405. člen ZPIZ-1

Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage. Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.

Zmotno je tožničino materialno pravno naziranje, da naj bi bila dodana doba ena od možnih sestavin pokojninske dobe, oz. da naj bi šlo za pokojninsko dobo iz naslova posebne dobe. Dodana doba ni pokojninska doba. Te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da se v pokojninsko dobo šteje čas šolanja na dodiplomskem študiju na določeni fakulteti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta določbo prvega odstavka 405. člena ZPIZ-1 tolmačili tako, da je celotno dodano dobo posameznega zavarovanca, ki pravico do starostne pokojnine uveljavlja v letu 2012, potrebno upoštevati tako, da se preračuna ob upoštevanju načela, da se 12 mesecev dodane dobe šteje za 11 mesecev. Te določbe ni možno tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnik, torej, da se ta preračun upošteva samo za celo leto dodane dobe, ne pa tudi za tisti del dodane dobe, ki presega 12 mesecev.

Vložitev zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Tožnica do 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tožnici tudi ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine). Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.

Tožnik, ki je do 31. 12. 2012 dopolnil 59 let in 6 mesecev starosti in 39 let, 9 mesecev in 27 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 (58 let starosti in 40 let pokojninske dobe) niti po 2. odstavku istega člena (starost 63 let in 20 let pokojninske dobe) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Tožnik na dan 31. 12. 2012 ni izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe iz 1. točke 36. člena ZPIZ-1. Po tej določbi ZPIZ-1 so zavarovanci ne glede na dopolnjeno starost pravico do starostne pokojnine lahko pridobili le, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine ni utemeljen.

Tožnica bi ob uporabi določb ZPIZ-1 skupaj z dodano dobo izpolnila pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica namreč ima 14 let in 9 mesecev dodane dobe, ko je bila prijavljena v evidenci brezposelnih oseb in bi se ji po določbi 405. člena ZPIZ-1 v letu 2013 lahko upoštevala ta doba kot dodana doba v celoti in bi tako imela z 38 leti in 9 meseci izpolnjen pogoj po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, to je 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe. V kolikor se upošteva ZPIZ-2, ki je začel veljati s 1. 1. 2013, je tožnica upravičena samo do dodane dobe do konca leta 2012, ki se upošteva v trajanju 11 mesecev za dejanskih 12 mesecev prijave na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, kar pomeni, da bi imela konec leta 2012 skupno 37 let, 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe, s čimer pa ne dosega potrebnih 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 36. člena v zvezi s 398. členom ZPIZ-1. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 odpade možnost pridobitve dodane dobe po ZPIZ-1 po 31. 12. 2012, torej v trajanju, ki je enako dejanskemu trajanju obdobja, ki se lahko upošteva kot dodana dob

Obdobja, ko je bila tožnica prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo, ker za to obdobje niso bili plačani prispevki. Prijavo pri Zavodu za zaposlovanje RS je mogoče upoštevati le kot dodano dobo po določbi 193. člena ZPIZ-1. V drugem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. V letu 2010 se skladno s 405. členom ZPIZ-1 za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1, upošteva 9 mesecev, kar pomeni, da se namesto 9 let, 6 mesecev in 14 dni, upošteva 7 let, 1 mesec in 26 dni. Skupna pokojninska doba je na dan odločitve prvostopenjskega organa tožene stranke znašala 34 let, 5 mesecev in 28 dni. Na podlagi tako ugotovljene pokojninske dobe pa tožnica ne izpolnjuje nobenega od pogojev, določenih v 36. členu ZPIZ-1. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da je ji je tožena st

Sklep Občinske skupnosti za zaposlovanje, s katerim je bil tožnik spoznan kot nesposoben za pridobitno delo, je poseben ukrep po Zakonu o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, ne pa podlaga za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki bi bila v pristojnosti toženca. Pri toženčevi pravni prednici Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji je bila vložena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki je bila s sklepom zavrnjena. Kasneje tožnik zahteve za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja pri tožencu ni vložil, pač pa je pri njem uveljavljal realizacijo sklepa Občinske skupnosti za zaposlovanje, čeprav za to ni imel podlage. Zato tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine od dneva pravnomočnosti sklepa o priznanju invalidnosti dalje, ni utemeljen.

Glede na to, da je tožnica uveljavljala pravico do starostne pokojnine v letu 2008, je treba pogoje za priznanje te pravice ugotavljati glede na to leto. Ker tožnica v tem letu kumulativno določenih pogojev ni izpolnjevala, sta izpodbijani odločbi, s katerima je bila njena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjena, pravilni.