tem že dne 3. 9. 2013 seznanjena sama (pri)tožnica, ki temu v tožbi niti ne nasprotuje oziroma ne izpodbija ugotovitve, da je bila seznanjena s povzetki iz navedenih zapisnikov že dne 3. 9. 2013, ob vročitvi navedene odločbe o sprejemu v državljanstvo RS. Po presoji sodišča je namreč pravilno stališče tožene stranke, da je za začetek štetja subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka odločilen trenutek oziroma čas, ko je stranka izvedela za dejstvo, da sploh obstaja takšna izjava priče (kriva izpovedba), za katero je zakonodajalec z določilom 2.točke 260. člena ZUP predvidel možnost vložitve predloga za obnovo postopka. Tožnica pa v tožbi niti ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je bil pooblaščencu že dne 1. 7. 2014 omogočen vpogled v dokumentacijo spisa št. 21102/338/93-PD, torej še preden je bil izdan izpodbijani prvostopenjski sklep z dne 9. 7. 2014, na podlagi česar zaključuje, da zato ne more držati navedba v pritožbi, češ da je bil predlog zavrnjen, še preden je bil (imenovanemu pooblaščencu tožnice mag. B.B.) omogočen vpogled v to spisovno dokumentacijo.

21Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega dokončnega upravnega akta pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da se do navedb, ki niso relevantne za presojo tega upravnega spora, ni dolžno dodatno še posebej izjasnjevati.