VDSS sodba Psp 686/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 10. 7. 2014 in št. ... z dne 9. 10. 2014 ter posledično priznanje oziroma odmero višje starostne pokojnine od 28. 4. 2011 dalje za dopolnjenih 39 let 9 mesecev in 7 dni pokojninske dobe, izplačilo razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno starostno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za zastopanje tožnice bremenijo proračun (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. V laični pritožbi navaja, da naj bi prvi pogoj za predčasno upokojitev izpolnila pri starosti 53 let že leta 2003, drugi pogoj pa pri starosti 56 let leta 2007. Gre samo za vprašanje pravilne uporabe termina dodane dobe po 8. in 193. členu ZPIZ-1 tako, da bi imela skupno 37 let in 8 mesecev pokojninske dobe. Do 30. 12. 2007 bi bilo tako potrebno upoštevati, da je dopolnila 56 let starosti in 35 let ter 4 mesece pokojninske dobe.

V nadaljevanju izpostavlja plačevanje prispevkov po letu 2003, sklenitev dodatnega zavarovanja in izračunavanje povprečja osebnih dohodkov v 10. oziroma 18. letih v pokojninsko osnovo. Meni, da bi sodišče moralo ponovno presoditi dodano dobo, ki je ni nikjer v Evropi, v njenem primeru pa sploh ni potrebna. Zastavlja vprašanje, zakaj niso bili upoštevani obračunani in neplačani prispevki, kar ne bi smelo vplivati na obstoj pokojninske dobe. To še zlasti, ker je bila po spremembi ZFPIP izbrisna iz registra.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo oprosti plačila sodne takse in prizna pravico do starostne pokojnine od 26. 9. 2007 dalje, ali v nasprotnem primeru odmeri višjo starostno pokojnino ob višjem vrednotenju pokojninske dobe po 61. letu starosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

5V obravnavani zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbojnih odločb tožene stranke. Tožnici je bila v predsodnem postopku pravica do starostne pokojnine priznana od 26. 9. 2011 dalje v višini 510,30 EUR mesečno, ko je dopolnila 60 let in 6 mesecev starosti ter 28 let 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe.

6Pravico do starostne pokojnine je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni z zakonom. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana predvsem v 36. členu in drugih relevantnih določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/ 1999 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki jih je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

7Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 je bilo pravico do starostne pokojnine zavarovankam (ženskam) mogoče priznati pri dopolnjenih 58 letih starosti in 38 letih pokojninske dobe, oziroma glede na prehodno določbo 398. člena istega zakona v letu 2011 pri starosti 57 let in pokojninski dobi 37 let ter 6 mesecev. Takšno dejansko stanje v predmetni zadevi seveda ni izpolnjeno. Iz zbranega listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je tožnica leta 2011 sicer izpolnjevala pogoj starosti (57 let), ne pa tudi pogoja pokojninske dobe. Vključno z dodano dobo po 405. členu ZPIZ-1 v obsegu 7 let 10 mesecev in 26 dni ter dejansko pokojninsko dobo 28 let 6 mesecev in 13 dni, je bilo na dan 26. 9. 2011 izkazanih le 36 let 5 mesecev in 9 dni pokojninske dobe.

8Na dan 26. 9. 2011 pa je tožnica izpolnjevala pogoje iz 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zavarovanka je namreč po tej določbi ZPIZ-1 lahko pridobila pravico do starostne pokojnine, če je dopolnila 61 let starosti in najmanj 20 let pokojninske dobe. Ker je tožnica rojena 26. 3. 1951, je leta 2011 pogoj starosti dopolnila ob uporabi 37. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-1. Torej z znižanjem starostne meje za rojenega otroka za 6. mesecev. Na ta način je izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe, tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20. let).

Ob predhodno ugotovljenem dejanskem stanju je zato sodišče prve stopnje na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih ( Ur. l. RS št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih odločb iz predsodnega postopka utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano višjo starostno pokojnino ob upoštevanju daljše pokojninske dobe ter izplačilo razlike med že izplačanimi in vtoževanimi višjimi mesečnimi zneski pokojninske dajatve.

9Sicer pa v obravnavani zadevi zagotovo ni bilo pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine že od leta 2007 ali celo leta 2003 dalje, kot zmotno meni pritožnica. Povsem protispisno je namreč njeno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi dopolnila 37 let in 8 mesecev pokojninske dobe. V ponovljenem predsodnem upravnem postopku(1) , je prepričljivo ugotovljeno, da ima tožnica dopolnjenih le 28 let 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe. Ker izkazana pokojninska doba presega minimalnih 20 let iz 2. odstavka 36. člena ZPIZ-1, za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine več ni bila potrebna uporaba t.i. dodane dobe. Dodana doba se upošteva le za izpolnitev minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine in v ničemer ne vpliva na samo odmero te dajatve, kot v izpodbijani sodbi pravilno razloguje sodišče prve stopnje.

10Pritožničino stališče v smeri, da bi ji morala biti priznana tudi pokojninska doba, za katero prispevki iz naslova zavarovanja na temelju 2. odstavka 15. člena ZPIZ‑1(2) , niso bili plačani, je zmotno in zato nesprejemljivo. Zavarovalna in s tem pokojninska doba na navedenem pravnem temelju se v skladu s 1. odstavkom 191. člena ZPIZ-1 upošteva le, če so bili plačani predpisani prispevki. Sicer se izjemoma glede na 192. člena ZPIZ-1 v pokojninsko dobo res štejejo obdobja, za katera je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni vplačal v pokojninsko blagajno. Slednja določba ZPIZ-1 pa je uporabljiva izključno za zavarovance, zavarovane na temelju delovnega razmerja. To je tudi logično, saj so za obračunavanje in izplačevanje plač ter tudi odvod predpisanih davkov in prispevkov, pooblaščeni delodajalci.

Končno je povsem zmotno tudi pritožničino stališče, da naj bi bila upravičena do odmere višje starostne pokojnine ob upoštevanju t.i. bonusa. V skladu z 51. členom ZPIZ-1 je bilo višje vrednotenje delovne dobe(3) pri zavarovankah mogoče le v primerih, če so do dopolnjenega 61. leta starosti presegle 38 let delovne dobe.

11Glede na predhodno obrazloženo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

12Predlagana oprostitev plačila sodnih taks je brezpredmetna, zato pritožbeno sodišče o tem predlogu ni odločalo. V sodno socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj namreč glede na 71. člen ZDSS-1, sploh ni taksne zavezanosti.

------

(1) Potem, ko sta bili s pravnomočno sodbo opr. št. VI Ps 2925/2011 z dne 14. 10. 2013 odpravljeni odločbi z dne 27. 10. 2011 in 22. 9. 2011 o priznani starostni pokojnini v znesku 427,94 EUR mesečno od 26. 9. 2011 dalje za ugotovljenih 22 let 6 mesecev in 29 dni pokojninske dobe

(2) Torej oseb, ki so družbeniki zasebnih družb in sočasno tudi poslovodne osebe.

(3) V 8. členu ZPIZ-1 je delovna doba definirana kot zavarovalna doba, brez upoštevanja dokupljene dobe študija in vojaškega roka ter dodane dobe.