191. člen ZPIZ-1

Niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka na podlagi 183.a člena ZPIZ-2, ker ne gre za naknadno (po izdaji odločbe z dne 1. 4. 2019) nastalo novo dejstvo, vendar pa je treba zahtevo tožnika presojati po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ta določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Tožnik kot delavec v delovnem razmerju ni bil sam zavezan obračunati in plačati prispevke, saj je bil izplačevalec prispevkov zanj delodajalec. Čeprav je bil tožnik družbenik in poslovodja družbe, je bil v tej družbi hkrati tudi delavec v delovnem razmerju in je status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja užival na podlagi 13. člena ZPIZ-1. Kot družbenika in poslovodno osebo bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).

Toženec tožniku neutemeljeno očita neskrbnost v zvezi s hrambo podatkov. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami, na katere se sklicuje toženec, ne razpolaga, ne pomeni, da se mu zavarovalna doba za sporno leto ne bi mogla priznati. Kot je pojasnil izvedenec, je podatke o obračunu in plačilu prispevkov moč razbrati iz bilance stanja in izkaza uspeha. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik sam zavezan plačevati prispevke, kot to kot bistveno izpostavlja toženec. Toženec tako s sklicevanjem na obveznost plačila prispevkov (6. člen ZPIZ‑2) neuspešno poskuša nasprotovati sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, saj je zaključek, da so bili prispevki obračunani in plačani, dokazno podprt z mnenjem izvedenca finančne stroke.

Starostna pokojnina z dnem 25. 2. 2016 je priznana preuranjeno, ker ni razčiščeno ali je tožnica na navedeni datum sploh dopolnila 38 let pokojninske dobe. Ni dvoma, da je tožnica, ki je rojena 25. 2. 1958, starostni pogoj iz 1. odstavka 36. člena ZPIZ-1 izpolnila 25. 2. 2016, ko je dopolnila 58 let starosti. Na presečni datum 31. 12. 2012 ji je manjkalo manj kot pet let starosti, s čimer je izpolnjen prvi pogoj iz drugega stavka 4. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Navedeno pa ne velja za pogoj pokojninske dobe, saj pred sodiščem prve stopnje, niti v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno, ali je tožnici na presečni datum 31. 12. 2012 manjkalo pet let ali manj pokojninske dobe, ter kdaj je z dodano dobo dopolnila 38 let dobe. Iz 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja le, da je na dan 31. 12. 2017 dopolnila 31 let 6 mesecev in 8 dni pokojninske dobe in ker je bila v obvezno zavarovanje vključena do 15. 3. 2014, je 25. 2. 2016 dopolnila pokojninsko dobo v enakem trajanju. Upoštevajoč dodatnih 9 mesecev in 16 dni na zavarovalni podlagi 001 od 1. 1. 2006 do 16. 10. 2006 sodišče zaključuje, da je imela tožnica skupaj 32 let, 3 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Vendar

ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1 in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.

Delavcem se v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, v katerih je delodajalec prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje obračunal od zavarovančeve (delavčeve) plače, čeprav jih ni plačal (prvi odstavek 192. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ima lahko za posledico odvzem pravice, da se delavcem bruto plača v očitanem obdobju upošteva v izračun pokojninske osnove (četrti odstavek 39. člena ZPIZ-1). Neplačilo obračunanih prispevkov za socialno varnost ima lahko za posledico omejitev delavca za pravico do bruto plače (42. člen ZDR in 8. člen ZPIZ-1), kar predstavlja prepovedano posledico iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.

Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ. Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.

Treba je ločiti priznanje pravice do starostne pokojnine od njenega izplačevanja. Pravico je mogoče priznati, ko so izpolnjeni zakonski pogoji. Pogoj prenehanja obveznega zavarovanja se nanaša na začetek izplačevanja že priznane pravice. Sodišče druge stopnje zmotno šteje, da v obravnavanem primeru ni sporno vprašanje vštevanja spornega obdobja v pokojninsko dobo. Ravno tožničina podlaga zavarovanja v spornem obdobju je odločilno dejstvo, ker je od njega odvisna pokojninska doba. Tožničinih navedb in dokaznih predlogov o tem, da je bila v spornem obdobju v obveznem zavarovanju na podlagi delovnega razmerja (ki je odločilno dejstvo), sodišči nista presojali zaradi stališča, da ne moreta upoštevati drugih podatkov, kot tistih, ki izhajajo iz javnih listin, dokler ni dokazano nasprotno. Navedeno stališče je sicer pravilno, vendar v obravnavanem primeru sodišči spregledata, da je tožnica želela dokazovati nasprotno.

Izvedenka je prepričljivo pojasnila, da je bil tožnik s plačili prispevkov v zamudi, zaradi česar je bil dolžan poleg glavnice plačati še zamudne obresti. S plačili ni plačeval prispevkov, kot jih je sam označeval na plačilnih nalogih in prenosih, temveč se je zaradi obstoječega starejšega dolga posamezno plačilo poračunalo po pravilu o vrstnem redu vračunavanja po ZDavP-2, torej so se najprej pokrivali stroški, nato obresti in šele na to glavnica. S posameznimi plačili prispevkov za sporno obdobje se je torej pokrival prej dospeli dolg, kar je lahko pomenilo le, da je dolg za sporno obdobje ostal neporavnan. Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik za sporno obdobja nima plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni utemeljen.

Ker tožnici obvezno zavarovanje dne 25. 11. 2015, niti do 30. 9. 2016, ni prenehalo in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje ni dokazano, niti zatrjevano, da gre za katerikoli izmed drugih izjem v določbi 156. člena ZPIZ-1, ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine tudi, če bi tožnica izpolnjevala nadaljnja dva pogoja, torej zahtevano starost in dopolnjeno pokojninsko dobo, določeno v 36. členu ZPIZ-1.

V zadevi je sporna odmera pokojnine. Ključno vprašanje je, ali je potrebno tožnika obravnavati kot zavarovanca, ki naj bi bil pravilno v zavarovanje vključen kot družbenik zasebne družbe, ki je istočasno tudi poslovodna oseba, ali pa kot zavarovanca, ki je v zavarovanje vključen kot delavec. Po stališču pritožbenega sodišča je v sporni zadevi potrebno upoštevati zavarovalno podlago 001, torej, da je bil tožnik v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Sklicevanje tožene stranke, da je bil istočasno tudi družbenik in poslovodna oseba, na samo odločitev nima vpliva.

V obdobju, ko je bil tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarskih družbah, je bil sam zavezanec za plačilo prispevkov, zato jih je bil dolžan sam obračunavati in plačevati. V zavarovalno dobo se mu je lahko vštelo le obdobje zavarovanja, za katera so bili plačani prispevki. Tožnik zatrjuje, da so bili v spornem obdobju prispevki plačani, predložil pa ni nobenih dokazov. Teh obdobij mu zato ni mogoče všteti v zavarovalno dobo in jih upoštevati pri odmeri pokojnine. Tožbeni zahtevek na odmero višje starostne pokojnine je neutemeljen.

Stališče, da pri zahtevku iz prvega odstavka 191. člena ZPIZ-1 morebitna soodgovornost ni pomembna je v nasprotju z novejšo sodno prakso. Lahko bi namreč privedlo do situacije, ko bi imel delodajalec regresni zahtevek do delavca, kar bi pomenilo, da bi delavec kljub plačevanju prispevkov moral sam nositi strošek pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To pa je v nasprotju z namenom pokojninskega zavarovanja in tudi v nasprotju z namenom določb ZPIZ-1.

V zvezi z dokupljeno pokojninsko dobo je pritožbeno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da se takšna doba vrednoti po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za dokup oz. plačila prispevka. Ker je tožnik prispevke za dokupljenih 5 let, 5 mesecev in 23 dni plačal v mesecu februarju 2013, je tožena stranka dokupljeno obdobje pravilno vrednotila po določbah ZPIZ-1. Obdobje študija in služenja vojaškega roka samo po sebi ni del zavarovalnega obdobja, temveč to postane šele na način in po postopku ter ob pogoju plačila prispevkov. Zato se dokupljeno obdobje vrednoti in všteva šele s plačilom prispevkom, saj se pridobi pravica do vštetja zavarovalne dobe šele od trenutka plačila prispevkov dalje. Šele s tem trenutkom je nastala dokupljena zavarovalna doba in nič prej. Vrednotiti zavarovalno dobo po predpisih, ki so veljali v času študija oziroma služenja vojaškega roka, bi pomenilo, da se upošteva zavarovalna doba po takrat veljavnih predpisih, po takrat veljavnih predpisih pa navedena obdobja niso bila zavarovalna doba, temveč je dokupljeno obdobje postalo zavarovalna doba šele z dnem plačila prispevkov.

Pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za priznanje pravic po določbah ZPIZ-1, morajo nastati že v času veljavnosti tega zakona, da se lahko po prehodnih določbah ZPIZ-2 upoštevajo pri priznavanju pravic po določbah ZPIZ-1 (prva odstavka 390. in 391. člena ZPIZ-2).

Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče pr

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe. Ker ni dokazano plačilo prispevkov, mu tega obdobja ni mogoče šteti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. Zavarovancem, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, se namreč v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja le, če so bili plačani prispevki.

Z znižanjem starostne meje za enega rojenega otroka za 6 mesecev je tožnica izpolnila predpisano minimalno starost 60 let in 6 mesecev ter ob dopolnjenih 28 letih, 6 mesecih in 13 dneh pokojninske dobe tudi pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let) za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da se ji priznana tudi pokojninska doba za čas, ko je bila v zavarovanje vključena kot samozaposlena. Prispevki za to obdobje niso bili plačani. Zavarovalna in s tem pokojninska doba pa se samozaposlenim zavarovancem upošteva le, če so bili plačani prispevki. Tožbeni zahtevek na priznanje višje starostne pokojnine z upoštevanjem daljše pokojninske dobe je zato neutemeljen.

Tožnik je bil v spornem obdobju zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, hkrati pa je imel status družbenika in poslovodne osebe. Čeprav niso bili plačani prispevki, se mu to obdobje iz naslova delovnega razmerja šteje v pokojninsko dobo.

Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.