VSL sklep III Cp 972/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati uporabnino v znesku 15.355,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2010 do plačila (II. točka izreka), in odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.841,12 EUR.

2Tožnik v pravočasni pritožbi navaja, da predstavlja odločitev sodišča prve stopnje glede na potek postopka (izvajanje dokazov glede višine tožbenega zahtevka) sodbo presenečenja. Že v tožbi je podal trditve, da je toženko večkrat pozival, da mu kot solastniku omogoči vstop v objekt in souporabo oziroma da se dogovorita o souporabi oziroma da mu plačuje protivrednost za izključno uporabo nepremičnine, vendar mu toženka ni omogočila souporabe (niti neposredne niti posredne) ter mu za izključno uporabo ni plačala ničesar. Ker je že v tožbi podal konkretne navedbe o prikrajšanju, ne drži, da tožnik ni konkretno navedel, v čem naj bi bil prikrajšan. Za svoje trditve je v tožbi predložil tudi dokaze, in sicer dopise s 3. 4. 2009, 12. 11. 2009 in 23. 12. 2009, ki jih v relevantnih delih tudi povzema. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izražal zahteve po souporabi oziroma da je privolil v prikrajšanje, je glede na izpostavljene dopise, ki jih je toženka ignorirala (kakor tudi dogovorno delitev), napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje se sklicuje na izpoved tožnika, ki pa jo vzame iz konteksta. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da ustno ni zahteval uporabe, saj se je izogibal neposrednim konfliktom, zato je zahteve pošiljal pisno po pooblaščencu („se je pisalo“). Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo pisnih pozivov, ki so bili nesporno prejeti s strani pooblaščenca toženke, temveč je sledilo neresničnim navedbam toženke, da je tožnik ni pozival in zahteval souporabe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka oziroma je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Ker je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik podal zahtevo, da se objekt (gostinski s sobami) odda v najem, je podano nasprotje v razlogih sodbe o odločilnem dejstvu (ali je tožnik pozival toženko na omogočanje souporabe ali ne).

Ni mogoče sprejeti obrazložitve sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede na 67. člen SPZ verjetno rabil soglasje toženke, saj bi to pomenilo, da lahko toženka uporablja nepremičnino brez soglasja (in celo ob izraženi prepovedi in zahtevi za souporabo), tožnik pa sam ne. Ne drži, da tožnik ni dokazal prikrajšanja, ki bi moralo biti konkretno in realno. Tožnik je predložil listinski dokaz – rokopis toženke s kalkulacijo zaslužka, ki ga je toženka dosegala z obratovanjem in uporabo skupne nepremičnine (A 11), iz katerega izhaja, da je toženka ustvarjala dohodek in dobiček ter v celoti uporabljala objekt. Sodišče prve stopnje ga ni upoštevalo, ker je sledilo dokazano neresničnim navedbam toženke, da je nastal v času načrtovanja dejavnosti v letu 2006 in 2007, kar ne drži glede na to, da govori tudi o preživnini, ki je bila določena šele s sodbo v letu 2009. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi če toženka ne bi ustvarila dobička, to ne bi vplivalo na zahtevek tožnika. V skladu s sodno prakso se odmena oziroma uporabnina ugotavlja in je enaka višini tržne najemnine enakovredne nepremičnine, kar je najbolj objektivno merilo višine obogatitve na eni strani in prikrajšanja na drugi strani (II Ips 715/2004, II Ips 85/97).

Napačen je zaključek, da je bila toženka dobroverna, saj je ignorirala pozive na souporabo. Izrečena prepoved približevanja ne omogoča samovoljne in izključne uporabe skupne nepremičnine, hkrati pa tudi ne pomeni, da tožnik nima pravice do posredne uporabe. Zaradi sklenitve sodne poravnave v postopku opr. št. P 22/2009 ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka. Napačen in nerazumljiv je zaključek, da kaže na resničnost toženkinih navedb, da tožnik ni kazal pravnega interesa po uporabi solastne nepremičnine, ampak je želel samo nagajati. V judikatih, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, je šlo za drugačno dejansko stanje. V judikatu II Ips 715/2004 je zavzeto stališče, da tudi v primeru, če gre za uporabo deleža enega od solastnikov skupnega premoženja, ima drugi pravico do plačila ustrezne odmene.

Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti v posesti stvari kot svoje. Tak posestnik ni dolžan plačati uporabnine za čas, ko je bil v dobri veri (drugi odstavek 95. člena SPZ).

6Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki solastnika nepremičnine. Če toženka nima pravnega naslova za njeno uporabo v celoti, je v razmerju do tožnika nedobroverna posestnica tuje stvari(1). Sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. N 103/2009 s 1. 6. 2009, s katerem je bil tožencu izrečen ukrep prepovedi vstopa v objekt M. in približevanja toženki za čas šestih mesecev, ji takšnega pravnega naslova sam po sebi ne daje. Enako velja glede sodne poravnave, po kateri je v zadevi P 22/2009 tožnik umaknil tožbo zaradi motenja posesti v času od 20. 4. 2009 do 24. 4. 2009, toženka pa je umaknila pregon v kazenski zadevi zoper tožnika. Zato je zaključek sodišča prve stopnje (ki gradi na teh ugotovitvah), da toženka ni bila nedobroverna, napačen. Za nepoštenega pridobitelja/nedobrovernega posestnika SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo, določeno v 198. členu OZ(2).

7Solastniki imajo pravico uporabljati solastno stvar sorazmerno svojemu solastniškemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ) tako, da pri tem ne kršijo pravic drug drugega. Če pride do kršitve pravice solastnika ter do prikrajšanja na eni in obogatitve na drugi strani, ima prikrajšani solastnik pravico do nadomestitve koristi v obliki uporabnine(3). Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, takšno pa je že, če je posamezni solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe solastne stvari. Zgolj dejstvo, da solastnik ni uporabljal solastne nepremičnine, ker jo je drugi solastnik uporabljal v celoti, ne zadostuje(4). Na nasprotni strani pa se šteje, da je imel solastnik, ki je drugega solastnika izključil iz souporabe, od uporabe njegovega deleža korist(5). Obogatitev je torej v brezplačni uporabi solastninskega deleža drugega solastnika.

8V obravnavani zadevi tožnik zahteva od toženke plačilo uporabnine za čas od 1. 4. 2009 do 1. 9. 2010 (17 mesecev). Zgolj okoliščina, da je toženka sama uporabljala celotno solastno nepremičnino, tožniku še ne daje pravice do uporabnine. Nujna je (dodatna) ugotovitev, da si je tožnik prizadeval za souporabo solastne nepremičnine, a je zaradi toženkinega ravnanja (tj. preprečevanja) ni mogel izvrševati. Trditveno in dokazno breme glede navedenih pravno odločilnih dejstev nosi tožnik.

9Presoja sodišča prve stopnje (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da tožnik ni zatrjeval konkretnega in realnega prikrajšanja, je posledica napačnega razumevanja pravnega standarda konkretnega in realnega prikrajšanja. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je glede tega že v tožbi podal ustrezno trditveno podlago. Navajal je namreč, da je toženko, ki od 1. 4. 2009 sama koristi celotni poslovno stanovanjski objekt, večkrat pozival, naj mu omogoči souporabo (neposredno ali vsaj posredno – z oddajo nepremičnine oziroma dela nepremičnine v najem) ali pa mu za izključno uporabo vsaj plačuje protivrednost, toženka pa je takšne pozive zavračala oziroma ignorirala.

10Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik prostovoljno opustil uporabo nepremičnine (1. 1. 2009 se je prostovoljno odselil), nato mu je bil 1. 6. 2009 izrečen ukrep prepovedi vstopa v objekt in približevanja toženki za čas šestih mesecev, da bi po izteku navedenega obdobja od toženke ponovno zahteval souporabo objekta, pa ni dokazal, niti zatrjeval. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je v neuporabo objekta privolil in s tem privolil tudi v prikrajšanje, zato mu uporabnina ne pripada. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen, sodišče pa se posledično sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali mu je toženka souporabo odrekla. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje jasnih razlogov o tem, ali je toženka uporabljala celoten poslovno stanovanjski objekt, kot je sicer trdil tožnik.

11Ugotovitev, da je imel tožnik na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 103/2009 z dne 1. 6. 2009 izrečen ukrep prepovedi vstopa v objekt M. in približevanja toženki za čas šestih mesecev(6), sama po sebi ne zadošča za zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za obdobje veljavnosti navedenega ukrepa. Ugotoviti je treba razloge za izrek tega ukrepa, nato pa presoditi, ali bi bila glede na razloge, ki so pripeljali do njegovega izreka, ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo uporabnine v nasprotju z načeloma vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ)(7). V primeru pritrdilnega odgovora tožnik (najmanj(8)) za obdobje veljavnosti navedenega ukrepa ni upravičen do uporabnine. Izrečen ukrep je začel veljati šele med vtoževanim obdobjem, prenehal pa je veljati še pred njegovim zaključkom (torej je veljal le del vtoževanega obdobja) - za obdobje pred njim se sodišče prve stopnje ne bi smelo zadovoljiti z ugotovitvijo, da se je tožnik 1. 1. 2009 prostovoljno izselil iz objekta, saj iz njegovih trditev izhaja, da je kasneje ponovno izrazil željo po uporabi objekta.

12Zaključku, da tožnik od toženke ni zahteval souporabe (in je posledično privolil v svoje prikrajšanje), ki ga je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved tožnika(9), pritožnik upravičeno nasprotuje. Opozarja namreč, da je kot dokaz za svoje trditve o izraženih zahtevah za dopustitev souporabe (neposredne ali vsaj posredne) ali pa plačevanje uporabnine za izključno uporabo, predlagal tudi listinske dokaze, in sicer dopise tožnikovega pooblaščenca s 3. 4. 2009, 12. 11. 2009 in 23. 12. 2009, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo oziroma jih ni v celoti ocenilo. V zvezi z vsebino teh dopisov (A 7), ki jih časovno ni natančno umestilo, čeprav bi bilo to v okoliščinah konkretnega primera nujno, je sodišče prve stopnje pojasnilo le, da je v njih tožnik navajal, da toženki prepoveduje uporabo nepremičnine in da bi lokal lahko oddal tudi v najem. Toda iz njih izhaja tudi zahteva za izročitev ključev (dopis s 3. 4. 2009), zahteva, da mu toženka omogoči vsaj posredno souporabo (tako da se objekt oz. ½ objekta odda v najem ter se mu plačuje najemnina za njegovo polovico nepremičnine) ali pa mu toženka za izključno uporabo objekta plačuje mesečno uporabnino (dopis z 12. 11. 2009), in znova zahteva za izročitev ključev in omogočanje souporabe z oddajanjem sob v najem (dopis s 23. 12. 2009). Ker je sodišče prve stopnje te dopise pri oblikovanju dokazne ocene zanemarilo in jih ni časovno umestilo, je zaključek, da tožnik ni zahteval ponovne posesti/souporabe solastne nepremičnine, in nadaljnji, da z ničemer ni kazal interesa po uporabi solastne nepremičnine, ampak je želel toženki samo nagajati, preuranjen in obremenjen s kršitvijo 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

13Pritožnik utemeljeno opozarja, da okoliščina, da bi tožnik za oddajo v najem verjetno rabil soglasje toženke, ni utemeljen razlog, zaradi katerega izražene zahteve tožnika po posredni posesti solastne nepremičnine ne bi bilo mogoče upoštevati. Če zgoraj navedeni dopisi, na katere se je tožnik skliceval, morebiti niso bili poslani po izteku ukrepa prepovedi vstopa v objekt in približevanja toženki, ki je veljal šest mesecev, to še ni razlog, zaradi katerega jih ne bi bilo mogoče upoštevati. Navedeni ukrep je tožniku onemogočal le neposredno uporabo objekta, tožnik pa je, kot je zatrjeval, v svojih pozivih od toženke zahteval, da mu omogoči vsaj posredno souporabo (in tudi konkretno navedel kakšno) ali pa mu za svojo izključno uporabo plačuje uporabnino. Zato je treba takšne zahteve upoštevati tudi v primeru, da so bile podane pred iztekom omenjenega ukrepa. Prav tako ni razumna zahteva (prvostopenjskega sodišča), da bi moral tožnik po izteku navedenega ukrepa ponovno zahtevati souporabo, če je zahtevo morebiti podal le nekaj dni pred iztekom ukrepa. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da sklenitev sodne poravnave med tožnikom in toženko, po kateri je tožnik umaknil tožbo zaradi motenja posesti, toženka pa je umaknila predlog za pregon v kazenski zadevi zoper tožnika, sama po sebi ne omogoča zaključka, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje. Sklenjene sodne poravnave, ki ne izključuje, da tožnik kasneje ponovno izrazi zahtevo po souporabi, sodišče prve stopnje tudi ni časovno umestilo.

14Pritožnik utemeljeno opozarja tudi, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka od opravljanja gostinske dejavnosti ni imela koristi (kar je sodišče prve stopnje utemeljilo z negativnim poslovnim izidom za leto 2009), ne upošteva, da se v skladu s stališčem sodne prakse obogatitev kaže v brezplačni uporabi solastninskega deleža drugega solastnika, višina koristi pa je enaka povprečni tržni najemnini v obsegu deleža prikrajšanega solastnika(10).

15Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP in prvi odstavek 354. člena ZPP).

16V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati iz zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč in znova presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka.

17Najprej se bo moralo ukvarjati z ugotavljanjem razlogov za izdajo ukrepa o prepovedi vstopa v objekt in približevanja toženki. Če so bili ti taki, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, da bi tožniku pripadala uporabnina, bo treba zahtevek zavrniti vsaj za obdobje, ko je ukrep veljal. Nadalje bo moralo sodišče presoditi, kako so te okoliščine vplivale na obdobje pred in po izrečenem ukrepu. V primeru, da bo sodišče ugotovilo (za del ali za celotno obdobje), da razlogi za izrek ukrepa niso bili take narave, pritožbeno sodišče za nadaljnje sojenje podaja nadaljnje napotke. V zvezi s tožnikovimi trditvami, da je od toženke zahteval, da mu za izključno uporabo nepremičnine plačuje vsaj uporabnino, višje sodišče pojasnjuje, da takšna zatrjevana zahteva predstavlja obvestilo toženki, da ne pristaja na brezplačno uporabo celotne solastne nepremičnine (in s tem tudi njegovega deleža na solastni nepremičnini). Če jo bo sodišče prve stopnje štelo za dokazano, bo pomembno, kako se je toženka nanjo odzvala. Če mu je na takšno zahtevo ponudila možnost souporabe/uporabe ustreznega dela objekta, kar je tožnik, kot izhaja iz njegovih navedb, tudi prvenstveno zahteval, ni pa je izkoristil, nima pravice do uporabnine. Če bo presodilo, da toženkine navedbe o tem, kako je reagirala na tožnikove zahteve (če bo ugotovilo, da jih je tožnik podal), niso jasne, jo bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj se do tega jasno opredeli. Enako velja v primeru obstoječih, vendar nejasnih navedb, s katerimi je odgovarjala na tožnikove trditve, da je v vtoževanem obdobju sama uporabljala celotno solastno nepremičnino. Uporabnina gre tožniku le v primeru, če je toženka kljub postavljeni zahtevi za (četudi zgolj posredno) souporabo objekta to preprečevala oziroma če mu na postavljeno zahtevo, naj za izključno uporabo solastne nepremičnine plačuje vsaj uporabnino, ni ponudila možnosti njene souporabe.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj VSL sodba II Cp 3380/2014 z dne 4. 3. 2015.

Op. št. (2): Primerjaj VSL sodba I Cp 3463/2014 z dne 14. 1. 2015.

Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 67/2009 z dne 17. 5. 2012, VS RS sodba II Ips 251/2006 z dne 25. 9. 2008.

Op. št. (4): Primerjaj VS RS sodba II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014.

Op. št. (5): VS RS sklep II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015.

Op. št. (6): Izpodbijana sodba ne vsebuje jasnih ugotovitev o postopku, v katerem je bil ukrep izdan, oziroma o pravni podlagi za izrek ukrepa, opravilna številka zadeve pa nakazuje, da je bil ukrep izdan v nepravdnem postopku po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). V skladu s šestim odstavkom 21. člena ZPND in petim odstavkom 22. člena ZPND lahko povzročitelj nasilja od žrtve nasilja zahteva primerno nadomestilo za izključno uporabo stanovanja le, če je to skladno z načelom pravičnosti. Če takšne zahteve v nepravdnem postopku po ZPND ne postavi, ga to ne ovira, da v (kasnejšem) pravdnem postopku (kot npr. v predmetnem) zahteva plačilo uporabnine.

Op. št. (7): Primerjaj Strajnar, Z., Verzije, Pravosodni bilten 1/2012, str. 30.

Op. št. (8): Razlogi za izrek ukrepa prepovedi približevanja so lahko (bili) taki, da bi bilo v nasprotju z načeloma vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic prisoditi uporabnino za celotno obdobje.

Op. št. (9): Da se je iz objekta izselil, ker tam ni želel več bivati in da v lokalu tudi ni želel opravljati gostinske dejavnosti, želel pa je nekaj imeti od opravljanja dejavnosti toženke.

Op. št. (10): Primerjaj Zvone Strajnar, Verzije, ibidem, str. 32, VSL sodba I Cp 43/2012 z dne 20. 6. 2012.