1022. člen OZ

Če bi bil tožnik lizingojemalec, bi bil kot tak opredeljen in poimenovan v pogodbi, poleg tega je nelogično tudi, da tožnik v ugovoru tretjega, ki ga je vložil v izvršilnem postopku zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnin, ni navajal, da je sam lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu in ni navajal pravne podlage za uporabo nepremičnin. Ker tožnik ni izkazal, da je lizingojemalec po Pogodbi o finančnem lizingu, svojo pravico do posesti predmeta lizinga pa je utemeljeval na tej okoliščini, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, pravilna.

V okoliščinah konkretnega primera, tj. ob več let trajajoči blokadi transakcijskih računov dolžnika in ob nespornem dejstvu, da zapadli judikatni terjatvi upnika več kot 10 let nista poravnani, tudi po presoji pritožbenega sodišča zgolj sklicevanje dolžnika na pravila poslovno-finančne stroke (ki so sicer tudi inkorporirana v ZFPPIPP), finančno analizo in dobre finančne kazalnike, ne zadošča za izpodbitje domneve trajnejše nelikvidnosti.

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

V primeru subsidiarnega poroštva sme upnik zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je izpolnitev terjal od glavnega dolžnika. Izjemo od tega pravila pa predstavlja situacija, ko postaja negotovo, ali bo glavni dolžnik lahko izpolnil svojo obveznost. To sta primera, 1) ko je očitno, da iz sredstev glavnega dolžnika ni mogoče doseči izpolnitve obveznosti, in 2) ko je glavni dolžnik prišel v stečaj (drugi odstavek 1019. člena OZ). V teh dveh primerih upniku izpolnitve obveznosti ni treba zahtevati najprej od glavnega dolžnika, temveč lahko takoj terja poroka (porok nima ugovora vrstnega reda). Sankcija za upnikovo neprijavo terjatve, ki se v odnosu do glavnega dolžnika izraža v prenehanju upnikove terjatve v odnosu do stečajne mase, ni v akcesornem prenehanju terjatve do poroka, temveč le v upnikovi odškodninski odgovornosti do poroka.

Določbe SPZ o prenehanju hipoteke imajo pravno naravo posebnih določb, zato je potrebno uporabiti razlagalno metodo (pravilo usklajevanja), po kateri imajo posebne določbe prednost pred splošnimi. Zaradi omenjenih učinkov načela akcesornosti, se lahko izbris hipoteke zahteva tudi v primeru, če preneha zavarovana terjatev. Pojem "preneha" je potrebno razlagati tako, da mora prenehati celotna terjatev (ali terjatev, če jih je več - načelo nedeljivosti hipotekarne obveznosti) in sicer na način, da preneha njeno materialnopravno upravičenje (predmet izpolnitvenega ravnanja). To razlikovanje je pomembno prav zaradi instituta zastaranja, saj slednji ne vpliva na materialno upravičenje temveč odvzema terjatvi le lastnost iztožljivosti oziroma izgubo pravovarstvenega zahtevka. Z zastaranjem zavarovane terjatve zato hipoteka ne preneha. SPZ pa v že citirani določbi 154. člena ureja "ugasnitev" hipoteke v času 10 let "od dneva dospelosti zavarovane terjatve". Po mnenju sodišča druge stopnje je za odgovor na pritožbene navedbe toženke bistvena razlaga ali je rok 10 let prekluziven ali zastaralen. Uporaba zgolj jezikovne metode razlage bi ponujala rešitev, da je rok iz tretjega odst.

Stečaj glavnega dolžnika ima po prvem odstavku 1022. člena OZ za posledico le, da mora upnik priglasiti svojo terjatev in o tem obvestiti poroka, sicer odgovarja poroku za škodo, ki bi jo ta imel zaradi tega, nima pa nobenega vpliva na dolžnost poroka, da izpolni upnikovo obveznost, če glavni dolžnik zaradi stečaja tega ne stori. Drugi odstavek 1022. člena OZ namreč izrecno določa, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi ustreznega zmanjšanja porokove obveznosti, zato odgovarja porok upniku za ves znesek svoje obveznosti. Na podlagi citirane določbe odpust obveznosti glavnega dolžnika S. K. v stečajnem postopku pomeni zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika do upnika, ki nima nobenega učinka v razmerju med upnikom in porokinjo ter dolžnico v obravnavani zadevi, zato je slednja dolžna poravnati upnikovo terjatev.

Bistvena okoliščina je, da je pravnomočni sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi izvršilni naslov. Sam obstoj slednjega pa ne pomeni tudi prenehanja terjatve in ne onemogoča pridobitve še enega izvršilnega naslova. Vendar pa se z več izdanimi izvršilnimi naslovi za eno (isto) terjatev kaže objektivna nevarnost, da upnik doseže izvršbo zoper več (solidarno odgovornih) dolžnikov, kar lahko privede do tega, da upnik pridobi več, kot dejansko znaša njegova terjatev. Sodna praksa je zato oblikovala rešitev, skladno s katero mora sodišče, ki v zadevi odloča kasneje, upoštevati predhodno izdan izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v svoji sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je pravnomočno že zavezan prvi solidarni dolžnik – do te višine odgovarja drugi dolžnik solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa drugi samostojno.

Zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave ne pomeni tudi zmanjšanje porokove obveznosti.

Neodvisnost od temeljnega posla (razmerja) ni predpostavka (vseh) garancij. Temeljna značilnost subrogacije kot povračilnega zahtevka je, da tretji izpolni tujo obveznost; če bi svojo, ne bi imel povračilnega zahtevka.

Stališče, po katerem bi porok lahko sodno uveljavil regresni zahtevek kljub dejstvu, da je bil dolžniku dolg pravnomočno odpuščen v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti (158. člen Ustave).

Zamude v tem primeru ni vzpostavilo šele obvestilo tožeče stranke toženki, da kreditojemalec obveznosti ni izpolnil, ampak je do zamude prišlo na podlagi poteka roka za vračilo kredita. Na obveznost toženke kot solidarne porokinje ne vpliva njena morebitna nevednost o neizpolnitvi obveznosti s strani glavnega dolžnika.

Zastaranje med tekom stečajnega postopka ni bilo zgolj zadržano, temveč pretrgano. Zato se toženec kot solidarni porok ne more uspešno sklicevati na določilo četrtega odstavka 1034. člena OZ, po katerem zadržanje zastaranja obveznosti glavnega dolžnika nima učinka nasproti poroku.

Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranki že odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Zaradi akcesorne narave poroštva poroštvena obveznost deli usodo glavne obveznosti, kar pomeni, da ima upnik od poroka pravico terjati tisto, kar lahko zahteva od glavnega dolžnika. Ker porok odgovarja tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (četrti odstavek 1017. člen OZ), po tretjem odstavku istega člena pa mora porok povrniti potrebne stroške, ki jih je imel upnik, da bi izterjal dolg od glavnega dolžnika, lahko tožeča stranka od toženke zahteva plačilo terjatve v višini, ki je bila priznana v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika. V primeru, ko je o terjatvi zoper solidarnega (glavnega) dolžnika že pravnomočno odločeno, je treba dolžnika iste terjatve obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja po določbi prvega odstavka 395. člena OZ upniku sicer za celo obveznost, ne more pa upnik dobiti terjatve plačane dvakrat. Z ustreznim oblikovanjem izreka se tako prepreči, da bi za isto terjatev obstajala dva izvršilna naslova.

Če pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad glavnim dolžnikom v določenem obsegu predstavlja že obstoječ izvršilni naslov tožnice zoper glavnega dolžnika, mora biti to v kasnejšem izvršilnem naslovu, izdanem zoper poroka kot solidarnega dolžnika, ustrezno upoštevano.

Poroštvo je dopustno časovno omejiti na dve leti od sklenitve pogodbe. Sodišče je pravilno zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz razloga časovno omejenega poroštva. V primeru stečaja glavnega dolžnika poroštvo ne deli usode glavne obveznosti, saj porokova obveznost ostane nespremenjena in porok jamči za takšno obveznost glavnega dolžnika, kot je bila določena ob sklenitvi poroštvene pogodbe. Čeprav je prvo sodišče storilo postopkovno kršitev, ta v ničemer ne vpliva na odločitev, saj je prvo sodišče podredni zahtevek prvenstveno zavrnilo iz razloga časovno omejenega poroštva,

V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar je plačala zanj njegovemu upniku.

OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, niti tožnik kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožnik pridobil pravico terjati od toženca to, kar je plačal zanj njegovemu upniku.

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben. Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem pritožnika, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz celotnega spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje in poplačilo v dveh izvršilnih postopkih ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno. V zvezi s tem torej upniku ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravice do predlaganja osebnega stečaja zoper dolžnika, ki je porok po obeh Pogodbah o bančnih garancijah. Upnik ima ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Dolžnik je svojo ustavno pravico do zasebne lastnine omejil s poroštvom in stvarnim zavarovanjem. Upniku, ki je večkrat poskusil priti do poplačila terjatev v izvršilnih postopkih, ki so bili neuspešni

Skladno z 252. členom ZFPPIPP, ki določa, da pravne posledice stečaja nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do stečajnega postopka, če ni v zakonu za posamezen primer določeno drugače, postopek osebnega stečaja nad toženko na tožničino regresno terjatev ne more vplivati. Na njeno regresno terjatev tudi odpust obveznosti po prvem in drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki določata, da ta učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja, če ni v drugem odstavku določeno drugače, ne učinkuje, saj učinkuje le za terjatve nastale do začetka osebnega stečaja, to je do 26. 1. 2015. Ob navedenem se za neutemeljene izkažejo pritožbene trditve, da gre v obravnavanem primeru za istovetnost denarnih terjatev in da na regresno terjatev tožnice, ki jo uveljavlja v tem postopku, učinkuje odpust obveznosti.