192. člen ZPIZ-1

Niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec. Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Ker je izvedenec tudi po stališču pritožbenega sodišča na sporno vprašanje prepričljivo odgovoril in pojasnil, da do napake, kot jo zatrjuje tožnik, ni prišlo, so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.

Delavcem se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunal od zavarovančeve (delavčeve) plače, čeprav jih ni plačal (prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima lahko za posledico odvzem pravice, da se delavcem bruto plača v očitanem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost ima lahko za posledico omejitev delavca za pravico do bruto plače (42. člen ZDR in 8. člen ZPIZ-1), kar predstavlja prepovedano posledico iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.

V zadevi je sporna odmera pokojnine. Ključno vprašanje je, ali je potrebno tožnika obravnavati kot zavarovanca, ki naj bi bil pravilno v zavarovanje vključen kot družbenik zasebne družbe, ki je istočasno tudi poslovodna oseba, ali pa kot zavarovanca, ki je v zavarovanje vključen kot delavec. Po stališču pritožbenega sodišča je v sporni zadevi potrebno upoštevati zavarovalno podlago 001, torej, da je bil tožnik v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Sklicevanje tožene stranke, da je bil istočasno tudi družbenik in poslovodna oseba, na samo odločitev nima vpliva.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

Dejstvo, da je zavarovanec, ki je zavarovan na podlagi delovnega razmerja, hkrati tudi družbenik in poslovodna oseba, ne sme biti razlog za drugačno obravnavo v razmerju do drugih zaposlenih. Izhajati je treba iz tožničinega statusa delavke v delovnem razmerju in ne iz statusa družbenice in poslovodne osebe. Kot delavka v delovnem razmerju pa ni oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec.

Z odločbo, ki je postala pravnomočna, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana na podlagi delovnega razmerja, zato ni nobene podlage, da bi se tekom sodnega postopka, v katerem se presoja zakonitost odmere starostne pokojnine, ponovno ugotavljalo, ali se tožnici obdobje zavarovanja šteje v pokojninsko dobo.

Starostna pokojnina je osebna, neodtujljiva pravica, zato nihče drug, razen zavarovanca, ne more pridobiti njegove starostne pokojnine in tudi starostno pokojnino lahko uveljavi le zavarovanec sam (259. člen ZPIZ). Kot je določeno v petem odstavku 259. člena ZPIZ-1, se zahteva za uvedbo postopka za uveljavljanje ali varstvo pravic poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Šteje se, da je postopek uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Sporni vlogi zato ni mogoče šteti kot zahtevi, s katerima bi tožnica uveljavljala priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz navedenih vlog namreč izhaja, da gre za vlogi, ki ju je na toženca naslovil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Urad za delo. Zavod je s tema vlogama zaprosil toženca za podatke o tožničini pokojninski dobi v zvezi z izpolnitvijo pogojev za upokojitev. Glede na določbo prvega odstavka 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada zavarovancu, ki izpolnjuje predpisane pogoje, od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, vendar pod pogojem, da vloži zahtevo prej kot v 6 mesecih po prenehanju zavarovanja. Če zaradi kakršnegakoli razloga vloži zahtevo kasneje, se mu poko

Tožnica je bila v spornem obdobju vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prav tako so bili za to obdobje plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato je tožničin tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici na novo odmeriti višino starostne pokojnine, s tem da bo tožena stranka upoštevala vključenost v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ tudi v spornem obdobju, utemeljen.

Tožnik, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je livar, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal delo stoje in sede, brez poklekanja in počepanja in dela na lestvi ter brez ročnega premeščanja bremen nad 10 kg, v štiriurnem delovnem času, se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se mu priznata pravica do dela v krajšem delovnem času štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami ter pravica do delne invalidske pokojnine.

Pritožbeno sodišče je prekinilo postopek, ker je podalo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 228. člena ZPIZ-1, v kolikor se uporablja, tako da se v odpisu plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo prispevki, ki jih iz bruto plače plačuje zavarovanec preko zavezanca. Zahtevo je nato umaknilo, saj je v vmesnem času Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-281/09-14 razveljavilo prvi odstavek 228. člena ZPIZ-1 v delu, ki se glasi: "odpisuje, delno odpisuje oziroma dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje skladno s kriteriji, ki jih določi svet zavoda", kolikor se nanaša na zavarovance iz 13. in 14. člena ZPIZ-1. Ta odločitev Ustavnega sodišča RS se uporabi tudi pri odločanju v konkretni zadevi, saj o njej še ni bilo pravnomočno odločeno.

Zahtevka za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ni treba prijaviti v stečajnem postopku, saj ne gre za zahtevek za terjatev, ki se poplača iz stečajne mase. Tožniku je s pravnomočno sodbo v konkretnem primeru priznana lastnost zavarovanca na podlagi sklenjenega delovnega razmerja za določeno obdobje, ki se mu bo štelo v pokojninsko dobo. Dejstva, da ukrepi za izterjavo plačilo prispevkov za to obdobje ostanejo neuspešni zaradi prenehanja delodajalca oz. da je plačilo prispevkov vezano na stečajni postopek, namreč ni mogoče šteti tožniku v škodo.

Čas, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje in ko je opravljal samostojno pridobitno dejavnost, se ne všteje v njegovo zavarovalno dobo, saj za ta čas niso bili plačani prispevki.

Tožnica v spornem obdobju in tudi še v času vložitve zahteve za upokojitev ni plačala prispevkov, zato ji ob upoštevanju 202. člena ZPIZ spornega časa ni bilo mogoče šteti v pokojninsko dobo.

Po pravnomočnosti sodbe v delovnem sporu je bil delodajalec - za nazaj – dolžan obračunati prispevke. Ker tega ni storil prostovoljno, je tožnica predlagala izvršbo. Ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov, torej tudi ne glede na razlog, zaradi katerega izterjava ni bila uspešna, je sporno obdobje ob upoštevanju 192. člena ZPIZ-1 treba šteti v pokojninsko dobo.

Za sporno obdobje je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, za to obdobje so bili obračunani tudi prispevki za obvezno zavarovanje, tako da je treba to obdobje šteti v pokojninsko dobo (ne glede na dejstvo, da prispevki niso bili plačani, saj plačilo prispevkov ni pogoj za vštevanje obdobja v pokojninsko dobo).

Za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo delovnega sodišča) so bile s strani stečajnega upravitelja priznane vse tožnikove terjatve, vključno s plačami in prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da je stečajni upravitelj obračunal prispevke za obvezno zavarovanje, tako da je izpolnjen pogoj za priznanje lastnosti zavarovanca za to obdobje.