VSL sklep III Cp 945/2016

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do stečajne dolžnice A. A. v stečajnem postopku, ki se pred Okrožnim sodiščem v Mariboru vodi pod opr. št. St .../2012, v višini 660.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 15.113,15 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se osebno in po pooblaščencu pritožuje toženec. V obsežnih pritožbenih navedbah kot bistveno navaja, da ni podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Opozarja, da lahko podružnice veljavno sklepajo pravne posle v pravnem prometu samo s firmo matičnega podjetja in samo v imenu in za račun matičnega podjetja (prvi odstavek 679. člena ZGD-1). Tožeča stranka ni navedena kot stranka kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008, navedene kreditne pogodbe ni podpisal njen zastopnik, pooblaščenka B.B. pa ni imela njenega pooblastila. Iz sodnega registra podjetij Avstrije je razvidno, da sta zastopnika podružnice pridobila pooblastilo za zastopanje tožeče stranke od 24. 1. 2012. Iz kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008, na katero tožeča stranka opira svoj zahtevek, izhaja, da jo je kot upnica sklenila podružnica tožeče stranke (C.C.) po svojih zastopnikih in svojih pooblaščencih. Ker jo je sklenila v svojem imenu in za svoj račun, ne pa v imenu in za račun tožeče stranke, gre za pogodbo, ki je bila sklenjena med drugimi subjekti, zato se tožeča stranka nanjo ne more sklicevati. Enako velja glede kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007. Prehoda terjatve nanjo (s pogodbo o odstopu terjatve) ni dokazala. Ker podružnica nima pravne subjektivitete (31. člen ZGD-1) in kot takšna ne more biti nosilec pravic in obveznosti, je kreditna pogodba nična oziroma neobstoječa in posledično tudi podana poroštvena izjava nima pravnih učinkov.

V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je napačno navedeno, da je stranka priznala dejstva in da ni treba dokazovati dejstev, saj je glede obstoja pogodbenega razmerja s tožečo stranko obstajal spor. Razlogi iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe so napačni. V obravnavanem primeru je bila v notarskem zapisu potrjena listina o zasebnem pravnem poslu, in sicer kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008, v kateri je stečajna dolžnica podala svojo poroštveno izjavo upniku iz navedene kreditne pogodbe, to je podružnici tožeče stranke. V skladu z 49. členom ZN ima lastnost neposredno izvršljivega notarskega zapisa potrjena zasebna listina, v kateri je vsebovana klavzula o neposredni izvršljivosti iz 4. člena ZN, ne pa tudi uvodne ugotovitve notarja iz notarske listine. Sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti ugovora aktivne legitimacije z vidika določb ZGD-1 in ZN. Določba 300. člena ZFPPIPP, s katero je utemeljilo aktivno legitimacijo tožeče stranke, ureja le pravni interes stečajnega upnika za tožbo. Podana ni niti aktivna procesna legitimacija tožeče stranke za predlog začetka stečajnega postopka. O istih strankah je bilo v pravdi II Pg 1706/2011 že pravnomočno odločeno, in sicer, da matična družba ni stranka postopka in ne more sodelovati v pravdnem postopku, ker v stečajnem postopku zoper družbo M., d. o. o., oziroma glavnega dolžnika ni prijavila terjatve v trimesečnem prekluzivnem roku. Posledično so prenehale tudi terjatve proti stečajni dolžnici kot porokinji.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da se je stečajna dolžnica zavezala prevzeti poroštveno obveznost za tedaj obstoječi dolg družbe M., d. o. o., do višine 660.000,00 EUR po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007, katere predmet je bil kredit v znesku 3.300.000,00 EUR. Sodišče je kreditno pogodbo z dne 21. 2. 2008 razlagalo mimo tega, kar je v njej navedeno. Treba je upoštevati prvi odstavek 82. člena OZ in prvi odstavek 56. člena OZ. Pisna oblika je pri kreditni pogodbi in pri poroštveni izjavi pogoj za veljavnost (1066. člen ZOR v zvezi s prvim odstavkom 1061. člena OZ, 1013. člen OZ). Za veljavnost poroštvene obveznosti morajo biti v pisni obliki izražene bistvene sestavine poroštvene pogodbe, in sicer jasna in nedvoumna izjava poroka, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost, če ta tega ne bi storil, in jasna identifikacija obveznosti glavnega dolžnika tako po temelju, kot tudi po višini. Samo s podpisom neke pogodbe ni mogoče prevzeti poroštvene obveznosti. Glede na navedeno je odločilno le, da v kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008 ni navedeno, da se poroštvo nanaša na obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007. Ta se v kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008 sploh ne omenja. Iz zadnjega odstavka 3. člena kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008, ki vsebuje poroštveno izjavo in je povsem jasen, izhaja, da je stečajna dolžnica prevzela poroštvo za obveznosti dolžnika po kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008, pri čemer pa je bila višina njene obveznosti omejena do 660.000,00 EUR, kot to omogoča drugi odstavek 1017. člena OZ. Poroštvena obveznost stečajne dolžnice za kredit v znesku 300.000,00 EUR ni predmet te tožbe. Razlaga sodišča prve stopnje nasprotuje vsebini zadnjega odstavka 3. člena kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 (še posebej uporabljeni formulaciji „dolžnika po tej pogodbi“ in „do“), ki je tudi edina določba, ki se nanaša na poroštvo. Ni logično, da bi stečajna dolžnica prevzela poroštvo za obveznosti iz drugih kreditnih pogodb, za obveznosti iz kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 pa ne. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da je stečajna dolžnica prevzela tudi poroštvo za obveznosti po kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008, česar pa samo s podpisom navedene kreditne pogodbe ni mogla storiti.

Na zmotno razlago sodišča prve stopnje kaže tudi matematični preizkus. Ob upoštevanju 83. člena OZ je treba poroštveno izjavo razlagati tako, da je stečajna dolžnica prevzela poroštvo za obveznosti kreditojemalca po kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008, in sicer do višine 660.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb, da so na poziv notarke pogodbene stranke izjavile, da so vse pomembne okoliščine pravnega posla vsebovane v notarskem zapisu in da jim druge pomembne okoliščine niso poznane. V skladu s prvim odstavkom 56. člena OZ jih zavezuje samo tisto, kar je navedeno v pisni pogodbi. Sodišče se ni opredelilo do navedb, da tožeča stranka zoper stečajno dolžnico ni uveljavljala poroštvene obveznosti v višini 660.00,00 EUR vse do vložitve prijave terjatve v postopku osebnega stečaja, medtem ko je vse ostale terjatve do stečajne dolžnice uveljavljala. Prav tako se ni opredelilo do ugovora zastaranja, ki je bil postavljen že v odgovoru na tožbo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so v obravnavanem primeru izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zadeve. Kot tožeča stranka ne nastopa podružnica(1), zato njena sposobnost biti stranka v postopku ne more biti vprašljiva. Očitno neutemeljen je pritožbeni očitek, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar, ki ga pritožba utemeljuje z navedbami, da je bilo o tožeči stranki in njeni podružnici že pravnomočno odločeno. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi 300. člena ZFPPIPP zato pravilno zaključilo, da je podana procesna aktivna legitimacija tožeče stranke za vložitev tožbe.

6Okoliščina, ali je tožeča stranka v stečaju glavnega dolžnika prijavila terjatev iz naslova kreditne obveznosti v višini 3.300.000,00 EUR, ni relevantna za to pravdo, ki teče zaradi ugotovitve obstoja zatrjevane terjatve zoper stečajno dolžnico A.A. iz naslova poroštva. Navedeno izhaja iz 1022. člena OZ. Pritožnik tako ne more uspeti z navedbami, da v stečaju glavnega dolžnika tožeča stranka ni prijavila terjatve in da je zato njena terjatev do glavnega dolžnika prenehala.

7Pritožnik neutemeljeno vztraja, da tožeča stranka ni upnica iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000183/07 (v nadaljevanju: kreditna pogodba z dne 8. 7. 2007) in Pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 51000232/08 (v nadaljevanju: kreditna pogodba z dne 21. 2. 2008), v kateri je (v 3. členu) vsebovana tudi sporna poroštvena izjava stečajne dolžnice A.A. (v nadaljevanju: stečajne dolžnice). Na te pogodbe sicer tožeča stranka opira zatrjevano terjatev oziroma obligacijsko pravico (in torej ne stvarne pravice). Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da gre za nične oziroma neobstoječe in neučinkovite pravne posle, ker jih je sklenila podružnica, ki nima pravne subjektivitete. Pravni posel ni ničen zgolj zato, ker ga je sklepala podružnica tuje matične družbe (banke). Podružnica lahko opravlja vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba, in torej lahko sklene tudi veljavno pogodbo. Z opozarjanjem, da navedenih kreditnih pogodb ni podpisal zastopnik tožeče stranke, pritožnik torej ne more uspeti. Ključno je, da podružnica pri tem ne postane nosilka pravic in obveznosti - te pripadajo matični družbi(2), in ta jih v tem postopku (zase) tudi uveljavlja.

8Sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedb, da tožeča stranka ni upnica iz omenjenih pogodb zaradi neupoštevanja zahtev ZGD-1 (glede nastopanja podružnice tujega podjetja v pravnem prometu). Drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožeča stranka subjekt in nosilec navedenih pravnih poslov, ki so se sklepali prek njene podružnice. Da takšen zaključek sodišča prve stopnje ni posledica neutemeljenega sklicevanja na prvi in drugi odstavek 214. člen ZPP, je razvidno iz 17. in 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v (obeh) notarskih zapisih, katerih del sta navedeni kreditni pogodbi, podružnica tožeče stranke nastopa na način, kot to določa prvi odstavek 679. člena ZGD-1(3). Iz (obeh) notarskih zapisov tako izhaja, da je podružnica tožeče stranke sklenila navedeni kreditni pogodbi v imenu tožeče stranke in za njen račun. Zastopnik podružnice skladno z OZ lahko pooblasti druge pooblaščence, zato pritožnik neutemeljeno problematizira pooblastilo (v notarski obliki) odvetnici B.B. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da zastopnika podružnice v tistem času nista imela pooblastila za zastopanje tožeče stranke, so pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnik ne more uspeti z navedbami, da je v samih kreditnih pogodbah, ki sta, kot že pojasnjeno, v obravnavanem primeru del notarskega zapisa, kot upnica (banka) navedena C.C., Bančna podružnica, Ljubljana, torej podružnica tožeče stranke.

9Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je stečajna dolžnica podpisala notarski zapis, ki je bil sklenjen leta 2008, kot solidarni porok in kot direktorica družbe M., d. o. o. Okoliščina, da v samih kreditnih pogodbah niso upoštevane zakonske zahteve glede uporabe firme matičnega podjetja in njegovega sedeža, ne pomeni, da so omenjene kreditne pogodbe neveljavne/neobstoječe in neučinkovite, in tudi ne pomeni, da tožeča stranka ni nosilec teh pravnih poslov. Če podružnica tujega podjetja pri svojem poslovanju ne uporablja firme in drugih podatkov iz 679. člena ZGD-1, gre za prekršek, za katerega ZGD-1 v kazenskih določbah predvideva globo. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je družba M., d. o. o., oziroma tedanja zakonita zastopnica te družbe vedela, da sklepa kreditni pogodbi s podružnico C.C. iz ..., Avstrija, torej s podružnico tožeče stranke.

10Porok jamči za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je bila predmet solidarnega poroštva stečajne dolžnice, določenega v zadnjem odstavku 3. člena kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008, obveznost družbe M., d. o. o., po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007. S to kreditno pogodbo je bil družbi M., d. o. o., katerega direktorica je bila stečajna dolžnica, odobren kredit v višini 3.300.000,00 EUR. Tožeča stranka je zatrjevano solidarno poroštvo stečajne dolžnice utemeljevala na 3. členu kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008, ki določa zavarovanja, in se v zadnjem odstavku (glede poroštva) glasi: „S podpisom te pogodbe prevzemata solidarna poroka solidarno poroštvo za obveznosti dolžnika po tej kreditni pogodbi do višine EUR 660.000,00 EUR, kar predstavlja 20 % celotne zadolženosti kreditojemalca pri banki. Kot solidarna poroka jamčita za izpolnitev obveznosti dolžnika po tej pogodbi z vsem svojim trenutnim in bodočim premoženjem in prihodki“. S citiranim pogodbenim določilom je torej utemeljevala obstoj poroštvene zaveze stečajne dolžnice za obveznost glavnega dolžnika, ki ne izvira iz kreditne pogodbe, v kateri je citirano določilo vsebovano, temveč iz že prej sklenjene kreditne pogodbe.

11Sodišče prve stopnje je glede na nasprotujoče si trditve pravdnih strank in ob upoštevanju zgoraj navedenega zapisa v kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008 ugotavljajo skupni namen pogodbenikov. Na podlagi izpovedi prič D.D. in E.E. in listinskih dokazov (omenjenih kreditnih pogodb) je zaključilo, da je bila pogodbena volja pogodbenih strank jamstvo porokov v višini 660.000,00 EUR, kar predstavlja v času sklenitve kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 20 % celotne zadolženosti družbe M., d. o. o., proti tožeči stranki, saj je tedaj ta družba že imela kreditno obveznost do tožeče stranke po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007 v višini 3.300.000,00 EUR. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo, a se pri tem ni opredelilo do ugovora zastaranja obveznosti glavnega dolžnika iz kreditne pogodbe z dne 7. 8. 2007.

12Toženec v pritožbi utemeljeno izpostavlja določbo 1013. člena OZ, na katero je opozarjal že v postopku pred sodiščem prve stopnje(4). V skladu z navedeno določbo poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Razlog za strožjo obličnost je varstvo poroka pred nepremišljenostjo. Pogoj pisnosti ne pomeni samo, da mora biti izjava poroka pisna, ampak tudi, da mora biti obveznost, na katero se poroštvo nanaša, opredeljena(5). Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje(6). Obveznost je opredeljena, če razkriva vse elemente, pomembne za presojo porokovega pravnega položaja, zlasti težo in pomen posledic njegove zaveze, pri tem pa je za vsebino standarda opredeljenosti obveznosti pomembno tudi, ali je porok gospodarski subjekt ali posameznik(7). Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da poroka zavezuje le pisna poroštvena izjava, v kateri je obveznost glavnega dolžnika, na katero se poroštvo nanaša, vsebinsko identificirana (višina obveznosti, njena zapadlost, obresti idr.)(8), je zmotno uporabilo materialno pravo.

13Po presoji pritožbenega sodišča citirano določilo kreditne pogodbe z dne 21. 2. 2008 (zadnji odstavek 3. člena) ne izpolnjuje pogoja pisnosti, ki ga določa zakon. Glede na njegovo vsebino ni mogoče zaključiti, da je zadoščeno opisani zahtevi po vsebinski identifikaciji obveznosti glavnega dolžnika. Iz nje niso razvidne vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika. Kreditna pogodba z dne 7. 8. 2007, iz katere naj bi (po navedbah tožeče stranke) izvirala obveznost glavnega dolžnika, ki naj bi bila predmet poroštva stečajne dolžnice, sploh ni omenjena. Pogoju obličnosti iz 1013. člena OZ po pojasnjenem ni zadoščeno, zato stečajna dolžnica ni veljavno sprejela poroštvene zaveze za obveznosti glavnega dolžnika po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007. Zatrjevana terjatev tožeče stranke iz naslova poroštva stečajne dolžnice za obveznosti glavnega dolžnika po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007 v višini 660.000,00 EUR tako ne obstoji.

14Pritožnik navaja, da poroštvena obveznost stečajne dolžnice za kredit v višini 300.000,00 EUR po drugi kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008 ni predmet te pravde, toda v izpodbijani sodbi teh ugotovitev ni. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je ugotovljeno le, da je toženec prerekal terjatev tožeče stranke v višini 660.000,00 EUR, ker naj poroštvo za terjatev tožeče stranke ne bi bilo dogovorjeno, pri tem pa ni pojasnjeno, za katero terjatev tožeče stranke do glavnega dolžnika gre (ali po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007 ali po kreditni pogodbi z dne 21. 2. 2008 ali po obeh kreditnih pogodbah). V izpodbijani sodbi tudi ni ugotovitve, da terjatev iz naslova poroštva stečajne dolžnice za kredit po drugi kreditni pogodbi (z dne 21. 2. 2008) v stečajnem postopku ni bila prerekana.

15Na preostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje določno ugotoviti, kaj je predmet te pravde – ali je predmet pravde le ugotovitev obstoja terjatve iz naslova poroštva za kredit po prvi kreditni pogodbi (z dne 7. 8. 2007) ali morda tudi terjatve iz naslova poroštva za kredit po drugi kreditni pogodbi (z dne 21. 2. 2008) Če bo ugotovilo, da je predmet pravde le ugotovitev obstoja terjatve v višini 660.000,00 EUR iz naslova poroštva za obveznost družbe M., d. o. o., po kreditni pogodbi z dne 7. 8. 2007, bo moralo tožbeni zahtevek iz že pojasnjenih razlogov zavrniti. Pri tem naj pazi, da bo sodba vsebovala razloge o vseh odločilnih dejstvih.

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Podružnica namreč nima statusa pravne osebe in posledično nima sposobnosti biti stranka v postopku.

Op. št. (2): Primerjaj VSL sodba I Cp 1364/2011 z dne 8. 7. 2010, VS RS sodba II Ips 358/2001 z dne 14. 2. 2002.

Op. št. (3): V skladu s to določbo, ki ureja nastopanje v pravnem prometu, podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer mora uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo.

Op. št. (4): Primerjaj njegove navedbe v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi.

Op. št. (5): V pisni obliki mora biti podana izjava, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, in identifikacija obveznosti glavnega dolžnika – glej: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1035.

Op. št. (6): VS RS sklep 232/2005 z dne 18. 1. 2007, VS RS sodba II Ips 969/2007 z dne 16. 12. 2010.

Op. št. (7): VS RS sodba II Ips 879/2009 z dne 14. 7. 2011, VS RS sodba II Ips 305/2013 z dne 9. 7. 2015.

Op. št. (8): VS RS sodba II Ips 305/2013 z dne 9. 7. 2015.