VSL sodba in sklep I Cp 1449/2016

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom kot prepozno zavrglo vlogo tožene stranke z dne 14. 4. 2015 (točka I. izreka) ter odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 217956/2013 z dne 28. 1. 2014, v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v celoti v veljavi (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 91,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo in sklep izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da ju sodišče razveljavi. Meni, da vloga z dne 14. 4. 2015 ni bila prepozna, saj je pooblaščenka toženca poziv sodišča k odgovoru prejela dne 3. 4. 2015 in ne 2. 4. 2015, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, posledično pa je podana bistvena kršitev določbe 111. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nadalje poudarja, da so bili radiatorji v njenem stanovanju celotno kurilno sezono zaradi adaptacije stanovanja fizično odstranjeni, zato kljub temu, da merilniki niso bili nameščeni, do porabe toplotne energije ni moglo priti. O odstranitvi radiatorjev je bila tožeča stranka obveščena že ob zavrnitvi računov, zato bi morala pri dobavitelju toplotne energije ustrezno ukrepati. Tožeča stranka je ogrevanje obračunala po kvadraturi, v času, ko bi morala to početi glede na porabo merilnikov. Na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor so toženi stranki svetovali, naj plačuje le priključno moč in se s tožečo stranko dogovori o delitvi ogrevanja skupnih prostorov, kar pa je tožeča stranka zavračala. Tožena stranka je tako plačevala strošek priključnine, plačala pa je tudi poračun stroškov za ogrevanje za sezono 2013/2014, v katerem so zajeti stroški z ogrevanjem skupnih prostorov. Ne drži, da tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala višini obračunanih stroškov po mesečnih računih, saj je navajala, da bi bili stroški lahko največ 9,00 EUR mesečno, torej skupno 45 EUR, kar pa je že zajeto v poračunu stroškov za ogrevanje. Tožeča stranka je navajala, katere zneske zahteva po posameznih izdanih računih, vendar je tožena stranka opozorila, da je od tožeče stranke prejela dva opomina v skupni višini 247,94 EUR. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj sta se opomina glasila na 78,19 EUR nižji znesek. Konkretizirano je prerekala tudi, da bi tožeča stranka obratovalne stroške plačala iz lastnih sredstev, saj je navajala, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi dejstvi in bi morala pri dobavitelju toplotne energije ustrezno ukrepati. Pritožbi je priložila dopis tožeči stranki z dne 24. 5. 2015, ki naj bi izkazoval trditve o neprofesionalnem ravnanju tožeče stranke.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek glasi na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, ki je določen kot mejni znesek v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP). Po prvem odstavku 458. člena istega zakona se sme sodba, izdana v takem sporu, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka v sporih majhne vrednosti tudi ureditev, po kateri mora v skladu s 451. in 452. členom ZPP tožeča stranka vsa dejstva in dokazne predloge navajati že v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Poleg tega lahko vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo, in sicer lahko tožena stranka v roku osmih dni od prejema pripravljalne vloge tožeče stranke vloži pripravljalno vlogo in v njej odgovori na navedbe tožeče stranke. Dejstev in dokazov, ki jih je stranka navajala v prepozno vloženih vlogah oziroma kasnejših pripravljalnih vlogah, sodišče ne sme upoštevati (453. člen ZPP).

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pooblaščenki tožene stranke dopis s pozivom na odgovor v roku osmih dni vročen dne 2. 4. 2015, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča jasno izhaja iz povratnice, pripete list. št. 104. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko dejstev, navedenih v vlogi z dne 14. 4. 2015, v skladu s 453. členom ZPP v zvezi s 452. členom ZPP pri presoji ni upoštevalo. Pritožbo tožene stranke zoper sklep je bilo tako potrebno zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

6Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, da je toženec konkretizirano prerekal trditve tožeče stranke glede višine obračunanih stroškov in plačila obratovalnih stroškov iz lastnih sredstev. Toženec je namreč višino obračunanih stroškov ogrevanja le pavšalno izpodbijal z navedbo, da ni jasno, kako je tožeča stranka neporavnane obveznosti obračunala ter se pri tem skliceval na opomina, ki nista predmet obravnavanega postopka. Tudi navedb tožeče stranke, da je obratovalne stroške plačevala iz lastnih sredstev, toženec ni obrazloženo zanikal. Sicer pa toženec ne pojasni, katero absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 338. člena ZPP naj bi pri tem sodišče prve stopnje zagrešilo. Smiselno gre za očitek kršitve 214. člena ZPP, torej procesne kršitve relativnega značaja (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki je po izrecni volji zakonodajalca v sporu majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati, zato tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

7Neutemeljeno toženec sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. V postopku je navajal, da v obdobju od novembra 2012 do vključno marca 2013 zaradi prenove stanovanja ni imel priključenih radiatorjev, zaradi česar meni, da v tem obdobju tožeča stranka kot upravnik ni imela pravne podlage za obračun stroškov ogrevanja za njegovo stanovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se stanovanjski objekt, v katerem živi toženec, ogreva prek skupne kotlovnice, kar v skladu s prvim odstavkom 23. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) predstavlja skupni del večstanovanjske stavbe, ki služi stavbi kot celoti. Toženec je lastnik stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, v skladu s 68. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dolžan nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža. Sodišče prve stopnje je tožencu nadalje pravilno pojasnilo, da se posamezen etažni lastnik z enostranskim dejanjem – odstranitvijo radiatorjev, ne more izogniti plačevanju stroškov ogrevanja. Neplačevanje stroškov ogrevanja oziroma plačevanje po drugačnem delilnem ključu v obdobju, ko so bili radiatorji odstranjeni, bi lahko dosegel le s sklenitvijo dogovora z vsemi ostalimi etažnimi lastniki,(1) vendar toženec sklenitve takšnega dogovora ni zatrjeval. Z odstranitvijo radiatorjev je tudi onemogočil obračunavanje stroškov ogrevanja po dejanski porabi. Na podlagi 11. člena tedaj veljavnega Pravilnika o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Ur. l. RS, št. 7/2010) se v primeru, ko porabniškega deleža posameznega dela stavbe po krivdi lastnika ni mogoče ugotoviti s pomočjo podatkov z delilnikov, porabniški delež za ogrevanje določi tako, da se delež ogrevane površine pomnoži z izravnalnim faktorjem 1,6. Namen takšne ureditve je bil v preprečevanju samovoljnih ravnanj in manipulacij ugotavljanja dejanskega ogrevanja, saj ima slednje lahko vpliv na povečanje stroškov drugih etažnih lastnikov. Razlog, zaradi katerega je toženec radiatorje odmontiral, ni pomemben, kot tudi ne, da je tožečo stranko z odstranitvijo radiatorjev seznanil. Sodišče prve stopnje je tako materialno pravo pravilno uporabilo, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka stroške ogrevanja obračunala na podlagi ogrevalne površine v skladu s Pravilnikom, posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka zaračunavala nekaj, česar toženec sploh ni uporabljal.

8Glede na navedeno in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. sodbo VSL II Cp 2873/2015 z dne 11. 1. 2016.