125. člen ZZK-1

V sodbi je je ugotovljeno, da je obravnavana nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice na tem premoženju 9/25, delež toženca pa 16/25. Gre za ugotovitev skupnega premoženja nekdanjih zakoncev in njunega deleža na njem, ki pa še ne pomeni delitve skupnega premoženja. Gre za skupno lastnino, ki se še ni transformirala s solastnino.

Listine, ki so podlaga za odločanje o (ne)dovoljenosti vpisa, morajo biti priložene predlogu kot listine, ki se vključijo v zbirko listin in to zaradi publicitetnih učinkov vpisov. Glede na to, da pritožnica izjave skrbniškega notarja, ki jo mora sodišče tudi vzeti v obzir, ko odloča o obravnavanem vpisu, predlogu ni priložila kot listine, ki se vključi v zbirko listin, njen predlog ni bil sklepčen, saj (zgolj) Notarski zapis Sporazuma o razveljaviti darilne pogodbe ne utemeljuje predlaganega vpis

Vprašanje o statusu kmetije - ali je ta ob smrti zapustnika izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo ali ne, je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Glede na dosedanje podatke je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o dedovanju, za pravilno uporabo materialnega prava pa je potrebno ugotoviti še dodatna pravno relevantna dejstva.

Predlagatelj mora v zemljiškoknjižnemu predlogu navesti listine, ki so podlaga za zahtevani vpis.

Ker vpis pravic učinkuje od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis (5. člen ZZK-1), od tega trenutka dalje velja tudi publicitetni učinek vpisa (6. člen ZZK-1). Zoper tretjo osebo, ki bi dobroverno pridobila pravico od osebe, v korist katere je predlagana vknjižba pravice (in to pridobitev predznamovala pred učinkom zaznambe izbrisne tožbe), upravičenec ne bi mogel uveljavljati izbrisne tožbe (tretji odstavek 244. člena ZZK-1). Uveljavljanje zgolj zahtevka zaradi neveljavnosti podlage za predlagani vpis pravice (ugotovitev ničnosti podlage oziroma uveljavljanje izpodbojnosti) samo po sebi ne zagotavlja tožniku enakovrednega pravnega varstva proti dobrovernim tretjim osebam, saj ne gre za spor, glede katerega bi tožnik lahko predlagal zaznambo spora na podlagi 79. člena ZZK-1. Takšen publicitetni učinek je mogoče doseči le z zaznambo izbrisne tožbe po prvem odstavku 245. člena ZZK-1. Učinkovito sodno varstvo upravičenca za izbrisno tožbo je mogoče zagotoviti le z vzpostavitvijo fikcije, da je po vložitvi predloga za vknjižbo pravice zaradi retroaktivnega učinka same vknjižbe šteti, da je bila v trenutku vložitve predloga vknjižba tudi realizirana,

Zamudna sodba je po podatkih spisa na dan, ko je bil vložen predlog za izpodbijani vpis, pravnomočna. Glede na navedeno predstavlja eno od listin, ki jih ZZK-1 v prvem odstavku 40. člena predvideva kot podlago za vknjižbo pravice. Ni pomembno vprašanje, ali so stranke v postopku, v katerem je bila izdana, izčrpale možnosti izrednih pravnih sredstev.

Končne odločitve ni mogoče izpodbiti zaradi morebitnih napak v postopkih za izločitev sodnika, ki ni izdal končne odločbe. Sodišče ne sme dosoditi nekaj drugega, kot zasleduje tožeča stranka s tožbenim predlogom, lahko pa dosodi manj: če zavrne dele tožbenega zahtevka, ki po materialnem pravu niso utemeljeni ali so nepotrebni, ne prekorači tožbenega zahtevka.

Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga stranke in v mejah zahtevkov za vpis, po uradni dolžnosti pa samo, če tako določa zakon (načelo dispozitivnosti zemljiškoknjižnega postopka – 125. člen ZZK-1). Noben zakon ne določa, da bi se pravno poslovna pridobitev lastninske pravice vpisala po uradni dolžnosti.

V formalnem zemljiškoknjižnem postopku je treba upoštevati tudi načelo dispozitivnosti, in je predlagateljica upravičeno v svojo korist predlagala, upoštevaje vsebino listine, ki je podlaga za vpis, vpis glede spornih parcel do solastninskega deleža 1/3.

V primeru večkratnih zaporednih prenosov pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. Zemljiškoknjižni predlog je bil v trenutku začetka postopka neutemeljen.

Nezadovoljstvo stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za angažiranje drugega izvedenca. Za to se lahko sodišče odloči le, če so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa pomanjkljivosti in dvomov ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Zoper vsebino zapisnika je potrebno ugovarjati takoj na naroku, zadnje sredstvo kontrole zapisnika je podpis. Toženca sta nepremičnine priposestvovala še predno ju je tožnica začela opominjati, da nista njihova lastnika.

Po drugem odstavku 15. člena ZVEtL se za zaznambo postopka vzpostavitve etažne lastnine smiselno uporabljajo določbe ZZK-1 o zaznambi spora. O tem vpisu se odloča po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi nepravdno sodišče v postopku po ZVEtL očitno ni samo po uradni dolžnosti odredilo zaznambo postopka v zemljiški knjigi, zato so zaznambo na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZZK-1 predlagali upravičeni predlagatelji postopka dokončanja etažne lastnine in določitve pripadajočega zemljišča, to je etažni lastniki. ZZK-1 nima določbe, ki bi izrecno urejala zaznambo postopka po ZVEtL, to vprašanje je urejeno v specialnem predpisu, to je ZVEtL, in sicer tako, da zakon napotuje na smiselno uporabo določb o zaznambi spora. Pritožbena trditev, da se smiselna uporaba določb o zaznambi spora nanaša samo na postopek, nima podlage v zakonu. Še pomembnejša kot napotitev na postopkovne določbe, je namreč ureditev pravnih posledic zaznambe. Te pa so smiselno enake kot pri zaznambi spora.

Skladno s prvim odstavkom 125. člena ZZK-1 zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo. Smrt upravičenca, s katero ugasne prepoved razpolaganja, je treba dokazati z ustreznimi listinami, takih listin predlagatelji niso predložili niti se nanje sklicevali.

ZZK-1 v določbi 245. člena sicer res določa, da se za zaznambo izbrisne tožbe smiselno uporabljajo določbe o zaznambi spora, vendar pa navedeno ne pomeni, da je zaznamba izbrisne tožbe mogoča le v primeru, ko se z izbrisno tožbo uveljavlja neveljavnost vknjižbe, za katero je bil temelj vpisa v zemljiški knjigi eden od originarnih načinov pridobitve lastninske pravice, ki jih taksativno našteva 79.člen ZZK-1.

V zemljiškoknjižnem postopku poleg načela formalnosti velja tudi načelo dispozitivnosti postopka, saj zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisih na podlagi predloga za vpis in v mejah zahtevkov za vpis, ki se z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavljajo (125. člen ZZK-1). Ker je predlagatelj predlagal, da se vknjiži zemljiški dolg za znesek 100.000.000,00 EUR, v listini, ki je podlaga za vpis, pa je naveden nižji znesek (100.000,00 EUR), je pravilna odločitev, da se predlagani vpis ne dovoli, saj je bil v trenutku začetka postopka predlog za vknjižbo neutemeljen.

Po določbi drugega odstavka 15. člena ZVEtL se za zaznambo začetka postopka smiselno (in ne neposredno) uporabljajo določbe ZZK-1 o zaznambi spora. Da je potrebna smiselna uporaba, izhaja že iz dejstva, da se postopek lahko začne po uradni dolžnosti in ne le na predlog. Pritožbena trditev, da naj bi se “smiselna uporaba” nanašala le na postopkovne določbe, že zato nima nobene podlage v zakonu. Nasprotno, za zaznambo začetka postopka vzpostavitve etažne lastnine je bistvena uporaba določb ZZK-1 o učinkih zaznambe spora, kot so določeni v 80. in 81. členu ZZK-1, saj bi bila zaznamba začetka postopka po ZVEtL sicer brez smisla.

Določba 185. člena ZZK-1 (sedaj pa 20a. člena ZZK-1C) je določala le tehniko vpisa stavbne pravice v zemljiško knjigo. Uporaba te določbe se nanaša izključno na tehniko vpisa, ni pa na njeni podlagi dopustno v nasprotju z načelom dispozitivnosti posegati v zemljiškoknjižni predlog.

Ker določilo 3. odstavka 140. člena ZZK-1 ne velja za odločanje o vknjižbi po uradni dolžnosti, temveč v skladu z določilom drugega odstavka 125. člena ZZK-1 le za vknjižbo, o kateri se odloča na predlog, je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno dovolilo predznambo vknjižbe zastavne pravice.

Predlagatelj je na podlagi pravnomočne sodne odločbe predlagal izpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je izbris lastninske pravice, vpis pravice uporabe na zemljišču – na ime nasprotnega udeleženca. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje vpisalo lastninsko pravico na ime predlagatelja. Zato sta kršeni določbi 124. in 125. člena ZZK-1 (načeli formalnosti in dispozitivnosti zemljiškoknjižnega postopka).