1017. člen OZ

Ne le leasingojemalec, tudi porok odgovarja za škodo, ki je leasingodajalcu nastala, saj po določbi četrtega odstavka 1017. člena OZ porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega.

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravne

Na podlagi prvega odstavka 1017. člena OZ namreč porokova obveznost ne more biti večja od obveznosti glavnega dolžnika; če je dogovorjeno, da je večja, pa se zmanjša na mero dolžnikove obveznosti.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala dejstev, ki bi v kakršnemkoli oziru nakazovala na preslepitveni namen tožeče stranke niti njenega neskrbnega ravnanja, (pri čemer ni pojasnila, na kakšen način bi morebitno neskrbno ravnanje tožeče stranke lahko vplivalo na obveznost tožene stranke iz poroštvene pogodbe ali njeno veljavnost).

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celoto obveznosti.

Na obseg porokove obveznosti ne vpliva njegova morebitna nevednost, da je glavni dolžnik v zamudi. Tudi če upnik poroka ne obvesti (takoj), da dolžnik ni izpolnil obveznosti, obveznost poroka obstaja in sme upnik ne glede na to terjati poroka.

Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi zmanjšanje porokove obveznosti.

Drži, da so dogovorjene pogodbene obresti več kot 50 % višje od zakonsko določenih zamudnih obresti, in da bi, če ne bi šlo za gospodarsko pogodbo, zanje (in ne za cel posel) veljala domneva oderuškosti. Vendar gre v obravnavanem primeru za gospodarsko pogodbo.

Sklenjeno kreditno pogodbo ter aneks k le-tej tožeče stranke kot kreditodajalke in družbe P. d.o.o. kot kreditojemalke, je pritožnik podpisal tudi kot solidarni porok in plačnik, kar ga na podlagi 10. člena te pogodbe ter tudi določbe 1012. člena OZ zavezuje k plačilu zapadle in neplačane obveznosti glavnega dolžnika - kreditojemalca.

Toženec se je zavezal kot solidarni porok in odgovarja upnici kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnica zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka ali pa od obeh hkrati. Ker toženec tudi ni oporekal višini terjatve, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito ugodilo.

Zaradi akcesorne narave poroštva poroštvena obveznost deli usodo glavne obveznosti, kar pomeni, da ima upnik od poroka pravico terjati tisto, kar lahko zahteva od glavnega dolžnika. Ker porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (četrti odstavek 1017. člen OZ), po tretjem odstavku istega člena pa mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika, lahko tožeča stranka od toženke zahteva plačilo terjatve v višini, ki je bila priznana v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika. V primeru, ko je o terjatvi zoper solidarnega (glavnega) dolžnika že pravnomočno odločeno, je treba dolžnika iste terjatve obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi prvega odstavka 395. člena OZ upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve plačane dvakrat. Z ustreznim oblikovanjem izreka se tako prepreči, da bi za isto terjatev obstajala dva izvršilna naslova.

V zasledovanju ohranjanja vrednosti domače valute nasproti tuji valuti ni nič nedopustnega ali nemoralnega, četudi sam posel ni vezan na tujo valuto. Gre za dodatno zavarovanje vrednosti denarja. Prav tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da špekulativni posli kot taki niso prepovedani ali nemoralni. To postanejo šele, če obstajajo kakšne druge okoliščine, ki kažejo na to, da niso v skladu s prisilnimi predpisi, ustavo ali moralnimi načeli. Tožeča stranka bi morala konkretno pojasniti, katere okoliščine so tiste, ki kažejo, da je tožena stranka ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Le dejstvo visoke obrestne mere, ki predstavlja plačilo za dano posojilo, in dogovor o valutni opciji, ki predstavlja zavarovanje vrednosti domačega denarja nasproti tujemu denarju, sama po sebi ne predstavljata ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Temeljna značilnost valutne opcije je, da njena končna vrednost v trenutku sklepanja posla ni znana, saj gre za tvegan, špekulativen posel. To pomeni, da je njena končna vrednost odvisna od zunanje spremenljivke, ki ne izhaja iz samega pravnega posla in je nepredvidljiva. Pravdni stranki sta s sklenitvijo dog

Stroški dobave plina in stroški oglasne deske so obratovalni stroški. Ker gre za obratovalne stroške, je toženka (lastnica stanovanja) za njihovo plačilo subsidiarno odgovorna na podlagi določbe petega odstavka 24. člena SZ-1 in ima takšna njena odgovornost naravo zakonitega poroštva.

Poroštvo je dopustno časovno omejiti na dve leti od sklenitve pogodbe. Sodišče je pravilno zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz razloga časovno omejenega poroštva. V primeru stečaja glavnega dolžnika poroštvo ne deli usode glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe. Čeprav je prvo sodišče storilo postopkovno kršitev, ta v ničemer ne vpliva na odločitev, saj je prvo sodišče podredni zahtevek prvenstveno zavrnilo iz razloga časovno omejenega poroštva,

Edina razlika med sodbo s skrajšano obrazložitvijo in sodbo s polno obrazložitvijo, je dodana obrazložitev v slednji, kar pomeni, da se izreka obeh sodb ne smeta razlikovati, oz. se izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo v sodbo s polno obrazložitvijo zgolj prepiše. Opustitev sodišča, da odloči o pravdnih stroških, ne predstavlja očitne pomote v smislu 328. člena ZPP, pač pa gre za vsebinsko napako pri odločanju, ki je s popravo sodbe ni mogoče odpraviti. Dopolnitev sodbe brez predloga strank ni dopustna. Okoliščina, da je tožeča stranka sama v celoti pripravila vse pogodbe in ostale listine (menične, poroštvene izjave), ne izkazuje njene nepoštenosti, pa tudi dejstvo, da je ravnala pri tem sebi v prid, samo po sebi ni zavržno. To, da zgolj ena od strank sestavi in oblikuje vsebino pogodb in spremljajočih dokumentov, je v poslovnem svetu prej pravilo kot izjema. Celo sodi v okvir standarda dobrega gospodarstvenika, ki na trgu ponuja značilne proizvode ali storitve, da pripravi tudi vzorce/osnutke pogodb, saj se s tem olajšuje njihovo sklepanje. Načelo enake vrednosti dajatev ni neposredno uporabljivo, saj drugi odstavek 8. člena OZ izrecno pove, da mora z

Ko sodišče presoja dolžnikovo insolventnost (trajnejšo nelikvidnost ali dolgoročno plačilno nesposobnost - prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP), pri dolžniku, ki je potrošnik v smislu osmega odstavka 7. člena ZFPPIPP, presoja tako trajnejšo nelikvidnost, kot dolgoročno plačilno nesposobnost glede na višino prilivov in vrednost premoženja v razmerju do njegovih dolgov. Drugače povedano: insolventnost se presoja glede na dolžnikovo sposobnost poplačila dolgov iz njegovega premoženja, ne pa glede na zmožnost poplačila iz vseh danih zavarovanj iz premoženja tretjih oseb. S pritožbeno trditvijo, da dolžnik ni insolventen, ker vrednost nepremičnin (dveh v k. o. Č,, in šestih v k. o. I.), na katerih ima upnik hipoteke, presega upnikovo terjatev do dolžnika, ne more uspeti, saj je dolžnik sam navedel, da ni več lastnik navedenih nepremičnin.

Če je upnikova terjatev do začetka stečaja ali med samim stečajnim postopkom vsaj delno poplačana, to vpliva tudi na porokovo obveznost, pri čemer je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na poroku. Končni seznam preizkušenih terjatev ima res značaj pravnomočno razsojene zadeve le v razmerju med tožnico in glavnim dolžnikom, zato sodišče v pravdi zoper poroka na ta seznam ni vezano. Lahko pa ga obravnava kot dokaz v postopku, v okviru dokazne ocene.

Po oceni sodišča druge stopnje je namreč izvedensko mnenje z dopolnitvijo omogočilo sodišču prepričanje (ko o resničnosti tega dejstva ne dvomi noben izkušen človek) o tem, da je toženka podpisala kreditno pogodbo in poroštveno izjavo v njej.

Stranka mora konkretno navesti pravno pomembna dejstva, ki se s pomočjo določenega dokaza ugotovijo. Le v izjemnih primerih sodna praksa, na katero se sklicuje tudi pritožnik, dopušča omilitev te zahteve, če mora stranka zatrjevati dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja. Vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Če se je toženec skliceval na predlagano pričo, bi lahko (zlasti po odobritvi roka za podajo dodatnih navedb) navedel tudi, o katerih dejstvih bo izpovedovala. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženec, s tem ko pravnorelevantnih dejstev kljub pozivu sodišča ni navedel, svojemu trditvenemu bremenu ni zadostil. Dokaza z zaslišanjem priče ob pomanjkljivi in pavšalni trditveni podlagi toženca sodišče ni bilo dolžno izvajati. Ker je dokazni predlog obrazloženo in upravičeno zavrnjen, očitane procesne kršitve ni.

Procesna dejanja strank, ki so posledica materialno procesnega vodstva, niso podvržena prekluzijam. Procesna skrbnost nalaga stranki ne le, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna oziroma bi jih lahko poznala, ampak tudi, da preišče in pridobi gradivo v zvezi s tem. Šele v kolikor bi dolžnik navedel in tudi izkazal, da dokumentacije, ki bi mu omogočala substancirano ugovarjanje, ni mogel pridobiti oziroma da ta ni zadostna, bi sodišče lahko izvedlo predlagane dokaze. Stališče dolžnika, ko bi zgolj golo zatrjevanje nepoznavanja dejstev zadostovalo za izvedbo dokazov, na podlagi katerih bi potem črpal svojo trditveno podlago, bi poseglo v temeljni koncept izvršilnega postopka, ki temeljni na povezanosti trditvenega in dokaznega bremena in razpravnem načelu, ki odločilno vlogo pri zbiranju dejstev in dokazov nalaga strankam.