1046. člen OZ

Asignat sprejema nakazila ne more preklicati (prim. drugi odstavek 1036. člena OZ). Medtem ko lahko asignant prekliče pooblastilo vse do takrat, dokler ni izjavljen akcept, pa to ne more veljati za akcept nakazila. Z akceptom nakazila zaživi enostranska abstraktna obveznost opraviti izpolnitev v korist asignatarja. V preveliki meri bi trpela pravna varnost, če bi bilo akcept dopustno preklicati. Enostranska abstraktna obveznost asignata nastane, ko asignatar prejme akcept (recepcijska teorija). To pomeni, da ob smiselni uporabi določb o umiku ponudbe (drugi odstavek 25. člena OZ) in umiku akcepta (tretji odstavek 28. člena OZ) lahko asignat umakne (ne pa prekliče) akcept, če asignatar prejme izjavo o umiku pred prejemom izjave o sprejemu ali sočasno z njo. V slovenskem obligacijskem pravu namreč velja sistem vezanih ponudb (25. člen OZ), določila pa se smiselno uporabljajo tudi za enostranske pravne posle (14. člen OZ), med katere sodi akcept nakazila. Glede na prej obrazloženo materialno pravo, bi le ravnanje tožene stranke "izničilo" učinek že izjavljenega akcepta. Ker je tožena stranka izjavila sprejem nakazila, je tudi ona tista, ki ga lahko umakne. Ravnanje asignanta

Zaradi načela varnosti pravnega prometa pravica uveljavljati ugovor neveljavnosti sprejema nakazila zaradi napak volje preneha v enakih rokih kot to velja za prenehanje pravice zahtevati razveljavitev pogodbe, sklenjene pod vplivom zmote ali prevare.

Določbe o vplivu začetka stečajnega postopka na že začete postopke sodne izvršbe se sicer uporabljajo tudi za postopke davčne izvršbe, vendar smiselno. Smiselna uporaba velja torej tudi za določbo, ki trenutek prodaje veže na plačilo kupnine.

Ugotovitve sodbe o nakazovalčevi plačilni nesposobnosti in blokadi računov zaradi neporavnanih obveznosti ne dajejo podlage za sklep o obstoju trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti in posledično tudi ne za zaključek, da je bil ob sklenitvi asignacijske pogodbe toženec insolventen.

Z izjavo o akceptu se oblikuje abstraktno pravno razmerje med asignatom in asignatarjem, ki daje asignatarju neposredno pravico zahtevati izpolnitev od asignata. Zato se asignacije v praksi sklepajo kot tristranski pravni posli, ki jih podpišejo vse tri stranke. Asignat se po podanem akceptu ne more rešiti svoje obveznosti do asignatarja.

Določba 2. odstavka 1045. člena OZ ureja primer asignacije na dolg, pri kateri je asignat (do višine dolga) zavezan asignatarju opraviti izpolnitev že na podlagi zakona. V takem primeru ni niti potrebno, da pride do akcepta nakazila, saj je asignat zavezan opraviti izpolnitev neposredno na podlagi zakona. Za takšno situacijo v predmetnem primeru ne gre, saj je asignat zavezan asigantarju na podlagi nakazila, ki izhaja iz asignacijske pogodbe z dne 24.5.2010.

S pogodbo o nakazilu (asignaciji) z dne 11.9.2003 je tožeča stranka pooblastila toženo stranko, da tretjemu, družbi D. d.o.o., plača njen dolg. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil namen sklenitve te pogodbe v zagotovitvi plačila tretjemu za cevi, ki jih je ta dobavil tožeči stranki. Po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno opozarja, da tožeča stranka po navedeni asignacijski pogodbi nima terjatve, ampak ima terjatev do tožene stranke tretji, družba D.

Pomorski zakonik v 3. odst. 663. čl. res določa, da se šteje, da je agent izrecno navedel, da nastopa kot agent, če je tretji osebi izjavil, da nastopa „v imenu in na račun naročitelja“ ali „samo kot agent“ ali kaj drugega z isto vsebino, in navedel firmo oz. ime naročitelja; vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kot naročnik in pogodbena stranka tožeče stranke nastopala tožena stranka, da je tožena stranka povpraševala po informativni ponudbi in da je tožena stranka na podlagi reklamacij računov zahtevala izdajo dobropisov v svojo korist.