VSK sodba in sklep Cpg 100/2016

Pritožba zoper sodbo z datumom 11.2.2016 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Dopolnitev pritožbe z datumom 19.5.2016 se kot prepozna zavrže.
Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede sodbe

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker tožeča stranka ni izkazala, da bi ji nastala kakršnakoli škoda (izgubljeni dobiček). Ugotovilo je še, da je protipravno stanje, v katerem bi škoda lahko nastajala, trajalo do 20.12.2008, ne pa tudi do 29.6.2009.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču najprej očita kršitev načela kontradiktornosti in načela neposrednosti, saj je izvedenki naložilo, da za izdelavo mnenja pridobi podatke od hčerinskih družb tožene stranke, pri čemer ti podatki niso bili sestavni del spisa. Sodišče je nato skušalo nezakonitost popraviti, tako da je izvedenki naložilo, naj vabi tudi tožečo stranko, vendar izvedenka tožeče stranke o ogledu niti ni obvestila. Po mnenju pritožnika so podane bistvene kršitve postopka v zvezi z izvajanjem dokaznega postopka, zlasti določb 5., 7., 252., 286. in 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Dokaz z vpogledom v računovodsko dokumentacijo pri družbah, ki nista bili stranki tega postopka, bi moralo izvesti sodišče in ne izvedenec. Ker tožena stranka teh podatkov ni predložila do prvega naroka, ta dokumentacija ne bi smela biti uporabljena pri izdelavi izvedenskega mnenja. Sodišče je popolnoma spregledalo, da sta obe družbi v lasti tožene stranke in sta torej obremenjeni s to pravdo, sodišče je tako po ovinku toženi stranki dovolilo navajanje novih dejstev, za katera je prekludirana. Ker tožeča stranka sploh ne ve, katere listine in kateri podatki so bili predloženi, je bilo kršeno tudi načelo poštenosti postopka. Sodišče je izvedenki naložilo, da izračuna minimalen potreben čas, ki bi bil še zadosten, da tožeča stranka izvede vse zagonske aktivnosti, torej da ponovno ugotovi dejstva, o katerih je bilo že pravnomočno odločeno. Po mnenju tožeče stranke je sodišče neupravičeno naložilo plačilo predujma za novega izvedenca tožeči stranki. Ta strošek je namreč povzročila tožena stranka s svojim nezakonitim ravnanjem, saj postopek s prvim izvedencem ni prinesel rezultatov prav zaradi goljufije tožene stranke. Napačni podatki so bili edini razlog za imenovanje novega izvedenca. Prepričanje sodišča, da s strani A. ni prišlo do namernega prilagajanja podatkov, je povsem nepomembno. Podatki so bili prilagojeni namerno, izvedenka jih ni preverila, za kar bi morala odgovarjati. Sodišče ni vročilo izvedenkama vloge tožeče stranke „Opozorilo pred uporabo napačnih podatkov“. Gre za odstop od proste presoje dokazov. Na zaslišanju B.A. je sodišče dobesedno prepovedalo toženi stranki navajanje uradnih podatkov. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje direktorja Uprave za pomorstvo in pozivom izvedenki, da se izreka o verodostojnosti uradnih podatkov, je sodišče kršilo tudi 3. in 5. odstavek 224. člena ZPP (v dvomu o verodostojnosti listine bi moralo sodišče zahtevati izjavo organa, ki je listino izdal). Sodišče je ravnalo v nasprotju z 8. in 215. členom ZPP, saj ni upoštevalo predloga tožeče stranke, da odloči glede na stanje v spisu, namesto tega je sodbo oprlo na nedokončano izvedensko mnenje, za katerega je vedelo, da temelji na napačnih podatkih. Tožeča stranka je dokazala, da bi v spornem obdobju opravila 1.722 vlek in da bi dosegla 616 EUR prihodka na vleko, skupaj torej 1.060.752 EUR ter da bi opravila 177 privezov, za vsakim bi ustvarila prihodke 609 EUR, skupaj 107.733 EUR. Tožena stranka pa nato ni dokazala odhodkov, ki bi jih tožeča stranka imela. Sodišče bi zato moralo priznati tožeči stranki najmanj 1.168.485 EUR izgubljenega dobička. V nadaljevanju pritožnik očita sodišču tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer najprej ponavlja očitke, ki se nanašajo na kršitev postopka. Po mnenju pritožnika je sodišče izvedenki napačno naložilo ugotavljanje izgubljenega dobička na podlagi podatkov obeh družb, ki sta se v L. ukvarjali z dejavnostjo, s katero se je nameravala tožeča. Namesto tega bi od izvedenke moralo zahtevati, da mnenje izdela le na podlagi javno dostopnih podatkov. Sodišče je popolnoma prezrlo ostale izvedene dokaze in jih ni vrednostno ocenilo (podatki o spremenjenem številu vlek, podatkovna baza URSP, izjava podpredsednika za poslovni razvoj K. o nameravanem poslovnem sodelovanju, analiza prometa in izračuni izgubljenega dobička za obe dejavnosti, ki jih je navajala tožeča stranka v pripombah na izvedensko mnenje izvedenke A., pripombe na izvid izvedenke za finance, izpoved priče R.G., navedbe, analize in dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila v zvezi s prirejanjem oziroma ponarejanjem dokumentacije, vse v pripravljalni vlogi z dne 13. aprila 2015). Sodišče ni upoštevalo napotka višjega sodišča v razveljavitvi prve sodbe, da bi imelo protipravno ravnanje tožene stranke učinke najmanj do naslednjega razpisa, zato je napačna odločitev sodišča, da so posledice trajale le do 20.12.2008. V nadaljevanju pritožba povzema pripombe tožeče stranke, na katere izvedenka A. ni nikoli odgovorila. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi imela tožeča stranka namen svoj dejavnost financirati s krediti, saj take trditve v poslovnem načrtu ni. Ne drži tudi zapis, da naj bi tožeča stranka šele na naroku 6.9.2011 postavila trditev, da bo dejavnost opravljala z dvema najetima vlačilcema, za katera bi sklenila pogodbo za najem golega trupa. V nasprotju s podatki spisa so zato ugotovitve sodišča, da tožeča stranka v zagonskem obdobju ne bi mogla vračati posojil. Sodišče je napačno povzelo izpoved R.G., napačno je štelo mnenje izvedenke pomorske stroške za pravilno in strokovno. Uprava za pomorstvo je izvedenki predložila tiste evidence, ki jih je zahtevala (ni pa zahtevala tistih, za katere je izjavila, da ni vedela, da obstajajo). Sodišče se ni opredelilo do Poročila o uporabljenih vlačilcih, ki ga prav tako vodi URSP. Ne drži, da bi ugotovitve izvedenke predstavljale relativno majhna odstopanje, saj je iz tabele razvidno, da gre za odstopanja glede potreb po enem ali dveh vlačilcih tudi v skoraj 17 %, pri treh ali štirih vlačilcih pa celo v 700 %.. Ne drži, da bi izvedenka trdila, da je dežurna knjiga neustrezna za izdelavo izvedenskega mnenja, saj je izvedenka na obravnavi izjavila, da je dežurna knjiga verodostojen dokument in da bi če bi vedela, da ta knjiga obstaja, ne bi delala simulacij. Izvedenka A. ni izključila predvidevanj o potrebnem številu zaposlenih po Poslovnem načrtu, zato pri mnenju niso bile potrebne nikakršne prilagoditve Ne drži, da je bila izvedenka razrešena zaradi tega, ker je tožeča stranka osporavala podatkom, temveč zato, ker v postopku ni več hotela sodelovati. Odločitev sodišča o imenovanju novega izvedenca je preuranjena, saj bi moralo nasprotja najprej skušati odpraviti s prejšnjo izvedenko.

V nadaljevanju je tožeča stranka vložila še dopolnitev pritožbe, ki pa je prepozna in jo je glede na določbo 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) treba zavreči.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe. Poudarja, da v zadevi brez izvedenca finančne stroke ni mogoče odločiti, tožeča stranka pa je ta dokaz sama preprečila s tem, ko ni založila zahtevanega predujma. V postopku dokazovanja z novim izvedencem bi tožeča stranka lahko uveljavila vse pripombe, ki jih izpostavlja v pritožbi. Tožeča stranka je imela možnost izjaviti se o vseh odločilnih dejstvih. Navsezadnje se je sodišče tudi na podlagi pripomb, ki jih je imela tožeča stranka ob pregledu dokumentacije, ki jo je za izdelavo mnenja uporabila izvedenka, odločilo za imenovanje novega izvedenca. Glede prirejenih podatkov tožena stranka opozarja, da ona teh podatkov ni poslala. Sicer pa je bila tožena stranka tista, ki je raziskala vzrok odstopanj v številu vlek, na katere je opozorila izvedenka. Na ta način je celo pomagala razjasniti situacijo, ni pa ji mogoče očitati, da bi karkoli zavajala.

Pritožba ni utemeljena.

V tej pravdni zadevi je že prestala revizijski preizkus vmesna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen za škodo, ki je tožeči stranki nastala (v obdobju od 22.1.2008 do 29.7.2008) zaradi onemogočanja izvajanja dejavnosti vleke ladij v pristanišču in za škodo, ki ji je nastala v obdobju od 19.6.2008 do 29.7.2008 zaradi onemogočanja izvajanja dejavnosti privezovanja ladij v pristanišču (vse v zvezi z odločbo Urada RS za varstvo konkurence št. 306-1/2008-84 z dne 15.10.2009). Sodišču je torej preostalo le še, da ugotovi, ali je temelj podan tudi za obdobje do 29.6.2009 (1), predvsem pa, da ugotovi obseg nastale škode. Zahtevek je bil (ne glede na odločitev o temelju) na koncu zavrnjen, ker tožeča stranka z dokazi, ki so bili izvedeni, ni izkazala, kakšna škoda ji je nastala. Ne drži trditev v pritožbi, da naj bi sodišče odločilo na podlagi nedokončanega izvedenskega mnenja. Sodišče je glede na stanje v postopku dalo možnost tožeči stranki, da škodo dokaže z novim izvedencem, vendar tožeča stranka zahtevanega predujma za izvedbo dokaza ni založila. V situaciji, ko tožeča stranka ni založila predujma za novega izvedenca (2), z do takrat izvedenimi dokazi pa škode ni dokazala, sodišču prve stopnje ni preostalo drugega, kot da zahtevek zavrne.

V teoriji in sodni praksi ni sporno, da je trditveno in dokazno breme za višino škode na tožeči stranki, ki zatrjuje, da ji je škoda nastala. V predmetni zadevi tožeča stranka nikoli ni začela z izvajanjem dejavnosti, zato je višino škode zatrjevala s poslovnim načrtom, s predpostavko, da bi od vsega začetka pridobila 50 % tržni delež (3) in z rezultati, kakšne sta v spornem obdobju dosegali družbi A. d.o.o. (ki je edina izvajala dejavnost vleke ladij) in L.I. d.o.o. (ki je edina izvajala dejavnost privezovanja ladij). V zvezi s pravilnostjo predpostavk za izračun višine škode je imela tožena stranka številne obrazložene in utemeljene pripombe, ki so se nanašale zlasti na dejanski obseg izvajanja dejavnosti, na vsebino poslovnega izida družbe A. ter na osnovne normativne zahteve za zagon in opravljanje dejavnosti. Zato bi morala tožeča stranka svoje navedbe ustrezno dopolniti in zanje predlagati tudi ustrezne dokaze. Tožeča stranka namreč zmotno meni, da je na njej zgolj trditveno in dokazno breme glede prihodkov od izvajanja dejavnosti, na toženi stranki pa naj bi bilo trditveno in dokazno breme glede odhodkov. Škodo, glede katere je dokazno in trditveno breme na tožeči stranki, namreč predstavlja izgubljeni dobiček, torej razlika med prihodki in odhodki. Če so trditve o odhodkih neustrezne, oziroma se izkaže, da bi odhodki dejansko bili višji, to posledično pomeni, da tožeča stranka ni izpolnila svojega trditvenega in dokaznega bremena glede višine izgubljenega dobička. Po mnenju pritožbenega sodišča je prav prešibka trditvena podlaga eden od pomembnih razlogov za vse procesne zaplete v tej pravdi. Da bi sploh omogočilo ugotavljanje realne višine nastale škode (oziroma, da bi tožeči stranki dalo možnost izkazati, da ji je zaradi ravnanja tožene stranke nastala škoda), je sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva pravilno dopustilo strankama (4) tudi poznejše navedbe in dokazne predloge. Pomembno v zvezi s tem pa je, da je dalo možnost obema strankama, da se o navedbah in dokaznih predlogih nasprotne stranke opredelita. Če bi ravnalo drugače, bi kršilo zahtevo po pravičnem ravnotežju med strankama, ki je eden temeljnih izrazov pravice do poštenega sojenja.

Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni ugovarjala razrešitvi izvedenke (nasprotno, celo zahtevala jo je), prav tako ni ugovarjala, da bi moralo sodišče najprej do konca razčistiti s postavljeno izvedenko in šele nato postaviti novo (5). Očitki šele v pritožbi so zato v zvezi z določbo 286.b člena ZPP prepozni in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

Sporno je lahko le vprašanje, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je plačilo predujma za novega izvedenca finančne stroke naložilo tožeči stranki (6) in kakšen bi lahko bil vpliv tega ravnanja na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Splošno pravilo iz 153. člena ZPP je, da predujem za izvedenca založi stranka, ki je izvedenca predlagala in katere trditve se z izvedencem dokazujejo (v predmetni zadevi je to tožeča stranka). Sodišče opusti izvedbo dokaza, če znesek, ki je potreben za stroške, ni založen v roku, ki ga je določilo. V tem primeru sodišče glede na vse okoliščine po svojem prepričanju presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni založila predujma. Povzeta določba ureja pravila v zvezi s plačevanjem predujma, ne pa pravil za končno porazdelitev stroškov med strankama. Upoštevanje morebitne krivde za nastanek stroškov je predmet odločitve o pravdnih stroških, zato za odločitev, kdo mora založiti predujem, ni pomembno. Sodišče prve stopnje je vseeno presojalo, ali ni mogoče toženi stranki očitati „krivde“ za potrebo po novem izvedencu. Ugotovilo je, da ne in z obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Predvsem je bilo razlogov za razrešitev izvedenk in imenovanje novega izvedenca več: obe stranki sta sporočili nove podatke glede porabe in cene goriva, glede pristojbin ter stroškov vzdrževanja vlačilcev, izdelano izvedensko mnenje je temeljilo na nepopolnih podatkih, ki jih je izvedenka dobila od družbe A., izvedenka se je na pozive sodišča odzivala z daljšimi zamiki, gre za kompleksno in specifično zadevo, v kateri si je izvedenka že ustvarila določeno mnenje na podlagi nepopolne dokumentacije, v nadaljnjem postopku pa bi bilo treba prevrednotiti uporabljene podatke in zaključke. Pritožba ostalim razlogom konkretno ne nasprotuje in že zato z očitkom, da je za potrebo po novem izvedencu kriva tožena stranka ne more uspeti. Ne drži niti očitek, da naj bi tožena stranka prirejala prave podatke in s tem onemogočila pošten postopek Kljub temu, da je tožena stranka lastnica družbe A., ne gre za isto osebo, družba A. tudi ni stranka tega postopka. Tožeča stranka je trdila, da bi na račun družbe A., ki se je edina ukvarjala z dejavnostjo vleke ladij v pristanišču, pridobila 50 % tržni delež, pri čemer je pri izračunu škode izhajala iz poslovnega izida družbe A. v spornem obdobju. Pri takih trditvah in ob dejstvu, da je v času ugotavljanja višine škode obdobje, v katerem naj bi ta nastajala, že minilo, se je treba strinjati s sodiščem prve stopnje, da je najbolj ustrezen podatek za izračun obsega poslovanja (in s tem prihodkov), ki bi jih lahko utemeljeno pričakovala tožeča stranka, podatek o dejansko zaračunani realizaciji edinega izvajalca dejavnosti. Predpostavka izvedenke, da ni utemeljeno pričakovati, da bi družba A. opravljala še druge vleke, ki jih ne bi zaračunala, je edina logična. Ves čas postopka pa se je postavljalo vprašanje, kako je mogoče, da obstaja razlika med uradnimi podatki o številu ladij in podatki o realizaciji, ki jih je izvedenka pridobila od družbe A. (in ki so bili na naroku vloženi v spis). To razliko je na koncu pojasnila šele tožena stranka, ki je (ne da bi to sodišče od nje zahtevalo) raziskovala vzroke te razlike in odkrila, da je družba A. podala podatke o realizaciji le za tiste vleke, ki bi jih po njenem mnenju (in v zvezi s Pravilnikom o obvezni vleki) tožeča stranka lahko opravila z vlačilcema, kakršna je predvidela v poslovnem načrtu, ne pa podatkov o realizaciji za vse vleke, ki jih je družba A. opravila s svojimi vlačilci. Iz priloge C16 z datumom 26.5.2014 sicer izhaja, da je družba A. predložila izvedenki tudi podatke o vseh vlekah in ne le podatke o vlekah z do dvema vlačilcema. Glede na vse opisano se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prvem stopnje, da toženi strani ni mogoče očitati, da bi „falsificirala“ podatke, posebej še, ker so ti podatki preverljivi, saj so ladje, za katere so izvajali storitev vleke, naštete poimensko in ker je družba A. predložila tudi podatke o vseh opravljenih vlekah. Tožena stranka je bila ves čas postopka kooperativna (čeprav je višina škode trditveno in dokazno breme tožeče stranke, je tudi sama predlagala izvedenca in založila polovico predujma, če ne bi ona ugotovila razlogov za razliko v podatkih, bi ta razlika ostala neraziskana in podobno). Sodišče prve stopnje glede na vse povedano (več razlogov za razrešitev izvedenke, toženi stranki ni mogoče očitati, da bi namerno prirejala podatke) ni imelo upoštevajoč tudi aktualno procesno dokazno breme, nobenega razloga, da bi naložilo plačilo predujma za izvedenca finančne stroke, s katerim bi se dokazovala višina nastale škode, toženi stranki ali da bi dejstvo, da tožeča stranka predujma ni založila (že zaradi odsotnosti ustreznih pripomb in predlogov tožeče stranke v tej smeri) upoštevalo kako drugače, kot ga je.

Ker tožeča stranka ni založila predujma za izvedenca, s katerim bi morda lahko izkazala svoje trditve o izgubljenem dobičku in njegovi višini, z ostalimi pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na na koncu nedokončano mnenje, ne more uspeti, saj tudi, če bi bila pravila postopka pri izdelavi tega mnenja kršena, tak zaključek ne bi vplival na odločilni razlog za zavrnitev zahtevka. Enako velja za dokazne predloge, ki se nanašajo na preverjanje izhodiščnih postavk za izdelavo nedokončanega mnenja. Vse pripombe in predloge tožeče stranke bi sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka lahko upoštevalo pri imenovanju novega izvedenca in oblikovanju njegovih nalog, kar vse pa je tožeča stranka preprečila sama z neplačilom predujma. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati višine škode, ki naj bi ji nastala, tudi ni več pomembno vprašanje, za katero obdobje se škoda ugotavlja. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo treba posebej opredeljevati do spornega vprašanja, do kdaj je trajalo protipravno stanje.

Pritožbeno sodišče glede očitanih postopkovnih kršitev vseeno pojasnjuje, da so vsi podatki in listine, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev v spisu. Vpogled v računovodsko dokumentacijo družb A. in L.I. (torej oseb, ki nista stranki postopka) je predlagala celo tožeča stranka najmanj na prvem naroku za glavno obravnavo 6.9.2011 (zapisnik na l. št. 94), ko je tudi zahtevala, da morata obe družbi izvedencu omogočiti vpogled v računovodsko dokumentacijo (kar sta tudi storili). Mnenje je ostalo nedokončano, zato nepredložitev računovodske dokumentacije tudi v spis v nobenem primeru ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do razrešitve izvedenke, namreč niso povezani z vsebino računovodske dokumentacije. Obe izvedenki sta bili zaslišani in tožeča stranka je imela možnost, da jima predstavi svoja stališča, tudi tista iz vloge „opozorilo pred uporabo napačnih podatkov (7) (to možnost je tudi izkoristila).“ Razlog razlik v podatkih pa je kljub temu odkrila šele tožena stranka (čeprav strogo formalno gledano to ni bila njena dolžnost). Tožeča stranka je predložila svoj poslovni načrt, ki pa glede na konkretne ugovore tožene stranke sam po sebi ne dokazuje ničesar. Prav zato je sodišče posamezne postavke preverjalo z izvedenkama in ugotovilo (8), da nekatere niso ustrezne (pri oblikovanju tožbenega zahtevka bil upoštevan niti strošek najema vlačilcev niti odplačevanje kredita, vprašanje upoštevanja predpisov glede števila zaposlenih in podobno) in to kljub temu, da je izvedenki naložilo, da pri času, v katerem bi tožeča stranka lahko začela z opravljanjem dejavnosti, uporabi najkrajši možni čas, da že praktično od vsega začetka upošteva, da bi tožeča stranka pridobila 50 % tržni delež, da njene cene ne bi bile nižje od cen A. in podobno. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se prej povzeti očitki kršitev postopka na vprašanje predpostavk poslovnega izida ne nanašajo, oziroma so očitki, kot že pojasnjeno, neutemeljeni, saj sodišče prve stopnje ni preseglo trditvene podlage. Do uporabe dežurne knjige se je sodišče opredelilo (pritožba glede tega povzema izjavo izvedenke P. izven konteksta). Pojasnilo je (pritožba teh pojasnil ne prereka), da sicer gre za verodostojen dokument, vendar je njen namen drugačen, predvsem gre za zapisovanje podatkov, ki vplivajo na onesnaženost morja in obale, na človeška življenja in podobno. Zaradi subjektivnega sporočanja podatkov s strani pilotov pa ti podatki niso popolni (v slabih 16 % zapisov ni podatkov o številu vlačilcev) in zanesljivi za potrebe te pravde. Bistvena pomanjkljivost dežurne knjige so prikrita imena ladij in s tem nemožnost preverjanja najpomembnejšega podatka za potrebno število vlačilcev, to je bruto tonaže posamezne ladje. Pritožba z očitkom, da sodišče ni zaslišalo tudi direktorja Direktorata za pomorstvo, ne da bi pri tem nasprotovala razlogom sodišča glede dežurne knjige in glede na te razloge pojasnila vpliv neizvedbe dokaza na pravilnost in zakonitost sodbe, ne more uspeti. Kot že večkrat povedano, pa se vsi ti očitki nanašajo na izvedensko mnenje, ki je ostalo nedokončano. Sodišče prve stopnje je (za razliko od pritožbe) pravilno povzelo, kdaj je tožeča stranka postavila katere navedbe. Dejansko je šele na prvem naroku za glavno obravnavo, potem, ko je bila izzvana s strani tožene stranke, prvič navedla, da bi dejavnost izvajala z najetimi vlačilci. Navedla pa je tudi, da se pogovarja z bankami za kredit za direkten odkup dveh vlačilcev. Sodišče je torej odločalo v okviru navedb obeh strank.

Na podlagi vsega povedanega se pritožbeno sodišče strinja z odločilnim zaključkom sodišča prve stopnje, to je, da tožeča stranka ni uspela dokazati škode po višini, zato je bilo potrebno njen zahtevek zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede sklepa

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru sodni izvedenki B.A. priznalo nagrado in stroške za opravljeno izvedensko delo v višini 1.304,92 EUR s pripadajočimi prispevki.

Zoper sklep se tožena stranka pritožuje. Navaja, da ni prejela listin, na katere se je oprlo sodišče, zato ne more preizkusiti utemeljenosti sklepa. Sodišče bi namreč moralo vročiti tožeči stranki tudi stroškovnike izvedenke, zato je podana procesna kršitev. Po mnenju tožene stranke sodišče izvedenki ne bi smeli priznati dodatne nagrade, nasprotno, sodišče bi jo moralo celo kaznovati, saj je povzročila destrukcijo sodnega postopka in mora sodišče sedaj imenovati novega izvedenca. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 1. odstavka 156. člena ZPP, po kateri bi morala stroške izvedenca nositi tožena stranka. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, v čem je bilo sporno ravnanje tožene stranke in ravnanje izvedenke, zaradi česar je večkrat zahtevala njeno izločitev. Izvedenka se je zavedala spornosti podatkov, vendar je sodišče odreagiralo šele, ko je tožena stranka v evfemističnem jeziku priznala napake. Sodišče bi moralo izvedenko in toženko zaradi tega denarno kaznovati. Sodišče je razrešilo izvedenko, pri čemer je prave razloge za njeno razrešitev spregledalo. Naknadno se je ugotovilo, da izvedenka sploh ni opravila storitev (cca 30 % zaračunanih storitev) pa tudi da ni vpogledala v dokumentacijo, temveč sta ji obe družbi pripravili sfrizirane podatke, ki jih izvedenka ni preverjala. Sodišče ni odločalo o predlogu, da se del stroškovnika izvedenke z dne 21.4.2015 razveljavi. Izvedenka še ni odgovorila na najbolj ključne pripombe tožeče stranke, zaradi česar predlaga, da se nagrada ne prizna.

Na pritožbo sta odgovorili izvedenka in tožena stranka. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predvsem nasprotuje trditvi, da bi stroške morala nositi tožena stranka. V zvezi z nagrado pa meni, da je vsa dela, za katera je bila nagrada priznana, izvedenka tudi dejansko opravila. Izvedenka pa v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da naloga izvedenskega mnenja ni bila revizija posredovanih podatkov.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet odločanja je le odmera nagrade in stroškov izvedenki, ne pa tudi odločitev, katera od strank mora te stroške nositi, prav tako pa tudi dokazna ocena izvedenskega mnenja in vprašanje kaznovanja izvedenke. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pripombe na izdelano mnenje, na to, katera od strank mora nositi stroške izdelave mnenja in na predloge za kaznovanje, zato za ta postopek niso relevantne. Stroškovnik izvedenke je sestavni del spisa, po ustaljeni sodni praksi zadošča, da ima stranka možnost vpogleda v stroškovnik v spisu (iz spisa izhaja, da je tožeča stranka zelo pogosto pregledovala v spis, dvakrat tudi v času teka pritožbenega roka za izpodbijani sklep), poleg tega je tožeča stranka vse dopolnitve mnenja prejela, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa so podrobno navedene posamezne postavke, za katere je bila priznana nagrada, oziroma stroški. Pritožba ne pove, katera je tista postavka, ki je bila priznana, delo pa ni bilo opravljeno. Pritožbeno sodišče na tako splošne očitke ne more odgovarjati, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

---------------------------------------------

op. št. 1: Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da v sklepu, s katerim je bila odločitev o zavrnitvi zahtevka za to obdobje že po temelju razveljavljena ni nikjer ugotovilo, da temelj za to obdobje obstoji (kot to napačno meni pritožba), temveč je le povzelo navedbe tožeče stranke in sodišču prve stopnje naložilo, da se do teh navedb opredeli. Prav tako ne drži, da bi bilo pravnomočno odločeno o obdobju, v katerem je nastajala škoda. Z vmesno sodbo je bilo ugotovljeno le, v katerem obdobju je tožena stranka protipravno ravnala. Izrecno pa je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje prve odločbe pojasnilo, da je vprašanje, kdaj bi lahko tožeča stranka dejansko začela z izvajanjem dejavnosti, vprašanje obsega škode.

op. št. 2: O tem, katera od strank bi morala založiti predujem več v nadaljevanju te obrazložitve.

op. št. 3: Ta trditev je bila za toženo stranko sporna. Glede na zavrnitev zahtevka pa se sodišču prve stopnje s tem vprašanjem niti ni bilo treba ukvarjati.

op. št. 4: Glede na pravila postopka je bilo ravnanje sodišča kvečjemu v korist tožeče stranke, na kateri je bilo, kot rečeno, trditveno in dokazno breme.

op. št. 5: Sodišče prve stopnje je že na naroku podrobno obrazložilo, zakaj se je odločilo za razrešitev izvedenke.

op. št. 6: Tožena stranka je svoj del predujma za izdelavo novega izvedenskega mnenja založila.

op. št. 7: Pri čemer v omenjeni vlogi ni šlo za napako, ki jo je na koncu ugotovila tožena stranka.

op. št. 8: Glede vprašanja, česa tožeča stranka ni upoštevala pri oblikovanju zahtevka, pa bi bilo treba upoštevati pri ugotavljanju realnega poslovnega izida, je sodišče prve stopnje mnenji sprejelo kot strokovni in popolni, z obrazloženimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje.