VSRS Sodba III Ips 59/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje revizijske stroške.

Dosedanji potek postopka

1Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo zneska vlaganj v nepremičnine parc. št. 2302, 2398/1, 2398/3 in 2398/5, k. o. ... (v nadaljevanju nepremičnine), v solasti tožene stranke. Zahtevek utemeljuje na določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Navaja, da je tožena stranka kot pridobiteljica solastnega deleža na nepremičninah, ki so bile vrnjene v (so)last denacionalizacijskih upravičencev, obogatena za vtoževani znesek. Podlaga za pridobitev njene lastninske pravice (v solastnem deležu) so bila namreč vlaganja tožeče stranke.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališče, da tožena stranka v sporu ni pasivno legitimirana. Ob upoštevanju določb 2., 3. in 5. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) je v sporu pasivno legitimiran Sklad kmetijskih zemljišč.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da pasivna legitimacija v sporu ni odvisna od tega, ali je spor neposredno povezan z upravičenji in obveznostmi, ki izhajajo neposredno iz lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč je samostojna pravna oseba, ustanovljena za razpolaganje in upravljanje s kmetijskimi zemljišči, ki so v lasti tožene stranke. Kot razpolaganje je šteti tudi morebitne odškodninske ali kondicijske oziroma verzijske zahtevke, ki izhajajo iz pridobitve lastninske pravice na kmetijskem zemljišču.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi tožeče stranke oziroma podredno, da razveljavi drugo in prvostopenjsko sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

Ugotovljeno dejansko stanje

7Tožeča stranka je imela v času družbene lastnine v upravljanju in uporabi nepremičnini parc. št. 2303 in 2398, k. o. ... S parcelacijo se je nepremičnina parc. št. 2398 delila (med drugim) na parc. št. 2398/1, 2308/3 in 2398/5.

8Vrednost nepremičnin, ki jih je upravljala tožeča stranka, se je povečala, kar je upravni organ v postopku njihove denacionalizacije tudi upošteval. Tožena stranka je na parc. št. 2303, k. o. ..., pridobila solastninski delež v višini 46 %, na nepremičninah parc. št. 2398/1, 2308/3 in 2398/5, ista k. o., pa v višini 67 %. Preostale deleže na navedenih nepremičninah so prejeli bivši člani Meščanske skupnosti ... kot denacionalizacijski upravičenci.

9Nepremičnine, ki jih je upravljala tožeča stranka, so bile po svoji naravi kmetijska zemljišča.

O utemeljenosti revizije

10Bistveno za odločitev o utemeljenosti revizije je odgovoriti na vprašanje obstoja pasivne legitimacije tožene stranke. Sodišči nižjih stopenj sta ugovoru tožene stranke ugodili in zaključili, da njena pasivna legitimacija ni podana, saj z nepremičninami skladno z določbami ZSKZ upravlja Sklad kmetijskih zemljišč v imenu in za račun tožene stranke. Takšen zaključek je pravilen.

11Tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljuje na obligacijski podlagi (190. člen OZ). Pri njegovi obravnavi pa je treba upoštevati naravo nepremičnin (podržavljena in kasneje denacionalizirana kmetijska zemljišča) in na njih obstoječi pravni režim, kot izhaja iz določb ZSKZ in Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

12Nepremičnine (kmetijska zemljišča), s katerimi je upravljala tožeča stranka, so po določbah ZSKZ po samem zakonu prešle na toženo stranko. Z dnem uveljavitve ZSKZ so postale last tožene stranke in bile prenesene na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (prvi odstavek 14. člena ZSKZ). Skladno z določbo petega odstavka 14. člena ZSKZ je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov postal pravni naslednik upravljavca, torej tožeče stranke, v delu, ki se nanaša na prenesene nepremičnine. Vrednost prenesenih nepremičnin, ki so prešle na sklad, je obsegala tudi vsa (morebitna) vlaganja v te nepremičnine. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je postal njihov upravljavec in zavezanec za njihovo vračilo prejšnjim lastnikom (ali njihovim pravnim naslednikom) v denacionalizacijskem postopku (prvi odstavek 20. člena ZSKZ v zvezi s 27. členom ZDen). Država je tako z zakonom skladu zaupala „splošno pooblastilo za urejanje in razčlenjevanje z zakonom določenih razmerij, v skladu z namenom in kriteriji zakona“.(1) Na sklad je prenesla pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer lahko izvrševala sama. Sklad je samostojna pravna oseba (3. člen ZSKZ). Sredstva, ki jih pridobi z gospodarjenjem s kmetijskimi zemljišči, so njegov prihodek, poleg tega pridobiva sredstva za svoje delovanje tudi iz proračuna tožene stranke in iz drugih virov (10. člen ZSKZ).

13Tožeča stranka svoje prikrajšanje utemeljuje na vlaganjih, ki jih je izvedla v (kasneje) podržavljena kmetijska zemljišča. Povračilo vlaganj in s tem povezane pravne položaje zaradi višje vrednosti nepremičnin je potrebno ločiti v dveh razmerjih. Razmerje med zavezancem za vračilo nepremičnin in denacionalizacijskim upravičencem ureja 25. člen ZDen. Nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, se po izbiri upravičenca vrne na enega od treh zakonsko predvidenih načinov. V konkretnem primeru se je (zaradi vlaganj) povečana vrednost nepremičnin upoštevala tako, da so denacionalizacijski upravičenci na njej prejeli solastniški delež do prvotne vrednosti nepremičnine. V preostalem je nepremičnina ostala v lasti tožene stranke. S tem se je razrešilo dolžniško-upniško razmerje med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem za vračilo podržavljenih nepremičnin. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami (konkretno tožečo stranko) niso predmet postopka o denacionalizaciji.(2)

14Nadalje pa je v zvezi z izvedenimi vlaganji potrebno upoštevati razmerje med upravljavcem/uporabnikom kmetijskega zemljišča, ki je bilo do lastninjenja v družbeni lastnini, in Skladom kmetijskih zemljišč, ki je skladno z določbo 2. člena ZSKZ ob podržavljenju nepremičnin prevzel upravljanje in gospodarjenje s kmetijskimi zemljišči v lasti tožene stranke. Določba 17. člena ZSKZ daje uporabniku zemljišča možnost, da do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji nadaljuje z uporabo in upravljanjem kmetijskih zemljišč tako, da s Skladom kmetijskih zemljišč sklene zakupno ali drugo ustrezno pogodbo. Morebitna vlaganja v zemljišča se upoštevajo (kompenzirajo) pri določitvi trajanja zakupa (za čas amortizacijske dobe vlaganja), pri čemer uporabniki niso upravičeni do plačila nadomestila.(3) Ureditev po ZSKZ je specialna in upošteva posebnosti lastninskopravnih razmerij v času družbene lastnine. Uporabnik kmetijskega zemljišča, ki je v času družbene lastnine vanj vlagal in s tem povečal njegovo vrednost, je (bil) v svojih upravičenjih ob podržavljenju omejen. Ureditev po ZSKZ, ki je sicer časovno res omejena (do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji), kaže na to, da je povračilo vlaganj za podržavljene nepremičnine urejeno med uporabnikom teh nepremičnin in skladom. Znotraj zakonskih možnosti lahko uporabnik svoja upravičenja uveljavi le v razmerju do Sklada kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov. Sklad je v razmerju do uporabnika zemljišča zato tudi (edini) pasivno legitimiran ob uveljavljanju morebitnih zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine in s tem povezano njihovo povečano vrednostjo. Ureditev po ZSKZ je specialne narave in se ji tožeča stranka ne more ogniti s sklicevanjem na (splošno) obligacijskopravno ureditev neupravičene obogatitve po OZ. Sodišči nižjih stopenj sta zato tožeči stranki pravilno pojasnili, da v zadevi ni pravno odločilno, da je tožena stranka lastnica nepremičnin. Upoštevati je treba, da z nepremičninami upravlja Sklad kmetijskih zemljišč v imenu in za račun njihove lastnice (tožene stranke), zato je skladno z določbami ZSKZ tudi zavezanec za ureditev razmerij s tožečo stranko kot nekdanjo uporabnico teh zemljišč.

15Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

16Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

----

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-176/94 z dne 5. 10. 1995, tč. 14.

(2) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 90/2013 z dne 19. 5. 2015.

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995, tč. 47.