VSL sodba in sklep I Cp 383/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi

- v točki I izreka glede zahtevka za plačilo 2.706,17 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 10. 10. 2013 do plačila in

- v točki II izreka

ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da ji toženec plača 43.362,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 10. 2013 do plačila (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da stroške toženca v znesku 991,43 EUR plača v korist proračuna (točka II izreka).

2Pritožbo vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da sta zaradi razveljavitve kupne pogodbe z dne 16. 11. 2010 neveljavna tudi zapis v tej pogodbi, da toženec s podpisom potrjuje, da je kupnino prejel, ter vsebinsko enaka izjava z dne 17. 11. 2010. To stališče v nadaljevanju obrazloži.

Ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati, da je kupnino plačala. Res je, da je o določenih okoliščinah izpovedovala drugače kot v postopku P 1116/2011, vendar pa je treba upoštevati, da je od sklenitve pogodbe preteklo že pet let. Izjave tožnice in prič pa so glede samega plačila kupnine enake. Trditve tožnice o tem so dokazane tudi s pisnimi izjavami toženca.

Tožnica je bila v kazenskem postopku res spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije, vendar pa sodišče v tem postopku na ugotovitve kazenskega sodišča glede dejanskega stanja ni vezano. Pri tem je bistveno, da je toženec naknadno podpisal še dve izjavi (7. 3. 2013 in 11. 3. 2013), ki v kazenskem postopku nista bili obravnavani. V zvezi z okoliščinami podpisa teh izjav sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni zaslišalo priče J. G. S tem je storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je na kršitev pravočasno opozorila.

Ob ugotovitvi, da je tožnica kupnino tožencu plačala in bila zato dobroverna, bi moralo sodišče ugoditi tudi zahtevku glede vlaganj.

Tožnica je dokazala, da je stroške za RTV prispevek, komunalne storitve ter električno energijo plačala in da jih je plačala v dobri veri, saj je menila, da bo po končanem postopku P 1116/2011 ostala lastnica hiše. Sodišče bi zato njenemu zahtevku moralo ugoditi. Meni, da je ne glede na to upravičena do povračila na podlagi 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka za vračilo kupnine

5Vezanost na kazensko sodbo, ki jo določa 14. člen ZPP,(1) pomeni, da sodba civilnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku.(2) Ker je bila v konkretnem primeru odločitev kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1)(3) odvisna prav od ugotovitve, ali je bila tožencu kupnina s strani tožnice plačana ali ne, je pravdno sodišče na to ugotovitev vezano. S (sporno) trditvijo tožnice v tožbi, da je tožencu kupnino plačala (tako kot to izhaja iz zapisa v pogodbi in iz dan kasneje podpisanega potrdila), se zato sodišču prve stopnje niti ne bi bilo treba ukvarjati. Ker tožnica ni trdila, da bi tožencu kupnino plačala kasneje, to je že po izdaji obsodilne kazenske sodbe z dne 23. 11. 2012, pa tudi potrdili z dne 7. 3. in 11. 3. 2013 ne moreta pomeniti podlage za morebitno drugačno dejansko ugotovitev pravdnega sodišča o plačilu kupnine. Očitno je namreč, da se obe potrdili nanašata na s strani tožnice zatrjevano plačilo pred podpisom kupne pogodbe z dne 16. 11. 2010. To pa je dejstvo, ki ga pravdno sodišče ne more ugotoviti drugače kot je bilo ugotovljeno s sodbo kazenskega sodišča.

6Vprašanje pravilnosti stališča sodišča prve stopnje o tem, da so tako potrdilo o prejemu kupnine, vsebovano v kupni pogodbi, kot ostala s strani toženca podpisana potrdila, neveljavna zaradi napak volje, je zato nerelevantno za odločitev. Nerelevantni za odločitev pa so tudi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju v pogledu dejstva, ali je bila kupnina plačana ali ne. Pritožbeno sodišče se zato o teh očitkih ne izjavlja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7Po drugem odstavku 287. člena ZPP sodišče lahko zavrne predlagan dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločbo, vendar pa mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. Sodišču tako med drugim ni treba izvesti dokaza, ki je nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazoval, ni pravno odločilno, pa tudi dokaza, ki je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano. V konkretnem primeru je že bilo pojasnjeno, da je bilo pravdno sodišče v pogledu ugotovitve, da tožnica kupnine tožencu ni plačala, vezano na ugotovitev kazenskega sodišča in da na to ne moreta vplivati niti izjavi, ki ju je toženec podpisal 7. 3. in 11. 3. 2013. Dokaz, ki naj bi potrdil trditve tožnice, v kakšnih okoliščinah sta bili izjavi podpisani, je bil zato nerelevanten, saj vprašanje okoliščin sestave obeh izjav ni bilo pravno odločilno. Bil pa je tudi nepotreben, saj sodišču o tem, ali je bila kupnina plačana, dokazov sploh ni bilo treba izvajati. Sodišče prve stopnje zato z odločitvijo, da izvedbo tega dokaza zavrne, v pravico tožnice do izjave, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, ni poseglo.

8Zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala vračilo kupnine v višini 40.000,00 EUR s pripadki, je bil zato pravilno zavrnjen.

Glede zahtevka za povračilo stroškov za plačani RTV prispevek, plačane komunalne storitve in elektriko

9Zahtevek za povračilo RTV prispevka za mesec maj 2012 v znesku 12,75 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker tožnica ni dokazala, da je račun plačala. Sodišču je predložila le izdani račun s položnico, ne pa tudi potrdila o plačilu (priloga A14). Trditev pritožnice, da je bil račun plačan, je zato brez podlage v izvedenem dokaznem postopku. Zahtevek za povračilo tega stroška je sodišče utemeljeno zavrnilo.

10Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje tudi v pogledu zavrnitve zahtevka za povračilo stroškov za plačane komunalne storitve in električno energijo za obdobje, ko je bila tožnica še posestnica nepremičnine. Ker je komunalne storitve v tem obdobju koristila in trošila tudi elektriko, je bila stroške v zvezi s tem dolžna plačati in povračila od toženca ni upravičena zahtevati.

11Sodišče prve stopnje je zahtevek v delu, ki se nanaša na stroške, ki so tožnici nastali s plačilom komunalnih storitev in električne energije v obdobju, ko je posest nepremičnine ponovno prevzel toženec, zavrnilo ob sklicevanju na 191. člen OZ. To pa ni pravilno. Kljub ugotovitvi, da je bilo tožnici znano, da obračunanih komunalnih storitev oz. električne energije za to obdobje ni bila dolžna plačati, 191. člen OZ v razmerju med pravdnima strankama ni uporabljiv. Tožnica namreč spornih zneskov ni plačala tožencu, ampak jih je, kar ni sporno, plačala dobaviteljem.

12Ne glede na to pa je bil zahtevek tudi v tem delu, čeprav iz drugih razlogov, pravilno zavrnjen. Ni mu namreč mogoče ugoditi niti na podlagi 197. člena OZ, na katerega tožnica opozarja v pritožbi, niti na kakšni drugi pravni podlagi. Na podlagi 197. člena OZ mu ni mogoče ugoditi zato, ker gre za stroške, ki so nastali na podlagi pogodbene in ne zakonske obveznosti toženca, na drugi možni podlagi (poslovodstvo brez naročila, subrogacija) pa zato, ker tožnica za to ni ponudila ustrezne trditvene podlage.

Glede zahtevka za povračilo vlaganj

13Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica, po tem, ko je kupila toženčevo nepremičnino, opravila določena vlaganja. To je nedvomno storila kot kupec nepremičnine in v svojo korist, zato ne gre za tuj posel in posledično ne za poslovodstvo brez naročila. Zavrnitev zahtevka za povračilo zatrjevanih vlaganj ob sklicevanju na 199. člen OZ, je zato materialnopravno napačna.

14V konkretnem primeru gre za položaj neupravičene obogatitve, do katere je prišlo zaradi učinkov stvarnega prava in je zato pri presoji tega zahtevka treba uporabiti 95. in 96. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki urejata primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo stvari, pridobitvijo plodov in kritjem stroškov v zvezi s stvarjo, ki se je vrnila lastniku. Ta pravila tako urejajo položaje, ki nastanejo med tem, ko je bila stvar v tuji posesti. V tem času je lahko postala boljša, vrednejša, lahko se je poškodovala ali uničila. Rešujejo tudi vprašanje, kaj lahko zahteva lastnik, pa tudi kaj lahko zahteva posestnik od lastnika.(4) Gre za pravila, ki so kot kasnejša in posebna, izključila uporabo določila 194. člena OZ o povrnitvi stroškov.(5)

15Tako ima po 95. členu SPZ dobroverni lastniški posestnik pravico do povračila stroškov, ki so bili potrebni za vzdrževanje stvari (stroški, ki bi jih imel tudi lastnik stvari, če bi bila ta pri njem, saj sicer stvar ne bi več mogla služiti svojemu namenu), do koristnih (stroški, ki niso nujno potrebni za uporabo, vendar povečujejo njeno vrednost) pa le v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala (pri presoji koristnosti stroška gre torej za objektivni kriterij, ki se kaže v povečanju vrednosti stvari). Ima tudi pravico do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali zaradi olepšanja stvari (luksuzni strošek), vendar le toliko, kolikor se je njena vrednost povečala (tudi tu velja objektivni kriterij). Po osmem odstavku 95. člena SPZ postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Tudi nedobroveren lastniški posestnik lahko po 96. členu SPZ zahteva povračilo nekaterih stroškov in sicer potrebnih stroškov, ki bi jih imel tudi lastnik, če bi bila stvar pri njem; koristnih, če so koristni osebno za lastnika (tu je kriterij presoje subjektiven); do povračila stroškov, ki jih je imel zaradi svojega zadovoljstva ali olepšanja stvari, pa sploh ni upravičen. Lahko zgolj odnese stvar, ki jo je vgradil, če se da brez poškodbe ločiti od glavne stvari.(6)

16Ali so bili zatrjevani stroški, ki jih je imela tožnica z obnovo hodnika in kuhinje, potrebni, koristni ali luksuzni v smislu navedenih določb, sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da gre za poslovodstvo brez naročila, ni ugotavljalo. Dejansko stanje je glede na to ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožba je v tem delu utemeljena, odločitev o zavrnitvi zahtevka pa vsaj preuranjena.

Sklepno

17Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo stroškov vlaganj (to je plačilo zneska 2.706,17 EUR s pripadki) na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo.

18Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo del odločitve o glavni stvari, je posledično razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, to je točko II izreka. Sodišče prve stopnje bo s končno odločbo o njih ponovno odločalo, odločilo pa bo tudi o pritožbenih stroških (četrti odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): ZPP v 14. členu določa, da je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Op. št. (2): Aleš Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, str. 142.

Op. št. (3): Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica spoznana za krivo k. d. goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ker je 17. 11. 2010 v notarski pisarni notarke mag. N. Č., po predhodnih lažnih zagotovilih, da bo A. A. za nepremičnino parc. št. ..., k. o. X, izročila kupnino v višini 40.000,00 EUR, tega spravila v zmoto na način, da je v dobri veri, da bo naknadno prejel kupnino, podpisal kupno pogodbo SV 757/10, datirano z dne 16. 11. 2010, v kateri je v 5. členu navedeno, da je obdolženka (tožnica) kupnino že plačala, kar pa ni bilo res in je A. A. dovolil, da se na obdolženko vknjiži lastninska pravica, s čimer si je na škodo oškodovanca A. A. namenoma pridobila protipravno premoženjsko korist v višini 40.000,00 EUR, saj navedenega zneska A. A. ni nikoli plačala.

Op. št. (4): Nikola Gavella, Posjed stvari i prava, str. 143.

Op. št. (5): Plavšak, Vrenčur, Obligacijsko pravo, str. 695.

Op. št. (6): R. Vrenčur, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 489, in N. Plavšak in R.Vrenčur, Obligacijsko pravo, str. 713.