399. člen ZPIZ-1

Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničino zahtevo, da se ji doba, dopolnjena pri B. šteje povečana za 25 %. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da bi bila v času zaposlitve pri B. vključena v obvezno dodatno zavarovanje, ki je glede na četrti odstavek 193. člena ZPIZ-1 pogoj, da se čas vključitve v obveznem dodatnem zavarovanju poveča za dodano četrtino obdobja in šteje za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Samo dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri B. pa še ne pogojuje štetja tega časa kot dodana doba oziroma doba, ki se poveča za 25 %. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev po ZPIZ-2 niti po ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb toženke s priznanjem pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ni utemeljen.

Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.

V 394. členu ZPIZ-2 je zagotovljeno varstvo pričakovanih pravic po ZPIZ-1 za tiste osebe, ki imajo enega od taksativno določenih statusov. Izjema določena v 394. členu ZPIZ-2 med drugim velja za brezposelno osebo, ki je na dan 31. 12. 2012 uživalec denarnega nadomestila po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti oziroma po predpisih o urejanju trga dela. Tožnica je bila na dan 31. 12. 2012 kot brezposelna oseba prijavljena pri Zavodu RS za zaposlovanje, ni pa bila uživalka nadomestila za primer brezposelnosti, zato ne sodi med taksativno določene osebe v prvem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, čeprav bi pogoje izpolnila po uveljavitvi ZPIZ-2.

Tožnici bi odpravnina ob upokojitvi v višini treh plač (namesto v višini dveh plač) v skladu 3. odstavkom 14. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za raziskovalno dejavnost oziroma na podlagi 3. odstavka 179. člena ZUJF pripadala le, če bi se upokojila v roku dveh mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Ker se je tožnica upokojila 6 mesecev po izpolnitvi minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ji ne pripada odpravnina v višini treh plač, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.

Tožnica, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 59 let, 7 mesecev in 22 dni starosti ter 26 let, 5 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1. Tožnica je namreč pogoj starosti, kot je določen za priznanje pravice do starostne pokojnine, ob upoštevanju znižanja starosti zaradi skrbi za dva otroka, izpolnila šele 1. 1. 2013 in ne 31. 12. 2012, da bi ji bilo mogoče priznati pravico do starostne pokojnine na podlagi 36. člena ZPIZ-1.

Znižanje starostne meje zaradi otrok je ena od izjem, ki jih predvideva ZPIZ-1 in ki omogočajo izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine z znižanjem starostne meje. Staršem ali posvojiteljem je omogočeno znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka. Če znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljata oba starša, vsak za enega ali več otrok, se znižanje za vsakega od njiju določi samostojno, glede na število otrok, zaradi katerih uveljavljata znižanje starostne meje. V danem primeru sta znižanje starostne meje zaradi otrok uveljavljala oba starša, in sicer tožnikova žena za enega otroka, tožnik pa za preostala dva otroka. Pri znižanju starosti se je tako pri tožnikovi ženi upošteval en otrok, pri tožniku pa sta se pravilno upoštevala dva otroka. Drugačen način upoštevanja otrok pri znižanju starostne meje, kot ga uveljavlja tožnik v pritožbi, torej da bi se glede na število skupnih otrok najprej ugotovilo celotno obdobje znižanja starostne meje, ki pa bi se potem, upoštevaje njun sporazum, dogovorno razdelilo med oba starša, ni utemeljen.

Pri tožnici bi se moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec pravilno upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. Za upoštevanje 12 letnega povprečja ni bilo pravne podlage.

Glede na to, da je tožnica uveljavljala pravico do starostne pokojnine v letu 2008, je treba pogoje za priznanje te pravice ugotavljati glede na to leto. Ker tožnica v tem letu kumulativno določenih pogojev ni izpolnjevala, sta izpodbijani odločbi, s katerima je bila njena zahteva za priznanje pravice do starostne pokojnine zavrnjena, pravilni.