193. člen ZPIZ-1

Tožnik v času ponovne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni dopolnil vsaj 6 mesecev pokojninske dobe, zato glede na določbo 117. člena ZPIZ-2 ni upravičen do ponovne odmere oziroma odstotnega povečanja pokojnine. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje, je ponovna odmera pokojnine uživalcu pokojnine po prejšnjih predpisih urejena v 395. členu ZPIZ-2. Skladno s prvim odstavkom 180. člena ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upošteva pri ponovni odmeri pokojnine. Upoštevaje drugi odstavek istega člena lahko upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere, že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri vprašanju ponovne odmere potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 24. 12. 2012, in sicer na podlagi določb ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012. Pravica do starostne pokojnine mu je bila priznana od 31. 12. 2012 dalje, torej še v času veljavnosti ZPIZ-1. V tem primeru je torej tožena stranka utemeljeno postopala po določbah navedenega zakona in so torej pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno opraviti odmero po določbah ZPIZ-2 neutemeljene.

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

Tožniku, ki je bil v obdobju od 26. 11. 2003 do 30. 6. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje, se je to obdobje na podlagi 193. člena v zvezi s 405. členom ZPIZ-1 upoštevalo kot dodana doba, vendar le za izpolnjevanje pogojev, ne pa za odmero. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje se je skladno s 405. členom ZPIZ-1 v tožnikovem primeru, glede na to, da se za posamezno leto obdobja, ki se po 193. členu ZPIZ-1 šteje v dodano dobo, pri ugotavljanju pokojninske dobe po 36. členu ZPIZ-1 upošteva 11 mesecev, pravilno upoštevalo 8 let, 7 mesecev in 5 dni pri ugotavljanju pogojev, ni pa tega obdobja v takšnem trajanju mogoče upoštevati v pokojninsko dobo, ki bi se upoštevala tudi pri odmernem odstotku pokojnine, ker zato ni nobene podlage. Na podlagi pravilno ugotovljene in dopolnjene pokojninske dobe ter posledično pravilno ugotovljenem odmernem odstotku ter o višini starostne pokojnine, ni nobene podlage za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe toženca z dne 20. 9. 2012.

Kljub temu, da je tožnica določeno pokojninsko dobo dopolnila tudi pri makedonskem nosilcu zavarovanja, ji te tuje dobe pri priznanju in odmeri starostne pokojnine pri tožencu ni mogoče upoštevati v pokojninsko dobo. Pogoj dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa v trajanju 20 let ob starosti 62 let in 6 mesecev za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 3. odstavka 27. člena ZPIZ-2, je namreč izpolnila že z upoštevanjem samo slovenske dobe. Gre za t. i. samostojno starostno pokojnino. Doba, dopolnjena v Makedoniji, bi se ji po po 21. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo (BMKSZ) lahko upoštevala le v primeru, da bi pogoj pokojninske dobe za starostno upokojitev po ZPIZ-2 izpolnila le z upoštevanjem skupne, torej slovenske in makedonske zavarovalne dobe. Vendar bi se ji v tem primeru po 22. členu BMKSZ priznal sorazmerni del starostne pokojnine, ne pa samostojna starostna pokojnina.

Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničino zahtevo, da se ji doba, dopolnjena pri B. šteje povečana za 25 %. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi bila v času zaposlitve pri B. vključena v obvezno dodatno zavarovanje, ki je glede na četrti odstavek 193. člena ZPIZ-1 pogoj, da se čas vključitve v obveznem dodatnem zavarovanju poveča za dodano četrtino obdobja in šteje za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Samo dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri B. pa še ne pogojuje štetja tega časa kot dodana doba oziroma doba, ki se poveča za 25 %. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev po ZPIZ-2 niti po ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ni utemeljen.

Zavzemanje tožeče stranke, da ZPIZ-1 daje možnost uveljavljanja dodane dobe za istega otroka obema staršema, v tem primeru dve leti, če so izpolnjeni drugi pogoji, je zmotno. Besedno zvezo mati ali oče veže ločni veznik „ali“, ki daje dve možnosti; to je prvo ali drugo, ne pa obeh hkrati. Lahko pa si dobo skrbi za otroka v prvem letu starša porazdelita. Dodana doba ni pokojninska doba. Je doba, ko posameznik ni bil zavarovan, za to dobo niso plačani prispevki, se pa kljub temu upošteva pri ugotavljanju minimalne pokojninske dobe. Z ugotovitveno odločbo, da ima posameznik dodano dobo po ZPIZ-1, si ne more zagotoviti ugodnosti, ki jih zakon ob nastopu zavarovalnega primera ne pozna, ne ureja oziroma v prehodnih določbah ne določa, da se upoštevajo določbe prejšnjih predpisov. Pogoji za uveljavitev posamezne pravice se ugotavljajo ob vložitvi zahtevka na podlagi veljavnega predpisa. Posebna doba se všteva v pokojninsko dobo ne glede na plačilo prispevkov, pri čemer ta doba vpliva na odmerni odstotek, medtem ko je dodana doba ugodnost, da je posamezniku kljub neizpolnjevanju pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine ta pokojnina priznana, pri č

Dodane dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo, ker za to ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Po prvem odstavku 193. člena ZPIZ-1 se ugotavljanje in morebitno upoštevanje dodane dobe veže na postopek priznanja pravice do starostne pokojnine. Zato je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninske dobe v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni pravne podlage v določbah ZPIZ-1. Tožena stranka torej ne more priznati dodane dobe samostojno ali kot del pokojninske dobe s posebno odločbo še v času trajanja obveznega zavarovanja.

Dodana doba se upošteva le pri ugotavljanju izpolnitve minimalnih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine in nima nobenega vpliva na določitev odstotka za odmero pokojninske dajatve od pokojninske osnove. Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uspešno uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, saj za to ni nobene zakonske podlage. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja, da se ji čas študija všteje v pokojninsko dobo.

Tožena stranka je obdobje služenja vojaškega roka upoštevala pri izračunu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Gre za dodatno dobo, ki pa na samo odmero pokojnine nima nobenega vpliva. V zvezi z upoštevanjem nadomestil za čas začasne nezmožnosti za delo (bolniški stalež) ni bistven znesek nadomestila, ki ga je prejemal tožnik, temveč je odločilna osnova, od katere so bili plačani prispevki iz koledarskega leta pred začetkom prejemanja nadomestila, ki jih je tožena stranka pravilno upoštevala pri odmeri starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se starostna pokojnina odmerila v višjem znesku, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Dodane dobe glede na njeno pravno naravo ni mogoče uveljavljati kot pokojninsko dobo v posebnem ugotovitvenem postopku, ker za to ni nobene pravne podlage. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo.

Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo. Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.

Tožnica je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 56 let, 11 mesecev in 26 dni starosti ter imela 30 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 bi morala tožnica v letu 2012 dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, dopolnila pa je le 35 let, 3 mesece in 16 dni, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1, enako tudi ne pogoj, določen v 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, saj tožnica 31. 12. 2012 še ni bila stara 59 let, 7 mesecev in 22 dni, kolikor bi morala dopolniti v primeru, da se upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otrok v trajanju 1 leto, 4 mesece in 8 dni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.

Zmotno je tožničino materialno pravno naziranje, da naj bi bila dodana doba ena od možnih sestavin pokojninske dobe, oz. da naj bi šlo za pokojninsko dobo iz naslova posebne dobe. Dodana doba ni pokojninska doba. Te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev, da se v pokojninsko dobo šteje čas šolanja na dodiplomskem študiju na določeni fakulteti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta določbo prvega odstavka 405. člena ZPIZ-1 tolmačili tako, da je celotno dodano dobo posameznega zavarovanca, ki pravico do starostne pokojnine uveljavlja v letu 2012, potrebno upoštevati tako, da se preračuna ob upoštevanju načela, da se 12 mesecev dodane dobe šteje za 11 mesecev. Te določbe ni možno tolmačiti na način, za katerega se zavzema tožnik, torej, da se ta preračun upošteva samo za celo leto dodane dobe, ne pa tudi za tisti del dodane dobe, ki presega 12 mesecev.

Vložitev zahteve v času veljavnosti ZPIZ-1 nalaga presojo pogojev za priznanje starostne pokojnine po določilu ZPIZ-1, vendar mora zavarovanec izpolniti pogoje za pridobitev te pravice do 31. 12. 2012. Tožnica do 31. 12. 2012 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pri tožnici tudi ne gre za nobeno od izjem, ki zagotavlja vložnikom zahteve za priznanje starostne pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1, varstvo pričakovanih pravic (brezposelni, delovni invalidi, prejemniki poklicne pokojnine). Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen.

Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec lahko le na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odp

Po 2. odstavku 193. člena ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev pokojninske dobe za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe upošteva tudi čas, v katerem je bil zavarovanec prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve ali brezposelna oseba, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Tožnika, kljub temu da je bil v spornem obdobju (v času šolanja) prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, ni mogoče šteti za brezposelno osebo ali iskalca zaposlitve iz 2. odstavka 193. člena ZPIZ-1. Zato mu za čas obdobja šolanja ni moč priznati dodane dobe.