VSL sklep II Cp 1500/2016

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na vknjižbo tožeče stranke pri toženi stranki v solastnem deležu 5/65 (ID znak 5/65-0, ID 1) in 5/66 (ID znak 5/66-0, ID 2) – 6/10 oziroma do 6/20 celotne nepremičnine ter zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da predstavlja stanovanjska hiša – dvojček, stoječ na parc. št. 5/65 (ID znak 5/65-0, ID 1) in 5/66 (ID znak 5/66-0, ID 2), katere solastnica je po ZK podatkih tožena stranka do ½, skupno premoženje pravdnih strank in sicer z deleži za tožečo stranko 6/10 in toženo stranko 4/10 oziroma 6/20 za tožečo stranko in za toženo stranko 4/20 celotnega vložka 1 k. o. X.

2V uvodu pritožbe tožnik navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče razveljavi prvostopenjsko odločbo in vrne zadevo v ponovno odločanje ter da se zadeva predodeli v reševanje drugemu stvarno pristojnemu sodišču – Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Predlog z dne 12. 6. 2015 za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kranju in sodnice, ki sodi v zadevi, je slednja s sklicevanjem na šesti odstavek 72. člena ZPP zavrgla, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sklep, zoper katerega ni bilo možnosti pritožbe, je evidenten dokaz, da se na Okrožnem sodišču v Kranju dogaja nekaj, kar postavlja pod dvom nepristransko in pravično odločanje celotnega sodišča. Najprej je bila zahtevana izločitev sodnice K., nato sodnice A. Nerazumljivo je že, da je o predlogu za izločitev predsednika odločal sodnik istega sodišča, gotovo pa ta sklep ne more veljati oziroma se nanašati na predlog za izločitev neke druge sodnice. Predlog za izločitev predsednice sodišča bi moral obravnavati predsednik Višjega sodišča v Ljubljani. Sodišče je kar po domače odločalo in predodeljevalo spis enkrat enemu drugič drugemu. S tem je vnaprej pokazalo svojo pristranskost. Sodba je nerazumljiva in v nasprotju z določili ZPP. Sklepčnost zahtevka v sodbi ni obrazložena. Zahteva ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje ID 1 in ID 2, glede na to, da je v ZK ID 2 vpisana na sestro in svaka tožene stranke. Gre za dvojčka, ki je bil predhodno vknjižen skupaj in je v tem delu treba tožbeni zahtevek zavreči. Da pa je prišlo do spremembe lastništva pri drugi nepremičnini, to je ID 1, ko je tožena stranka tekom pravde razpolagala s skupnim premoženjem, pa na odločanje skladno z določili ZPP ne vpliva. Izrek sodbe glede elektronskega vpisa v ZK ni razumljiv do tolikšne mere, da niti ne ve, kako naj formulira svoje pritožbene navedbe.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Na nesklepčnost tožbe je tožečo stranko opozarjala tako tožena stranka kot sodišče, pa je vztrajala pri postavljenem zahtevku. Sodišče sodi v okviru dispozicije strank in v mejah postavljenih zahtevkov in ni njegova dolžnost odpravljati nesklepčnost tožbenih zahtevkov. Zato je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

4Za obravnavo pritožbenega predloga, naj se določi drugo stvarno pristojno sodišče, višje sodišče ni pristojno. Po vsebini gre namreč za delegacijo pristojnosti, o tej pa skladno s 67. členom ZPP odloča Vrhovno sodišče. Temu bo moralo, če bo tožeča stranka pri njem vztrajala, sodišče prve stopnje odstopiti predlog za delegacijo pristojnosti.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izdalo več sklepov v zvezi s predlogi tožeče stranke za izločitev sodnic in predsednice okrožnega sodišča v Kranju. Iz sicer nekoliko nejasnih pritožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka absolutno bistveno kršitev določb postopka uveljavlja v zvezi s sklepom z dne 15. 7. 2015. Gre za sklep, s katerim je takrat razpravljajoča sodnica v tej zadevi kot nedovoljeno zavrgla zahtevo za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kranju. Zoper sklep, s katerim predsednik senata zavrže zahtevo za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe (sedmi odstavek 72. člena ZPP). Gre za t.i. pridržano (nesamostojno) pritožbo, ki je v vseh pogledih odvisna od pritožbe zoper končno odločbo.(1) Končne odločbe pa ni izdala sodnica, katere izločitev je tožeča stranka zahtevala 12. 6. 2015 in v zvezi z njeno izločitvijo tudi izločitev predsednice sodišča. Predsednice sodišča torej ni izločala v zvezi z izločitvijo sodnice, ki sedaj sodi o zadevi in je izdala izpodbijano odločbo. Končne odločitve zato zaradi napak v zvezi z izločitvijo, tudi če so se zgodile v postopkih za izločanje sodnic, ki so v zadevi sodile prej, ne more izpodbiti.(2)

7Pritožbeni očitki o nerazumljivosti in nezadostni obrazložitvi izpodbijane odločbe niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje navedlo jasne razloge za odločitev in jih korektno obrazložilo. Del tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev skupnega premoženja, je zavrnilo zaradi nesklepčnosti. Ta naj bi bila podana zato, ker zahtevek tožeče stranke meri zgolj na objekt, stoječ na določeni parceli (ne pa na celotno nepremičnino, kar bi bilo pravilno) in ker iz tožbenega zahtevka ne izhaja, na kateri del dvojčka se nanaša. Del tožbe, ki meri na vknjižbo solastninske pravice, pa je sodišče zavrglo z obrazložitvijo, da je nepravilen, ker ni sestavljen skladno s 125. členom Zakona o zemljiški knjigi in ker zahteva, da se pri nepremičnini vknjiži stranka (ne pa pravica). Povzeta stališča prvostopenjskega sodišča so materialnopravno zmotna.

8Ker sodišče pravo pozna (iura novit curia), mora trditve strank umestiti v ustrezen materialno pravni kontekst. Glede na načelo superficies solo cedit zatrjevanja tožnika, da sodi v skupno premoženje hiša – dvojček, ki sta jo zgradila tekom trajanja zakonske zveze s toženko na parceli, ki je posebno premoženje toženke, in da je njegov delež na skupnem premoženju večji, čeprav je zemljišče posebno premoženje toženke, ker je on več vlagal v objekt, ni mogoče razumeti drugače kot zatrjevanje obstoja skupnega premoženja na celotni nepremičnini. Iz trditev izhaja tudi, da se tožbeni zahtevek nanaša le na tistega od dvojčkov, ki sta ga gradili in v njem živeli pravdni stranki z družino. Na kateri parceli stoji ta, je predhodno vprašanje, ki ga (če ne bodo sproženi ustrezni postopki) lahko sodišče reši tudi v tem postopku, vendar le z učinki za to pravdo (13. člen ZPP). Treba pa je opozoriti, da ne more dosoditi več, kot izkazujejo zemljiškoknjižni podatki, torej da sodi v skupno premoženje več nepremičnine kot znaša solastniški delež toženke na nepremičnini. V točki 11. obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je del tožbenega zahtevka za ugotovitev deležev za tožečo stranko 6/20 in toženo 4/20 na celotnem vložku 1 k. o. X neutemeljen, ker zemljiškoknjižni vložki ne obstajajo več.

9V zvezi z zavrženjem dela tožbe pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik ni vložil zemljiškoknjižnega predloga, pač pa s tožbo zahteva vknjižbo solastninske pravice, za katero trdi, da mu gre. Če zahtevek nima podlage v materialnem pravu, se ga zavrne.

10Res je, da sodišče lahko sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) in ne sme samo oblikovati tožbenih zahtevkov. Vendar pa je tudi tožbeni zahtevek lahko podvržen razlagi, mora pa sodišče pri tem ostati v okviru tožbenega predloga.(3) Iz tožbe in tožbenega predloga izhaja pravna posledica, ki jo tožnik želi doseči – ugotovitev, da sodi določena nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank in določitev deležev na njem. Navedbe o sestavinah nepremičnine, zemljiškoknjižno stanje in drugi opisi dejanskega stanja ne sodijo v tožbeni predlog. Sodišče ne sme dosoditi nekaj drugega, kot zasleduje tožeča stranka s tožbenim predlogom, lahko pa dosodi manj: če zavrne dele tožbenega zahtevka, ki po materialnem pravu niso utemeljeni ali so nepotrebni, ne prekorači tožbenega zahtevka.

11Ker je višje sodišče v okviru uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da je zmotna, jo je na podlagi določb 355. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje sodišče namreč ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, ker bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče presoditi ali nepremičnina – parcela s stanovanjsko hišo, ki naj bi jo tekom zakonske zveze zgradili pravdni stranki, sodi v njuno skupno premoženje, in če, kakšni so njuni deleži. V skupno premoženje pravdnih strank lahko glede na postavljeni zahtevek sodi le tolikšen idealni del nepremičnine, kolikor je po podatkih zemljiške knjige njena lastnica toženka. Tožeča stranka lahko tožbeni zahtevek modificira do konca glavne obravnave. Sodišče je dolžnost materialnoprocesnega vodstva v zvezi s tem že opravilo. Če primarnemu tožbenemu zahtevku ne bo ugodilo niti delno, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrednem tožbenem zahtevku.

12Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Prim. komentar J. Zlobca k 363. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 506-508.

Op. št. (2): Ker sta v spisu kar dva sklepa, s katerima je razpravljajoča sodnica zavrgla predlog za izločitev predsednice sodišča, pritožbeno sodišče opozarja, da o zahtevi za izločitev predsednika sodišča praviloma odloči predsednik neposredno višjega sodišča (drugi odstavek 73. člena ZPP). Zahtevo za izločitev predsednika sodišča lahko po šestem odstavku 72. člena ZPP zavrže razpravljajoči sodnik le, če gre za očitno nedovoljeno zahtevo za izločitev. Če se očitki v zahtevi za izločitev predsednika sodišča nanašajo na delo v funkciji predsednika sodišča v povezavi s predhodnim sojenjem v zadevi, je vprašljivo, ali gre za nedovoljeno zahtevo. Višje sodišče opozarja še, da lahko ponavljanje predlogov za izločitev sodnika predstavlja zlorabo procesnih pravic.

Op. št. (3): Gl. komentar dr. Aleša Galiča k 180. členu v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 128, prim. tudi sklep VS RS II Ips 109/2014.