VSC sodba I Kp 53548/2014

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se:

obtoženemu S. P.

po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015 določita kazni:

- za kaznivo dejanje, opisano pod točko 1 izreka, po prvem odstavku 186. člena KZ-1

2 (dve) leti zapora;

- za kaznivo dejanje, opisano pod točko 2 izreka, po prvem odstavku 204. člena KZ-1

4 (štiri) mesece zapora.

Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 se obtožencu prekliče pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24421/2010 z dne 25. 10. 2012 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 24421/2010 z dne 30. 1. 2013, v kateri mu je bila za kaznivi dejanji krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1 in goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ določena enotna kazen osem mesecev zapora in 985,55 EUR denarne kazni (30 dnevnih zneskov po 32,85 EUR) s preizkusno dobo treh let. Po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 se z upoštevanjem kot določenih kazni iz preklicane pogojne obsodbe, kazni dveh let zapora ter štirih mesecev zapora iz te sodbe po 3. in 6. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 obtožencu izreče

e n o t n a k a z e n

2 (dve) leti in 11 (enajst) mesecev zapora in 30 (trideset) dnevnih zneskov po 32,85 EUR, to je skupaj 985,55 (devetsto petinosemdeset 55/100) EUR denarne kazni.

Denarno kazen je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti te sodbe. V primeru, da se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati se bo izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtožencu v izrečeno enotno kazen dveh let in enajst mesecev zapora in 985,55 EUR denarne kazni všteje čas prestan v pridržanju in priporu od 23. 12. 2014, od 19.00 ure dalje.

Pogojna obsodba izrečena obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 38608/2013 z dne 9. 4. 2015, v kateri je določena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let, se ne prekliče.

Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nastalih v ponovljenem sojenju.

II. Pritožba zagovornika pa se sicer zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (točka 2 izreka). Za prvo navedeno kaznivo dejanje mu je določilo kazen dve leti zapora, za drugo navedeno kaznivo dejanje pa kazen štiri mesece zapora. Po prvem odstavku 59. člena KZ-1 je obtožencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24421/2010 z dne 25. 10. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 24421/2010 z dne 30. 1. 2013, v kateri mu je bila določena enotna kazen osem mesecev zapora in 985,55 EUR denarni kazni (30 dnevnih zneskov po 32,85 EUR) in preizkusna doba treh let. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 je obtožencu upoštevaje kot določeni kazni iz preklicane pogojne obsodbe in kazni dveh let zapora ter kazni štirih mesecev zapora določenih v predmetni sodbi, izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora ter 985,55 EUR denarni kazni. Odločilo je, da obtoženec denarno kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru, če se jo ne bo dalo niti prisilno izterjati, pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno enotno kazen zapora in denarne kazni vštelo čas pridržanja in pripora od dne 23. 12. 2014 od 19.00 ure dalje. Odločilo je še, da se pogojna obsodba, ki je bila izrečene obtožencu s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 38608/2013 z dne 9. 4. 2015, ne prekliče. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je odvzelo 1205 rastlin konoplje in 10.779,20 g že posušenih delcev konoplje ter zasežene predmete namenjene za pridelavo konoplje. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati oškodovani družbi E. d.d. 14.260,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2015 dalje do plačila. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se pritožuje zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, odločbe o kazenski sankciji in kršitve enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic, pravice do pritožbe in zakonitosti v kazenskem postopku (kršitve 14., 22., 25. in 28. člena Ustave RS). Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da obtoženca oprosti obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa mu naj izreče milejšo zaporno kazen.

3V zvezi s predlogom zagovornika v vloženi pritožbi za obvestilo o seji pritožbenega senata, sta bili poleg njega o seji obveščeni tudi stranki. Na sejo je prišel višji državni tožilec, nista pa prišla obtoženec in zagovornik. Ker sta bila o seji v redu obveščena, to ni bila ovira, da pritožbena seja ne bi bila opravljena (četrti odstavek 378. člena ZKP).

4Višji državni tožilec je na pritožbeni seji predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopenjske sodbe.

5Pritožba zagovornika ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

6V zvezi z obtoženčevim kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami zagovornik tudi v tokratni pritožbi ostaja na stališču, da je podana kršitev kazenskega zakona smiselno iz 1. točke 372. člena ZKP, hkrati pa še kršitvi načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in zakonitosti v kazenskem postopku (28. člen Ustave RS), ker da vsebinsko enako določilo kot ga vsebuje določba prvega odstavka 186. člena KZ-1 v delu, ki se nanaša na izvršitvene oblike kaznivega dejanja, to je neupravičene proizvodnje, predelave ali kako drugače neupravičenega dajanja v promet rastlin in substanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge, vsebuje določba prvega odstavka 31. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ki določa kot prekršek opravljanje dejavnosti proizvodnje oziroma dajanje v promet prepovedane droge brez dovoljenja ministra.

7V predmetni zadevi navedenih kršitev v zvezi z rednim pravnim sredstvom, to je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, ni moč več preizkušati. Sodišče druge stopnje je enake zagovornikove pritožbene navedbe že preizkusilo, ko je odločalo o pritožbi zagovornika zoper v predmetni zadevi obtožencu izrečeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju III K 53548/2014 z dne 22. 4. 2015. V posledici ugotovitve, da kršitve niso podane, je s sodbo in sklepom z dne 4. 9. 2015 prvostopenjsko sodbo, med drugim potrdilo v odločbi o krivdi, ki sicer temelji na sprejetem priznanju obtoženčeve krivde. Prvostopenjska sodba v odločbi o krivdi pa je po podatkih spisa postala pravnomočna dne 4. 9. 2015.

8Ob preizkusu odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da zagovornik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je tudi v tokrat ponovljenem sojenju storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijana sodba glede odločbe o kazni za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma, da ne zadosti standardu obrazloženosti sodne odločbe na način, da je mogoča presoja njene pravilnosti in da sta zato podani tudi kršitvi 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zadosti argumentirano pojasnilo svojo odločitev o določitvi obtožencu kazni dveh let zapora in to z jasnimi razlogi, ki jih je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo. V napadeni sodbi se je opredelilo tudi do vseh okoliščin in dokazov, s katerimi je zagovornik uveljavljal, da je kazen, ki jo je predlagal državni tožilec za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, to je kazen dveh let in šest mesecev zapora občutno previsoka in menil, da je primerna kazen eno leto zapora. Zagovornik pa tudi sicer prej navedene kršitve utemeljuje zgolj z izražanjem nestrinjanja z razlogi izpodbijane sodbe, oziroma z lastnim drugačnim vrednotenjem okoliščin pomembnih za odmero kazni, s čimer dejansko uveljavlja pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP.

9Nobenih pomislekov ni, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Zagovornik ne more namreč uspeti z očitkom, da sodišča v podobnih primerih, to je v primerih priznanje krivde oziroma sklenitve sporazuma z državnim tožilcem odmerjajo nižje kazni. Zagovornik ga namreč gradi le na količini zasežene prepovedane droge v predmetni zadevi in primerjanju le-te s količinami zasežene prepovedane droge v sodbah Okrožnega sodišča v Kopru I K 11607/2013 z dne 28. 3. 2014 in I K 63142/2012 z dne 15. 4. 2013, dalje v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 48793/2013 z dne 3. 2. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 48793/2013 z dne 28. 5. 2014, v sporazumu o priznanju krivde Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. Kt 272/2012 z dne 3. 10. 2014 in časopisnem članku, objavljenem v Slovenskih novicah dne 21. 2. 2015. Sodišču prve stopnje očita, da je “modro zamolčalo” tako kot v prvi sodbi, da je obramba na predobravnavnem naroku kot dokaz priložila in se sklicevala na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 63142/2012 z dne 15. 4. 2013, iz katere izhaja, da je bilo dvema obsojenima v okviru laboratorijske vzgoje konoplje (enako kot obtožencu) zaseženo 1588 sadik, kar je več kot obtožencu ter skupno skoraj 51 kilogramov neposušene konoplje, kar je petkrat več kot v obravnavanem primeru in, da je bila obsojenima v navedenem primeru po sklenjenem sporazumu z državnim tožilcem vsakemu izrečena kazen zapora v trajanju enajst mesecev, kar je pod minimumom zakonsko določene kazni. Ta očitek je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe.

10Iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje med drugim opredelilo tudi do kazni, ki je bila izrečena obsojencema v pritožbeno izpostavljeni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru in pojasnilo, da je ni mogoče primerjati z v tej zadevi obravnavanim kaznivim dejanjem obtoženca. Sodišče druge stopnje tako oceno brez pomislekov sprejema. Odmera kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 namreč ni odvisna zgolj od količine prepovedane droge, pač pa se pri odmeri kazni upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na višino kazni, zakon jih primeroma našteva v določbi drugega odstavka 49. člena KZ-1, in ki so v vsakem konkretnem primeru specifične. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, katere okoliščine je upoštevalo in zakaj je kazen, ki je bila obtožencu določena, primerna vsem okoliščinam obravnavanega primera. Skoraj povsem izključeno je, da bi se v življenju zgodila dva popolnoma identična primera, pri čemer bi bile tudi subjektivne okoliščine storilca povsem enake. Da v zvezi s sodbami na katere se sklicuje obramba ne gre za identičen primer kot v obravnavani zadevi in da ne gre za povsem enake subjektivne okoliščine, pa je tako pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ko je pritožbeno neproblematizirano ugotovilo, da gre v sodbah na katere se sklicuje zagovornik za obsojence, ki pred storitvijo kaznivega dejanja povezanega s prepovedanimi drogami, še niso bili spoznani za krive storitve kateregakoli kaznivega dejanja. O nepoštenem postopku zoper obtoženca in o arbitrarnem odločanju sodišča prve stopnje tako ne more biti govora, in to tudi v zvezi z preostalimi izvedenimi po obrambi predloženimi dokazi, na katere v pritožbi znova opozarja zagovornik.

11Drugače kot zagovornik sodišče druge stopnje ugotavlja, da je ugotovljeno obteževalno okoliščino, to je količino zasežene prepovedane droge sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ustrezno vrednotilo. V nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe je zagovornikov očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vrste zasežene droge (konoplja). Razlogi, ki jih zagovornik s tem v zvezi pogreša so namreč navedeni v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 7. Iz razlogov sodbe izhaja, da gre za okoliščino, ki je bila ustrezno ovrednotena že v teži kaznivega dejanja. Za sodišče druge stopnje se je sodišče prve stopnje tudi povsem sprejemljivo opredelilo do izvedenskega mnenja z dne 10. 9. 2014, izdelanega v drugi kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Krškem, pa tudi do po obrambi izpostavljene in dokazovane okoliščine glede legalizacije oziroma nameravane legalizacije konoplje v drugih državah. Jasnim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, zakaj te okoliščine pri odmeri kazni obtožencu nimajo pomena, kakršnega jim pripisuje zagovornik, pa v zvezi s pritožbenimi navedbami ni treba ničesar dodati.

12Zagovornik zaman skuša prepričata, da obtoženec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil iz koristoljubnosti in da mu zato sodišče prve stopnje te okoliščine pri odmeri kazni ne bi smelo šteti kot obteževalne. Pravilnosti ugotovitve te okoliščine kot obteževalne in pravilnosti njenega vrednotenja, namreč ne more izpodbiti z zatrjevanjem, da je obtoženec obravnavano kaznivo dejanje storil zaradi stiske in želje po plačilu finančnih obveznosti. Pri sklicevanju, da je to okoliščino pri izbiri sankcije upoštevalo tudi Okrožno sodišče v Kranju v zadevi I K 38608/2013, v kateri je obtožencu za poslovno goljufijo izreklo pogojno obsodbo s posebnim pogojem povrnitve nastale škode, je zagovornik očitno prezrl, da je iz zapisnika o naroku za izrek kazenske sankcije v citirani kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kranju, torej dokaza, ki ga je predložila obramba razvidno, da je obtoženec obljubil, da bo vse poplačal in sicer tako, da si bo del denarja izposodil od matere in da v Celju potekajo pogajanja, da bi se mu izrekla alternativna kazen in sicer vikend zapor tako, da se bo lahko zaposlil pri partnerju od matere in na ta način zaslužil dodatni denar za povračilo škode (hrbtna stran priloge B 4 spisa). Iz takega zagovora obtoženca sledi, da je imel možnost, da se finančnih težav, v katere je zabredel z izvršitvijo kaznivih dejanj, reši na legalen način, pa je temu nasprotno izbral kriminalno dejavnost, očitno računajoč na visoke zaslužke, ki jih le-ta prinaša. O tem, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti zato ni nikakršnega dvoma.

13Utemeljeno, zakonito in z ustreznim vrednotenjem je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni obtožencu kot obteževalno okoliščino upoštevalo tudi, da je bil do sedaj že petkrat pravnomočno obsojen za različna kazniva dejanja (goljufije, lahke telesne poškodbe, krive ovadbe in poslovne goljufije). Vse obsodbe, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo so bile obtožencu izrečene pred izrekom napadene sodbe za kazniva dejanja, ki jih je storil pred v tem postopku obravnavanima kaznivima dejanjema. Stališče zagovornika, da sodišče prve stopnje obtožencu pri odmeri kazni ne bi smelo upoštevati pravnomočnih sodb, ki sta mu bili izrečeni s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 23273/2012 z dne 1. 4. 2015 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 38608/2013 z dne 9. 4. 2015, vsaka za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, storjeno po prvo citirani sodbi v obdobju od 1. 8. 2011 do 28. 1. 2012, po drugo citirani sodbi pa v obdobju od 1. 8. 2011 do 1. 9. 2011, nima podlage v določbi drugega odstavka 49. člena KZ-1. V zvezi s prejšnjim življenjem storilca, kot okoliščini pomembni za odmero kazni, zakon namreč ne določa, da so upoštevne le obsodbe izrečene pred storitvijo kaznivih dejanj, ki so predmet sojenja. Očitek zagovornika sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo, da je obtoženec štiri kazniva dejanja izvršil že pred letom 2010, dve pa pred letom 2013, med tem ko v vmesnem času do obravnavanega kaznivega dejanja ni izvršil drugega kaznivega dejanja, pa ni utemeljen zato, ker je zagovornik selektivno obšel, da je obtoženec v predmetnem kazenskem postopku očitani mu kaznivi dejanji storil med preizkusno dobo po sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 24421/2010 z dne 25. 10. 2012, ki je v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani postala pravnomočna dne 19. 2. 2013, torej ko mu je potekla manj kot slaba polovica v njej določene preizkusne dobe.

Zagovornik tako ne navaja nobenega utemeljenega razloga za pritrditev njegovemu stališču, da je sodišče prve stopnje zaseženi količini konoplje dalo preveliko težo, da je ugotovljeni olajševalni okoliščini (priznanje kaznivega dejanja in obžalovanje izvršenega kaznivega dejanja) premalo upoštevalo in da je zaradi zmotnih zaključkov premalo upoštevalo sklicevani olajševalni okoliščini oziroma okoliščine stiske in želje po poplačilu finančnih obveznosti.

14Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika, omejeno le na izpodbijanje na prvi stopnji obtožencu odmerjene kazni za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

15Uradni preizkus izpodbijane sodbe, opravljen po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP s tem, ko je obtoženca z izpodbijano sodbo ponovno spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj po prvem odstavku 186. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, mu ponovno naložilo, da je dolžan plačati E. d. d. priglašen premoženjskopravni zahtevek, mu ponovno po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo prepovedano drogo ter zasežene predmete namenjene za pridelavo konoplje in ponovno odločilo o vseh v predmetnem kazenskem postopku nastalih stroških postopka. Odločbe o krivdi, o premoženjskopravnem zahtevku, o odvzemu prepovedane droge in zaseženih predmetov namenjenih za njeno pridelavo ter o stroških kazenskega postopka, ki so nastali v prvem sojenju, so s sodbo Okrožnega sodišča v Celju III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 53548/2014 z dne 4. 9. 2015, postale pravnomočne dne 4. 9. 2015 in je tako glede teh odločb stvar že pravnomočno razsojena. V tokrat ponovljenem postopku bi moralo sodišče prve stopnje glede na to, da je bila obtožencu izrečena obsodilna sodba razveljavljena le v odločbah o kazenskih sankcij in vštevanju pripora, zato izreči le kazensko sankcijo in vanjo všteti čas, ki ga je obtoženec prestal v pridržanju in v priporu ter odločiti o stroških kazenskega postopka, nastalih v ponovljenem sojenju.

16Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP je sodišče druge stopnje na podlagi pooblastila prvega odstavka 394. člena ZKP odpravilo tako, da je poseglo v izrek prvostopenjske sodbe na način kot je naveden v izreku te sodbe. Drugih kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih sodišče druge stopnje preizkuša po uradni dolžnosti, pa sicer ni ugotovilo.

17Ker je bilo s to sodbo deloma odločeno obtožencu v korist, se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).