22. člen ZPND

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Ni videti razlogov, da tudi denarna kazen, določena za kršitev zapovedane opustitve na podlagi ZPND, ne bi bila izrečena za vsako kršitev zapovedane opustitve, izrečeno s sodno odločbo. Namen denarne kazni je prvenstveno v zagotovitvi varstva žrtve pred nasilnimi ravnanji. Dolžnika naj izrek denarne kazni (in ne šele izvršitev, kot meni pritožnik) odvrne od kršitve izrečenih ukrepov. V nasprotju s tem namenom bi bilo stališče, da se prvotno izrečena kazen izreče ne glede na to, kolikokrat je dolžnik kršil s sodno odločbo izrečeno prepoved. Ker izvedba postopka po naravi stvari terja določen čas, se v primeru ponavljajočih kršitev v krajšem časovnem obdobju sodišče ne more odzvati na vsako od kršitev (ugotoviti kršitev, naložiti plačilo izrečene denarne kazni in določiti novo, višjo denarno kazen). Če bi se za vse kršitve, izvršene v času do izdaje sodne odločbe, izterjala le ena denarna kazen, bi bil kršitelj prej vzpodbujen k ponavljanju kršitev, kot pa da bi ga denarna kazen od njih odvračala. Namen denarne kazni bi bil izjalovljen.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo, da so sklepi, izdani v postopkih odločanja o ukrepih za preprečevanje nasilja po ZPND, ki so časovno omejeni, v bistvenem podobni sklepom, izdanim v postopkih odločanja o začasnih odredbah. To pomeni, da ti sklepi nimajo dejanske narave sodbe ‑ z njimi ni dokončno urejeno razmerje med udeleženci postopka v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP, ampak je njihov namen zagotoviti zgolj začasno varstvo enega ali nekaterih od udeležencev, zato predlog za dopustitev revizije v zvezi z njimi ni dovoljen. Naravo sklepov iz prvega odstavka 384. člena ZPP, zoper katere je revizijo mogoče dopustiti, imajo v postopkih po ZPND le tisti sklepi sodišča druge stopnje, s katerimi je odločeno, da se povzročitelju nasilja skladno z drugim odstavkom 21. člena ZPND izreče časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja žrtvi v izključno uporabo. V konkretnem primeru ne gre za navedeno izjemo. Predlog nasprotnega udeleženca za dopustitev revizije se namreč nanaša na odločitev sodišča druge stopnje glede časovno omejenih ukrepov. Ker njegov predlog po pojasnjenem torej ni dovoljen, ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP‑1

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali je mogoče podaljšanje ukrepov po ZPND izreči, če povzročitelj nasilja izrečenih ukrepov ni kršil, kar pomeni, da ni storil novega nasilnega dejanja. Sodišče druge stopnje izpostavlja, da se ukrepi na podlagi ZPND izrekajo na podlagi dokaznega standarda verjetnosti (prvi odstavek 22. člena ZPND), zaradi česar so lahko zgolj začasnega (ne pa trajnega) značaja, in sicer lahko trajajo največ 12 mesecev (tretji odstavek 19. člena ZPND). Jezikovna razlaga tretjega odstavka 19. člena ZPND ne dopušča, da bi lahko bila ista nasilna dejanja, kot so bila podlaga za izrek prvotnega ukrepa, tudi podlaga za njegovo podaljšanje, saj je zakonsko besedilo jasno - izrečeni ukrepi lahko trajajo največ 12 mesecev. Enako velja za namensko razlago navedene določbe. Ukrepi po ZPND so začasnega značaja (trajajo 12 mesecev), njihov namen je žrtvi nasilja v hitrem sumarnem postopku čimprej nuditi zaščito pred nasiljem (zato se tudi sporna dejstva ugotavljajo s stopnjo verjetnosti, ne pa s stopnjo prepričanja, kot v večini ostalih sodnih postopkov). Ukrepi, ki so bili izrečeni na podlagi dejstev, ki so bila ugotovljena s

Je pa pritrditi pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da bi sodišče prve stopnje za razjasnitev spornih dejstev, in sicer, ali je do zatrjevanih nasilnih dejanj dejansko prišlo, moralo zaslišati priči, ki ju je predlagal, in sicer skupni hčerki udeležencev postopka, ki končujeta srednjo šolo. Sodišče prve stopnje je ta dokazna predloga zavrnilo z argumentom, da je priči želelo zaščititi, da ju ne bi dodatno izpostavljalo duševnih stiskam, katere sta doživljali v času skupnega življenja in ob razpadu skupnosti njunih staršev. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da to ni pravno upošteven razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Ker predlagana dokaza neupravičeno nista bila izvedeni, zaradi česar nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost, da bi dokazoval pravno odločilna dejstva, ki so mu v prid, je bila s tem kršena njegova pravica do izjave v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Vsaka začasna odredba, tudi začasne odredbe iz 162. člena DZ, mora biti povezana s tožbenim zahtevkom oziroma v obravnavanem primeru s predlogom. Nasprotna udeleženka je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku, ki teče zaradi ureditve varstva in vzgoje, stikov in preživljanja otrok. Začasna odredba je v delu, ki se nanaša na preživnino, nedvomno s tem predlogom povezana, del, ki se nanaša na prepustitev nepremičnine, pa te povezave (koneksnosti) nima. Ker nasprotna udeleženka ni trdila, da bi bila povezana s kakšno drugo zahtevo za ureditev razmerja, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno presojalo v okviru določbe 109. člena DZ oziroma, kot da bi šlo za predlog po tem členu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje izhaja, da je nasprotni udeleženec navedeni sklep z dne 16. 1. 2024 v obdobju od 16. 1. 2024 do 1. 3. 2024 kršil kar 63 krat, kar sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dopisov Policijske postaje Murska Sobota z dne 15. 2. 2024 in 11. 3. 2024, zaslonskih posnetkov telefona predlagateljice in njenih navedb v vlogi z dne 6. 3. 2024 o tem, da je prepoved približevanja kršena. Glede na navedeno in glede na to, da zakon omejuje izrek denarne kazni fizični osebi na 10.000,00 EUR (tretji odstavek 226. člena ZIZ) in glede na to, da je bila s sklepom z dne 16. 1. 2024 nasprotnemu udeležencu za vsako kršitev izrečena kazen v višini 1.000,00 EUR, mu je sodišče prve stopnje pravilno naložilo plačilo denarne kazni v višini 10.000,00 EUR (kot pojasnjeno v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v primerih, kot je predmetni, ko je dolžniku z izvršilnim naslovom naloženo dejanje (ali opustitev), ki ga lahko opravi le dolžnik osebno in dolžnik svoje obveznosti iz izvršilnega naslova ne izpolni oziroma jo krši, za naložitev plačila denarne kazni (in

Postopek, v katerem se izrekajo ukrepi po ZPND je sicer nepravdni postopek, vendar ima začasno naravo, zato mora biti hiter, posledično pa v postopku velja nižja stopnja dokaznega standarda, kar pomeni, da mora sodišče odločilna dejstva ugotoviti s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti. V skladu z osmim odstavkom 22.a člena ZPND sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Gre za specialno določbo v razmerju do pravil o povrnitvi stroškov v nepravdnem postopku po ZNP-1 kot splošnem predpisu, ki ureja nepravdne postopke. Prosti preudarek pomeni, da mora sodišče pri odločanju upoštevati vse relevantne okoliščine ter v obrazložitvi navesti odločilna dejstva, na podlagi katerih utemeljuje odločitev o porazdelitvi stroškovnega bremena.

Predlagatelj ni podal predloga za spremembo začasne odredbe, pač pa predlog za prenehanje dela pravnomočne začasne odredbe; zakonska podlaga za odločitev so določila 160. člena DZ. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče sklene, da izrečeni ukrep preneha, če prenehajo razlogi za izrek ukrepa, skladno s tretjim odstavkom pa ukrep preneha tudi s potekom časa, ki ga določa zakon za posamezen ukrep. Z delom začasne odredbe, ki odreja izmenično izselitev udeležencev iz hiše, je sodišče poseglo v pravico udeležencev do doma, ki je varovana v okviru ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen URS). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena URS), mora sodišče pri odločanju o njih presoditi, ali je teža posega sorazmerna zasledovanemu cilju, upoštevaje pri tem vse okoliščine konkretnega primera. Ne gre spregledati, da gre za primerljivo situacijo, kot nastane v primeru stanovanjskega varstva ob razvezi po 109. členu DZ ali po 22. členu ZPND. Oba ukrepa sta omejena na največ 1 leto (stanovanje se dodeli v uporabo za največ 6 mesecev, na predlog se lahko stanovanjsko varstvo podaljša š

Pravilno in prepričljivo se je sodišče prve stopnje opredelilo do zatrjevanega in po sodišču ugotovljenega tako preteklega nasilja8 kot do zatrjevanega in po sodišču ugotovljenega nasilja, segajočega v obdobje trajanja izrečenega ukrepa po čl. 19 ZPND (ki predstavlja kršitev ukrepov predhodne odločitve), o v bistvenem nespremenjenih razmerah od 9. 8. 2021 in nadaljnji potrebi po zagotavljanju varnosti predlagateljice ter o možnosti nadaljevanja izvrševanja nasilja v primeru nepodaljšanih ukrepov, vse s potrebno stopnjo dokaznega standarda verjetnosti, kot tudi o ustreznosti ukrepov.

Napotitev iz 19.a člena ZPND ne predstavlja ukrepa, saj ta ni primeroma navedena v 19. členu ZPND, ki govori o ukrepih, ampak je določena v posebnem členu in se lahko izreče ob izdaji ukrepa. Sankcioniranje, ki je določeno v 22.č členu ZPND pa je omejeno le na točno določne primere, ki so v njem taksativno navedeni in zato ne more veljati tudi za napotitev iz 19.a člena ZPND.

V izrečenem ukrepu ni bilo navedeno, da je časovni trenutek začetka veljavnosti izrečenih ukrepov za varstvo pred nasiljem vročitev sklepa nasilnežu, kar pomeni, da je (ex parte izdani) sklep začel veljati takoj, kar je tudi edino logično, saj se ukrep izreče, ker je treba žrtev nujno, torej takoj, zaščititi. Tudi ni logično, da bi časovno sklep za udeležence veljal različno (tudi žrtev se mora zavedati njegove časovne omejenosti), povsem možno pa je, da ga različni udeleženci prejmejo v različnem časovnem trenutku. Za podaljšanje ukrepov morajo biti podani enaki razlogi kot za njihov izrek, torej povzročanje nasilja s telesno poškodbo žrtve ali prizadejanjem škode na njenem zdravju, ali drugačen protipraven poseg v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, poleg tega pa mora biti izkazano še, da že izrečeni ukrepi niso zalegli.

Predlagateljica in njena pooblaščenka se naroka kljub pravilnemu vabljenju nista udeležili in zato je prvostopno sodišče povsem pravilno v skladu z določbo prvega odstavka 22.a člena ZPND v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in drugim odstavkom 258. člena ZPP narok opravilo brez udeležbe in zaslišanja predlagateljice. Predlagateljici tako ni bila kratena pravica do obravnavanja po določbi 22. člena Ustave RS v zvezi z 42. členom ZNP in 5. členom ZPP, kot zatrjuje pritožba.

Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o podaljšanju ukrepov pravilno ponovno ugotavljalo ali obstajajo okoliščine zaradi katerih je sodišče po pogojih, kot jih določa ZPND dolžno zaščititi žrtev in pri tem pravilno upoštevalo pretekla in dosedanja ravnanja predlagatelja ter vse posebnosti konkretnega primera. Ustrezno je ugotovilo, da še vedno obstaja resna bojazen, da bo nasprotni udeleženec izvajal nasilje v primeru srečevanja in skupnega bivanja v solastni nepremičnini, zaradi katerega so mu bili izrečeni ukrepi.

Med oblikami nedovoljenega nasilja sta v 3. členu ZPND navedena tudi psihično nasilje in zalezovanje. Kot psihično nasilje so opredeljena ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije. Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve. Po 19. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilju, ki je žrtvi prizadejal škodo na zdravju ali je drugače protipravno posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, prepove vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev, in se zadrževati v njegovi bližini, mu prepove zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja, prepove navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb, in prepove vzpostaviti srečanje z žrtvijo. Po 21. členu ZPND lahko sodišče povzročitelju nasilja, ki živi ali je živel v

Pritožnik se torej pritožuje zoper domnevno napačne razloge, ki jih sodišče podaja v utemeljitev izrečenih prepovedi. Glede na stališče teorije ter sodno prakso sodišče druge stopnje pojasnjuje, da zoper obrazložitev stranka nima niti formalnega niti materialnopravnega pritožbenega interesa. Tudi iz judikatov Vrhovnega sodišča izhaja, da ima stranka pravico vložiti pravno sredstvo samo zoper izrek, ker jo zavezuje samo pravnomočni del sodbe ter, ker je končni smoter pritožbe izpodbiti izrek sodne odločbe, ne pa njene razloge.

V skladu z drugim odstavkom 236.a člena ZPP v primeru, če sodišče stranko pozove, naj predloži pisno izjavo priče, katere zaslišanje je predlagala, pa stranka tega ne stori, sodišče dokaz z zaslišanjem te priče izvede le, če stranka izkaže za verjetno, da je pisno izjavo priče poskušala pridobiti, vendar pri tem ni bila uspešna.

Zaradi suspenzivnega učinka ukrepov po ZPND in ker predlagateljici v času trajanja ukrepov njihovega podaljšanja nista predlagali, s sklepom določeni ukrepi pa so se v času vložitve pritožbe že iztekli, se s pritožbama položaj pritožnikov ne bo spremenil, izboljšal oziroma poslabšal, zaradi česar pritožniki nimajo pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje.

Konflikti (razvezanih) zakoncev, zaradi katerih se (nekdanji) zakonec izseli iz solastne nepremičnine, niso sami po sebi zadosten (utemeljen) razlog, zaradi katerega bi bil ta (nekdanji) zakonec kot solastnik upravičen do uporabnine. Izkazane morajo biti posebne okoliščine, zaradi katerih se je solastnik zaradi ravnanja drugega solastnika izselil in zaradi katerih se ni dolžan vrniti nazaj v nepremičnino oziroma ni bil upravičen zahtevati od drugega solastnika uporabe solastne nepremičnine.

Zgolj okoliščina, da je toženka sama uporabljala celotno solastno nepremičnino, tožniku še ne daje pravice do uporabnine. Nujna je (dodatna) ugotovitev, da si je tožnik prizadeval za souporabo solastne nepremičnine, a je zaradi toženkinega ravnanja (tj. preprečevanja) ni mogel izvrševati. Trditveno in dokazno breme glede navedenih pravno odločilnih dejstev nosi tožnik.