VSL sodba I Cpg 254/2015

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 451,89 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 80231/2013 z dne 21. 5. 2013, v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 732,35 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za plačilo (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožeča stranka pritožbo vložila zoper sodbo, ki se v izreku sklicuje na neobstoječ sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi očitno pomotoma navedlo napačno opravilno številko sklepa o izvršbi (namesto pravilno VL 80231/2013 z dne 21. 5. 2013, je bilo sprva v sodbi navedeno VL 80231/2014 z dne 21. 5. 2014), nato pa pomoto popravilo s popravnim sklepom z dne 13. 11. 2014.

Sodbo se lahko v primeru očitnih pisnih napak popravi kadarkoli, tudi po pravnomočnosti (prvi odstavek 328. člena ZPP). O popravi se izda poseben sklep, ki se zapiše na koncu izvirnika sodbe (drugi odstavek 328. člena ZPP) in postane njen sestavni del. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sodbo po tem, ko je že prejela popravni sklep. Zato je razumljivo, da se je pritožila zoper sodbo „v zvezi s popravnim sklepom“ (ki je postal pravnomočen), torej zoper sodbo, ki vsebuje popravke iz popravnega sklepa. Očitki tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljeni.

6Tožeča stranka je v obravnavani zadevi od tožene stranke zahtevala plačilo dveh računov (št. 117096 z dne 22. 2. 2009 in št. 117158 z dne 30. 4. 2009), izdanih za prodajo opreme oziroma proizvodov toženi stranki. Navedeno opremo je tožena stranka prejela 22. 4. 2009 in 30. 4. 2009, izdana računa pa sta zapadla v plačilo 22. 5. 2009 in 30. 5. 2009. Oba računa je tožena stranka skladno z navodili na računih plačala 28. 8. 2009 na transakcijski račun DURS, tako kot je bilo izrecno navedeno na računih. Tožeča stranka je svoj zahtevek na plačilo zneskov računov (torej kupnine) temeljila na trditvi, da je bil nad tožečo stranko 3. 6. 2009 začet stečajni postopek, zato je s tem dnem skladno z 246. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) prenehal nalog tožeče stranke, da naj tožena stranka plača kupnino na transakcijski račun DURS. Glede na to je trdila, da bi morala tožena stranka za pravilno izpolnitev prodajne pogodbe sporna računa plačati tožeči stranki, saj je za začeti stečajni postopek nedvomno vedela. Ker tega ni storila, je ravnala protipravno. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s trditvami, da je svojo obveznost plačila kupnine izpolnila pravilno, kot je bilo od nje zahtevano na računih, takšen način izpolnitve pa je tožeča stranka tudi naknadno potrdila.

7Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (s katero je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo) med drugim sklicevalo na sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 41/2012 z dne 26. 3. 2013 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z navedeno zadevo, I Cpg 810/2013 z dne 8. 10. 2013. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da dokaznemu predlogu za vpogled v navedeni spis ne bi smelo ugoditi, saj ga tožena stranka ni substancirala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izvedbi tega dokaza nasprotovala že na naroku 18. 9. 2014, vendar je sodišče prve stopnje odločilo, da bo dokaz izvedlo. Na naroku 14. 10. 2014 je v spis vpogledalo in prebralo sodbi sodišč prve ter druge stopnje. Tožeča stranka bi morala, v kolikor je menila, da ji je bila z izvedbo tega dokaza kršena pravica do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), le-to uveljavljati na naroku, na katerem je bil dokaz dejansko izveden. Tega ni storila, temveč je navedeno procesno kršitev uveljavljala šele v pritožbi, pri čemer ni pojasnila, da jo prej brez njene krivde ni mogla uveljavljati. Zato je pritožbeno sodišče ni upoštevalo (286.b člen ZPP).

Tudi sicer glede vprašanja zadostne substanciranosti dokaznega predloga za vpogled v spis pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka, ki sama ni bila stranka drugega postopka (je pa kot tožnik nastopala tožeča stranka), kaj več, kot to, da je bil že v teku postopek tožeče stranke zoper RS, in da je šlo v tej drugi zadevi med drugim tudi za račune, sporne v obravnavani zadevi, o čemer je bila navsezadnje seznanjena z dopisom, ki ji ga je tožeča stranka poslala 26. 4. 2013 (B5), niti ni mogla navesti. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2013 trdila, da je DURS nakazilo tožene stranke (kupnino) prejela v svojem imenu in po predhodnem dogovoru s tožečo stranko, in da je imela tožeča stranka dolg do DURS, pri čemer je slednji v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil terjatev v višini 1.887.959,52 EUR(1). Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zaključilo, da je s tem, ko je tožena stranka nakazala kupnino DURS, tožeča stranka zapirala dolg do DURS. Z vpogledom v spis I Pg 41/2012 pa je ugotovilo, da dolg tožeče stranke do DURS izvira iz postopka davčne izvršbe. Sodišče prve stopnje je zato tudi upravičeno uporabilo določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). ZDavP-2 v 193. členu določa načine prodaje v postopku davčne izvršbe. V konkretnem primeru je glede na ugotovljeno dejansko stanje lahko šlo le za prodajo neposredno po dolžniku iz 200. člena ZDavP-2, ki določa, da lahko dolžnik s poprejšnjim dovoljenjem uradne osebe sam proda zarubljene premičnine s tem, da kupec denar izroči uradni osebi oziroma vplača dolgovani znesek davka na predpisane račune DURS. Ker je tožeča stranka v tem drugem postopku (I Pg 41/2012) nastopala kot tožeča stranka, tudi ne gre za dejstva, ki ji ne bi bila znana. Poleg tega ugotovljenega dejstva, da je šlo za postopke davčne izvršbe in prodaje po dolžniku, na naroku, na katerem je sodišče bralo sodbi sodišč prve in druge stopnje iz vpogledanega spisa, kot tudi v pritožbi, ni zanikala. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prekoračitve trditvenega bremena (glede zgoraj navedenih dejstev), zato ni utemeljen.

8Sodišče prve stopnje je v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo določbe 130. do 132. člena ZFPPIPP, ki urejajo razmerje med stečajnim in izvršilnim postopkom. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sicer nanje ni izrecno sklicevalo, je pa ugotovilo, da je bila sporna prodaja opravljena pred začetkom stečajega postopka nad tožečo stranko.

9Začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko ima za postopek izvršbe, ki je bil začet proti tožeči stranki pred začetkom stečajnega postopka, naslednje pravne posledice: če je upnik v postopku izvršbe z zastavno pravico na premičnini pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico, in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, se postopek izvršbe ali zavarovanja prekine z začetkom stečajnega postopka, če pa je bila prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice že opravljena, pa začetek stečajnega postopka ne vpliva na tek tega izvršilnega postopka (2. in 3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru, ko je šlo za prodajo premičnin velja, da je bila v postopku izvršbe do začetka stečajnega postopka opravljena prodaja premoženja, če je pred začetkom stečajnega postopka v postopku izvršbe kupec deponiral ali plačal kupnino (4. točka petega odstavka 132. člena ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je tožena stranka prodane premičnine prejela v posest 22. 4. 2009 in 30. 4. 2009, za kar sta ji bila izdana računa, ki sta zapadla v plačilo 22. 5. 2009 in 30. 5. 2009, torej pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, 3. 6. 2009. Kupnino pa je skladno z nalogom oziroma navodilom na navedenih računih nakazala na transakcijski račun DURS in sicer 28. 8. 2009, torej po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko. Upoštevaje zgoraj navedeno določbo ZFPPIPP, da se šteje prodaja premičnin za opravljeno, ko je plačana kupnina, bi to pomenilo, da je bil z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko postopek izvršbe prekinjen in bi se lahko nadaljeval šele, ko bi se ugotovilo, ali je DURS prijavila terjatev in ločitveno pravico, ter ali oziroma v kakšni višini ji je bila priznana.

Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča treba upoštevati določbo drugega odstavka 130. člena ZFPPIPP, ki določa, da se določbe o vplivu začetka stečajnega postopka na že začete postopke sodne izvršbe sicer uporabljajo tudi za postopke davčne izvršbe, vendar smiselno. Smiselna uporaba velja torej tudi za določbo, ki trenutek prodaje veže na plačilo kupnine. V kolikor bi šlo za postopek sodne izvršbe, bi se zarubljene premičnine prodajale v postopku, ki bi ga vodilo sodišče oziroma izvršitelj, saj postopek sodne izvršbe drugačne prodaje ne pozna. V tem primeru bi bile kupcu, ki bi bil seznanjen, da gre za prodajo v postopku sodne izvršbe, premičnine izročene šele oziroma hkrati, ko bi plačal kupnino, s čimer bi bila prodaja opravljena. Pred plačilom kupnine torej v postopku sodne izvršbe do izročitve premičnin v posest kupcu sploh ne bi moglo priti (primerjaj 96. člen ZIZ). V konkretnem primeru pa je šlo za postopek davčne izvršbe in prodajo neposredno po dolžniku, kar kupcu (toženi stranki) niti ni bila znano. Ko se je tožeča stranka s toženo stranko dogovorila za nakup premičnin, ji jih je tudi izročila v posest in ji zanje izdala račun. S tem je bila prodaja opravljena. Zato je tožena stranka kupnino lahko plačala na TRR DURS tudi po začetku stečajnega postopka nad tožečo stranko, in je bila njena izpolnitev pravilna.

Do navedenega se Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cpg 810/2013, kot to zmotno trdi pritožnik, ni opredelilo. Navedlo je le, da ni nobenega razloga, da se DURS-u v stečajnem postopku priznava drugačen „specifičen“ položaj ter da po uvedbi stečajnega postopka noben upnik ne more biti poplačan mimo določb ZFPPIPP o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase.

Dejstvo, da je bila kupnina plačana z zamudo, na samo dejstvo prodaje in izročitve premičnin v posest dobrovernemu kupcu (ki torej ni seznanjen, da gre za prodajo v postopku davčne izvršbe), pa po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne more imeti vpliva.

10Ravnanje tožene stranke pa tudi sicer ni bilo protipravno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka pred plačilom računov pri tožeči stranki, konkretno pri L. F. pozanimala, ali še vedno velja nalog, da kupnino plača na transakcijski račun DURS, in dobila odgovor, da naj plača tako, kot je navedeno na računih, torej na TRR DURS. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da verjame toženi stranki, da je kontaktirala z L. F., predlog za zaslišanje katerega pa je tožeča stranka umaknila, čeprav bi lahko ravno z njegovim zaslišanjem ovrgla navedeno trditev tožene stranke.

11Na podlagi prvega odstavka 280. člena OZ mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ker iz računov, ki jih je izdala tožeča stranka jasno izhaja, da mora kupec obveznost plačila kupnine izpolniti tretjemu, tožeča stranka pa je že tekom stečajnega postopka plačilo tretjemu (DURS), na izrecno vprašanje tožene stranke, če nalog za takšno plačilo še velja, potrdila (prim. drugi odstavek 280. člena OZ), je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka svojo obveznost plačila kupnine v celoti (sicer z zamudo) izpolnila. Toženi stranki namreč ni mogoče očitati, da ni ravnala zadosti skrbno oziroma, da je bilo opravljeno plačilo DURS očitno nezakonito. Tožeča stranka namreč v okoliščinah danega primera, zgolj s pavšalnim sklicevanjem na določbo prvega odstavka 246. člena ZFPPIPP in določbo tretjega odstavka 1046. člena OZ, protipravnosti ravnanja tožene stranke ne more izkazati.

12Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako pritožbeno sodišče ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker glede na zgoraj navedeno niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Glede na vrednost spornega predmeta in tarifno št. 3210 ZOdvT, je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo nagrado za postopek v višini 350,40 EUR, materialne stroške po tarifni št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, skupaj torej 451,89 EUR stroškov odgovora na pritožbo, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena, v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji trditve, da je DURS v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijavil terjatev, ni prerekala, zato so pritožbene navedbe v tej smeri prepozne (337. člen ZPP).