21. člen ZPND

Namen zaščite žrtev nasilja po ZPND ni kaznovanje posameznika za njegova pretekla ravnanja, temveč prenehanje in preprečitev nasilja. Predpostavka za izrek ukrepov tako ni samo ugotovitev, da je predlagateljica žrtev nasilnega ravnanja, temveč s stopnjo verjetnosti izkazana nevarnost ponovitve nasilja. Ureditvi razmerij v zvezi s skupnim premoženjem in plačevanjem preživnine po spremembi družinske situacije sta namenjena postopek za delitev skupnega premoženja in postopek za varstvo koristi otroka, ne ukrepi za zaščito pred (ekonomskim) nasiljem. Pravilen je materialnopravni sklep, da predlagateljica ni (več) žrtev nobene od oblik nasilja in da pretekla dejanja nasprotnega udeleženca niso (več) vir njene ogroženosti.

Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in to za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Predlog za dopustitev revizije po ZPND praviloma ni dopusten. Izjema je le ukrep o prepustitvi stanovanja v uporabo, ki ga v skladu z zakonsko določenimi pogoji sodišče časovno ne omeji.

V postopku podaljšanja ukrepa je sodišče prve stopnje pri presoji, ali predlagateljici še potrebujeta varstvo, pravilno ugotavljalo, ali je podana verjetnost ponavljanja nasilnih dejanj, presojalo je ravnanje nasprotnega udeleženca in predlagateljic med izvrševanjem ukrepa ter ovrednotilo vpliv že izvršenih nasilnih ravnanj na predlagateljici.

Izrek ukrepov je utemeljen le tedaj in v takem obsegu, kolikor je potrebno zavarovati žrtev, in še to le za tak čas, da lahko določena žrtev nasilja v konkretnih okoliščinah primera poišče trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori.

Predlog za dopustitev revizije po ZPND praviloma ni dovoljen. Izjema je le ukrep o prepustitvi stanovanja žrtvi v izključno uporabo, ki je časovno neomejen.

V ZPND predvideni ukrepi niso namenjeni reševanju konfliktnih partnerskih razmerij in spornih vprašanj v zvezi z (domnevnim) skupnim premoženjem, temveč zaščiti žrtev nasilnih dejanj z ukrepi za prenehanje obstoječega in preprečitev grozečega nasilja. Dogajanje 16. 10. 2024 in siceršnja dinamika razmerja med udeležencema izkazujeta konflikten in nekonstruktiven partnerski odnos ter neurejena premoženjska razmerja, ne pa nasilja nasprotne udeleženke nad predlagateljem. Predlog za izrek ukrepov za njegovo zaščito je bil zato utemeljeno zavrnjen. Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb prvostopenjskih sodišč ter se zato od pritožnikov pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Golo ponavljanje dejanskih in pravnih naziranj iz postopka pred sodiščem prve stopnje temu standardu ne zadosti, saj ne predstavlja kritike izdane in izpodbijane odločbe.

Namen ukrepa prepustitve stanovanja po ZPND ni v reševanju neurejenih premoženjskih razmerij med nekdanjima zakoncema, ampak v reševanju družinske situacije na način, da se iz stanovanja v skupni rabi umakne povzročitelja nasilja in se s tem žrtvi zagotovi neposredna varnost. Namen navedenega ukrepa je jasen, prav tako tudi njegov predmet. Nanaša se lahko le na stanovanje oziroma na njegovo prepustitev, ne pa tudi na druge nepremičnine ali njene dele, ki niso stanovanje oziroma z njim niso povezani (npr. shramba, klet, …).

Primarni cilj določitve ukrepov po ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Takšen je tudi namen varstva po 21. členu ZPND, ki je v tem, da se je v primeru verjetno ugotovljenih pogojev za izrek ukrepa, iz stanovanja v skupni rabi (ne glede na lastniška ali druga razmerja) dolžan umakniti nasilnež in ne žrtev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je predlagateljica lastnica druge nepremičnine, v katero se lahko umakne, nasprotni udeleženec pa nima v lasti druge nepremičnine. Pritožnik se ob verjetno ugotovljenem nasilju nad predlagateljico in stopnje njene ogroženosti, ki zahteva umik nasprotnega udeleženca, glede na že omenjen namen ZPND, tudi na pravico do doma ne more uspešno sklicevati. To velja tudi za časovno neomejen ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi, ki je utemeljen s tem, da je verjetno ugotovljeno, da je predlagateljica izključna lastnica stanovanja.

Sodišče prve stopnje je ukrep prepustitve stanovanja v skupni uporabi v izključno uporabo žrtvi izreklo, ko je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je predlagateljica žrtev dlje časa trajajočega psihičnega nasilja, ki ga nad njo vrši njena hči. V ozadju psihičnega nasilja je sicer duševna bolezen nasprotne udeleženke, vendar pa je nasprotna udeleženka s svojimi dlje časa trajajočimi ravnanji in psihičnim pritiskom nedopustno posegla v duševno celovitost predlagateljice, v njeno dostojanstvo ter pravico do miru in varnosti. Predlagateljica je do nje v podrejenem položaju, pred njo pa občuti izrazit strah in je na podlagi preteklih izkušenj prepričana, da je nasprotna udeleženka zmožna skrajno agresivnih dejanj. Odločilno je, da do psihičnega nasilja prihaja tudi v obdobjih, ko pri nasprotni udeleženki niso izpolnjeni pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve in ko ni v akutni fazi.

Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, ni pomembno le vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja nasilje ali ne, temveč ali predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost utemeljen. Sodišče mora najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici za to, da so žrtve nasilnih dejanj, ter gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost oziroma zasebnost. Ukrep prepovedi približevanja in vstopa v stanovanje ne izključuje z ukrepom po 21. členu ZPND, ukrepi se dopolnjujejo in omogočajo celovito zaščito žrtev nasilja.

Pravica udeležencev do sodelovanja v postopku, ki zajema tudi pravico do izjave oz. do kontradiktornega postopka, je res osrednja procesna pravica, predvidena v členu 5 ZNP-1, kot pritožbi pritrjuje pritožbeno sodišče, vendar je bila v obravnavanem primeru v celoti in dosledno spoštovana kljub posebnostim v postopku, izvedenem po določbah ZPND. Spoštovanje 5. člena ZNP-1 tudi ne pomeni, da ima udeleženec absolutno pravico do izvedbe predlaganih dokazov - sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne, če ima sprejemljiv razlog, ki je tudi ustavnopravno dopusten. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko ni izvedlo po nasprotni udeleženki predlaganih in v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov. Pritožnica takšne odločitve na samem naroku ni grajala, čeprav bi jo lahko, glede na to, da sta glede na sprejeti sklep sodišča o zaključenem dokazovanju bila nasprotna udeleženka in njen pooblaščenec seznanjena, da ti dokazi niso bili izvedeni (člen 286b ZPP), zato se v pravnem sredstvu na to postopkovno kršitev ne more več sklicevati. Ne glede na zapisano pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Ni slediti pritožbeni

Kot krivdno povzročene stroške šteje sodišče tudi stroške izjalovljenega postopka, ki za udeležence ni prinesel nikakršne vsebinske pravne kvalitete. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so krivdno povzročeni stroški tudi tisti, ki so bili povzročeni po nepotrebnem.

Ukrep po ZPND je namenjen temu, da se (med drugim) onemogoči psihično nasilje, tega pa z nekonkretizirano prepovedjo negativne indoktrinacije ni mogoče doseči. Takšen ukrep ni na mestu in bi bil neučinkovit oziroma ne gre za primeren ukrep v skladu z ZPND. Zaradi njegove splošnosti in nekonkretiziranosti je nenazadnje takšen ukrep tudi neizvršljiv, pri čemer pa je sodišče za kršitev zagrozilo nasprotni udeleženki z denarno kaznijo.

Kot je zgoraj obrazloženo, je ukrep prepustitve hiše toženki ter prepovedi vstopanja in približevanja hiši veljal do 29. 9. 2022, ukrep prepovedi približevanja se toženki na razdaljo, krajšo od 200 m, navezovanja stikov z njo in vzpostavljanja kakršnihkoli srečanj pa do 10. 10. 2023. Sodišče prve stopnje je obravnavanje v tej zadevi zaključilo 6. 9. 2023, ko je še veljal ukrep prepovedi približevanja tožnika toženki na manj kot 200 m in srečevanja z njo. Zato tožniku ni mogoče nuditi posestnega varstva, saj bi sodišče z ugoditvijo zahtevku poseglo v odločbo drugega sodišča, ki mu prepoveduje približevanje toženki. Gre za položaj, ko je toženka zaradi odločbe nepravdnega sodišča dejansko pridobila pravico do izključne posesti hiše tudi po času, ko za tožnika ni več veljal ukrep prepovedi vstopa in približevanja hiši (to je po 29. 9. 2022). Ali povedano drugače, zaradi osnovne pravice do pravnega varstva je nedopustno, da bi pravdno sodišče s tem, ko bi tožniku dalo posestno varstvo, v celoti izničilo ukrep nepravdnega sodišča, to je prepoved približevanja toženki na razdaljo krajšo od 200 m in vsakršno srečevanje z njo. Po splošno znanih podatkih sodišču je življenjsko logično, d

Sodišče je ustreznost ukrepa pretehtalo z vidika načela sorazmernosti - torej njegove nujnosti, primernosti in interesov žrtve ter povzročitelja nasilja. Ustrezno je upoštevalo čas trajanja, intenziteto in vrsto nasilja, trajanje ukrepa v dolžini treh mesecev (oziroma omejitev trajanja ukrepa) pa je mogoče tako po tretjem odstavku (če sta žrtev in povzročitelj nasilja solastnika ali skupna lastnika stanovanja v skupni uporabi) kot po četrtem odstavku 21. člena ZPND (če je povzročitelj nasilja sam ali s tretjo osebo lastnik, solastnik ali skupni lastnik stanovanja v skupni uporabi). Ukrep lahko traja le toliko časa, kot je nujno potrebno, saj gre za močan poseg v lastninsko oziroma solastninsko pravico nasprotnega udeleženca.

Pravilen je zato zaključek, da v tem postopku ugotovljena ravnanja nasprotnega udeleženca, predlagatelji še vedno občutijo kot njegova sporočila oziroma kot psihični pritisk na predlagateljico in mladoletna sina, zlasti ob upoštevanju pretekle hude grožnje prvi predlagateljici, zaradi katere je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grožnje. Ti dogodki še vedno močno vznemirjajo vse predlagatelje, ki se zato še vedno počutijo življenjsko ogrožene. Vse to dokazuje, da že izrečeni ukrepi še niso zalegli, zato je sodišče prve stopnje ugovor nasprotnega udeleženca utemeljeno zavrnilo.

Glede na namen Zakona o preprečevanju nasilja v družini in samo naravo odločanja v postopku po tem zakonu bi odlog izvršbe izničil učinek sprejete odločitve po tem zakonu.

Za izrek predlaganih ukrepov po 19. in 21. členu ZPND mora ravnanje doseči takšno intenziteto, da utemeljuje poseg v družinsko skupnost/zasebnost. Zaščitniška intervencija države je skrbno omejena samo na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine; obseg in intervencija pa morata biti sorazmerni stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Vsaka izjava še ne pomeni psihičnega nasilja, sploh ob upoštevanju okoliščin, nanizanih v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Razumeti jo je mogoče kot poziv k urejanju njihovih civilnopravnih razmerij, nikakor pa ne kot obliko nasilja nad predlagateljico.