264. člen ZUP

Po določbi prvega odstavka 26. člena ZIKS-1 je pritožba dovoljena (le) zoper odločbo, izdano na podlagi tretjega in petega odstavka 25. člena (če je sodišče prve stopnje prošnjo zavrnilo ali jo zavrglo), ne pa tudi, če ji je ugodilo (četrti odstavek 25. člena ZIKS-1).

Ker bi v konkretnem primeru dejstvo, da gre za ponarejeno listino, na katero sta se pri svoji odločitvi oprla oba upravna organa, pripeljalo do drugačne odločitve Upravne enote o zamenjavi tožnikovega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko, je bila sprejeta odločitev upravnih organov prve in druge stopnje o obnovi postopka v konkretnem primeru po presoji sodišča utemeljena.

Prvostopenjski organ je kot razlog za zavrženje predloga za obnovo mejnega ugotovitvenega postopka pravilno navedel, da zapisnik mejnega ugotovitvenega postopka, glede na določbe ZZKat in uveljavljeno sodno prakso, ni imel pravne narave upravnega akta. Zato je mogel zavreči predlog za obnovo postopka, v kolikor se nanaša na mejni ugotovitveni postopek, kot nedovoljen, saj je za to imel podlago v določbi drugega odstavka 267. člena ZUP v povezavi s prvim odstavkom tega člena. Glede na določbe 2. točke prvega odstavka 263. člena ZUP in 264. člen tega zakona se mora obnovitveni razlog izkazovati s sklicevanjem na podatke konkretnega kazenskega postopka oziroma konkretno osebo, katere kazensko odgovornost zaradi ponareditve podpisa se zatrjuje, in predložitvijo pravnomočne kazenske obsodilne sodbe ali obvestila o tem, da je kazenski postopek ustavljen oziroma da obstajajo okoliščine, zaradi katerih kazenskega postopka ni mogoče začeti.

Zahteva tožnika za odobritev pravnega posla je že pravnomočno zavrnjena, zato si tožnik svojega položaja v postopku odobritve pravnega posla ne more več izboljšati, zaradi česar tudi nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper odločbo o odobritvi pravnega posla, ki je bil sklenjen med prodajalcem in kupcem.

Ker je ustavno sodišče odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, po katerem lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, v neskladju z ustavo, je za priznanje pravic tem zavarovancem potrebno smiselno upoštevati ureditev, ki velja za ostale zavarovance.

ZUP izrecno sicer ne določa, kateri zakon ali podzakonski predpis je treba glede na časovni vidik njegove veljavnosti uporabiti pri odločanju. Vendar je to praviloma zakon ali predpis, ki velja v času prvostopenjskega odločanja. Le v redkih vrstah upravnih stvari veljajo izjeme, kar izhaja tako iz načela zakonitosti (6. člen ZUP), kot tudi iz ustaljene upravnosodne prakse.

Po določbi 3. odstavka 264. člena ZUP (1986) je odločbo o razveljavitvi po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena tega zakona mogoče izdati v enem letu, ko je postala odločba o upravnem sporu dokončna. V tem roku nedvomno postane prvostopna odločba, zoper katero ni bilo vloženo nobeno redno pravno sredstvo, dokončna, izvršljiva in seveda tudi pravnomočna. Uporabljeno izredno pravno sredstvo je, v zakonu predviden dopusten poseg v tako odločbo. V pravnomočno odločbo se poseže za naprej, saj gre za razveljavitev, ne pa za odpravo odločbe, kar pomeni, da pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe nastale, do njene razveljavitve ostanejo v veljavi ter se ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati po razveljavitvi nove pravne posledice.

Pristojni organ izda sklep o obnovi postopka carinjenja po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Opraviti mora formalni preizkus in ugotoviti, ali je okoliščina, ki pomeni razlog za obnovo postopka, verjetno izkazana. Če ugotovi, da je obnovitveni razlog verjetno izkazan, mora preizkusiti še, ali je okoliščina, ki se uveljavlja kot razlog za obnovo postopka, takšna, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Pri tem preizkusu ne gre za vprašanje, ali v resnici obstaja tista okoliščina, ki se ugotavlja kot razlog za obnovo postopka, temveč gre za presojanje njene kvalificiranosti (pravne relevantnosti): ali bi, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga obnovo postopka stranka,je vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na kater

2. odstavek 264. člena ZUP/86 določa stranko kot enega izmed upravičenih vlagateljev zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Ob upoštevanju navedene določbe je stranka v upravnem postopku upravičena zahtevati odpravo odločbe po nadzorstveni pravici le iz razlogov, določenih v 1. odstavku 263. člena ZUP/86, v davčnem postopku pa le iz razlogov, določenih v 1. odstavku 22. člena ZDavP.

Če oseba ni sodelovala v postopku kot stranka, ne more z uspehom uveljavljati ničnosti oz. odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici.

Stranka ne more zahtevati zaradi razloga po 2. odstavku 263. člena ZUP/86 razveljavitve dokončne odločbe (zoper katero ni vložila pritožbe) po nadzorstveni pravici. Če bi bila taka njena zahteva zavrnjena, namesto, da bi bila s sklepom po 125. členu ZUP/86 zavržena, odločitev ni v njeno škodo, saj meritorne odločbe sploh ni bila upravičena zahtevati.

Če je prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navajala ugovore, sodišče prve stopnje pa jih v sodbi ni presodilo, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. tč. 2. odst. 299. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 16. čl. ZUS).

Postopek za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 264. člena ZUP/86 se ne more začeti na zahtevo stranke.

Odpravo odločbe po nadzorstveni pravici lahko predlagajo le osebe, ki so v postopku izdaje odločbe, ki naj bi se odpravila, sodelovale kot stranke, javni tožilec in družbeni pravobranilec; ker tožeča stranka v predhodnem postopku ni sodelovala kot stranka, bi bilo potrebno njen predlog zavreči. Ker pa je prvostopni upravni organ štel predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot vložen od upravičene osebe, je po tem, ko je ugotovil, da niso podani razlogi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ravnal pravilno, ko ga je zavrnil.

Določb 22. člena ZDavP ni mogoče razlagati na način, kot jih razlaga tožena stranka, da namreč stranka ne more uveljavljati odprave odločbe po nadzorstveni pravici. ZDavP, ki sicer določa pravila za postopanje davčnih organov v davčnih stvareh, namreč določb o upravičencih, ki to izredno pravno sredstvo lahko uporabijo, nima. To pa pomeni, da je glede na 3. člen ZUP (Uradni list SFRJ, št. 47/86) treba upravičence, ki to pravno sredstvo lahko uveljavljajo, ugotoviti po določbi 2. odstavka 264. člena ZUP.

Odločba je postala dokončna 21.6.1994. Tožničin predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa je bil vložen 15.2.1996, torej po preteku enoletnega roka (3. odstavek 264. člena ZUP).

Odločanje o sodniških pravicah (IV. poglavje zakona o sodniški službi - ZSS), med njimi tudi o pravici do odpravnine ob sodnikovem odhodu v pokoj (9. točka 55. člena ZSS), spada med zadeve sodne uprave (prvi odstavek 60. člena zakona o sodiščih - ZS). Pojem sodne uprave je širok tako glede na subjekte, ki jo opravljajo (predsedniki sodišč - prvi odstavek 61. člena ZS, sodni svet - 28., 95. člen ZS, personalni svet - 30., 69., 71. člen ZS) kot glede na njene objekte (ki pogosto zadevajo položaj oziroma pravice sodnikov). Zato ne more biti dvoma, da se v zadevah sodne uprave odloča tudi o pravicah sodnika kot osebe (kar je jasno potrjeno z vsebino tretjega odstavka 60. člena ZS, ki omenja tudi zakon o sodniški službi, katerega subjekt je sodnik). Ker je odločanje o sodniških pravicah šteti za upravno stvar, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kolikor ni z ZS ali ZSS drugače določeno (tretji odstavek 60. člena ZS). Akt, s katerim predsednik sodišča odloči o sodnikovi pravici, med temi pa je tudi pravica do odpravnine, je glede na vse povedano upravni akt. Tak akt to je upravna odločba pa predstavlja izvršilni naslov za sod

Tožena stranka je utemeljeno razveljavila odločbo o dovolitvi priglašenih del (za gradnjo teniškega igrišča) po nadzorstveni pravici, ker je prvostopni organ očitno prekršil materialni zakon (ZUN), saj je štel nov objekt za pomožni objekt, čeprav ta po odloku o pomožnih objektih to ni bil in je zanj materialni zakon predpisal izdajo lokacijskega dovoljenja (50. člen ZUN).

Tržni inšpektor ni stvarno pristojen za izdajo odločbe, da so izpolnjeni pogoji za opravljanje dejavnosti po 147. členu zakona o podjetjih (ZPod).

Ali za priglašena dela na obstoječi trasi poti med dvema naseljema zadostuje priglasitev po 62. členu ZUN, ni mogoče presojati samo z vidika tega zakona, ne da bi bile upoštevane določbe zakona o cestah, ki posebej ureja, kaj se šteje za obnovo in vzdrževanje cest.