VSL sklep II Cp 457/94

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Prvo sodišče je v tej motenjski pravdi ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti parcele štev. 4752 k.o. L. na način, opisan v točki 1. izreka sklepa, ugodilo vzpostavitvenemu in prepovednemu zahtevku (točka 2 izreka) in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku pravdne stroške v znesku 26.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa naprej.

Proti sklepu se pritožuje toženec in smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge (prvi odstavek 353. člena ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da tožbo zavrže, ali pa sklep spremeni oziroma razveljavi. V pritožbi ponavlja svojo trditev, da je tožba vložena prepozno, ker po 106. členu Splošnih pogojev za opravljanje PTT storitev faks ni brzojavka, saj s poštnimi štampiljkami ni opremljen. Tožnik 20.9.1993 ni oddal ničesar, 24.9.1993 neposredno oddana tožba pa je prepozna. Toženec R-u ni nikdar dal izrecnega navodila, da naj njegov prevoznik vozi po tožnikovih robnikih ali njegovem zemljišču. R., ki je tako izpovedal, ni govoril resnice in vztraja pri soočenju z njim. M. F., ki jo izrecno predlaga za pričo, bi lahko povedala, da toženec R. spornega naloga ni dal nikoli. Ta priča bi lahko tudi potrdila, da je šlo za malenkostno poškodbo robnika, ki jo je tožnik fotografiral in naj predloži fotografije. Obseg škode je ugotovljen protispisno, ker je šlo za malenkostno poškodbo, ki jo kot takšno opredeljuje v svoji izpovedbi tudi A. (porušen en robnik) in R. (enega odkrušil, morda samo 20 cm na drugi strani ceste), ki mu sodišče sicer verjame. Zaradi majhne poškodbe enega robnika pa tožnik ne more imeti ekonomskega interesa za to tožbo. Na nekritično povzemanje tožnikovih navedb kaže tudi ugotovitev, da je šlo za odvoz smeti. Toženec ponavlja v svoji dopolnitvi pritožbe navedbe same pritožbe in jih podrobnega pojasnjuje.

Pritožba je utemeljena.

77člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 6/80, in št. 36/90, v nadaljevanju ZTLR) določa, da je mogoče sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti zahtevati v 30 dneh od dneva, ko se je izvedelo za motenje in storilca (subjektivni rok), najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (objektivni rok). Subjektivni in objektivni rok, v katerem je mogoče zahtevati posestno varstvo, sta prekluzivna roka materialnega prava (materialne roke določajo predpisi materialnega prava) in je zato za računanje roka potrebno upoštevati pravila materialnega prava (in ne 112. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa pravila o računanju procesnopravnih rokov), saj se določba 8. odstavka 113. člena ZPP nanaša le na štetje poštnega teka. ZTLR pravil o računanju rokov za vložitev tožbe zaradi motenja oziroma odvzema posesti ne vsebuje (analogna uporaba določbe 30. člena ZTLR, ki govori o računanju priposestvovalne dobe, pa po oceni sodišča druge stopnje ni možna), zato je potrebno analogno uporabiti določbe 77. člena ZOR, ki vsebujejo pravila o računanju časa (tako za prekluzivne in zastaralne materialne roke), ta pravila pa so v bistvu enaka v vseh pravnih vejah (civilno-procesno pravo, kazensko pravo itd.). Po določbah 77. člena ZOR začne rok, določen po dnevih, teči prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dne (prvi odstavek), če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela, se zadnji dan roka šteje naslednji delovnik (tretji odstavek). Iz nespornih ugotovitev v prvem postopku izhaja, da je bilo motilno dejanje storjeno in je tožnik zanj izvedel 20.8.1993, in da je tožbo prejelo sodišče po teleksu dne 20.9.1993 ob 19.10 uri. 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe v smislu 77. člena ZTLR je tedaj pričel teči 21.8.1993 (1. odstavek 77. člena ZOR) in se je iztekel 20.9.1993 glede na to, da je bila zadnji dan 30-dnevnega roka (19.9.1993) nedelja (tretji odstavek 77. člena ZOR). Te ugotovitve pa zadoščajo za presojo, da je bila tožba vložena v 30-dnevnem subjektivnem roku in tedaj pravočasno, saj je bila izročena pristojnemu sodišču pred iztekom 30-dnevnega roka (prvi odstavek 113. člena ZPP v zvezi z 8. odstavkom istega člena) in zato primerjava s priporočeno in brzojavno pošiljko, ki jo načenjata prvo sodišče in pritožba, sploh ni potrebna. Pritožba s trditvijo, da 20.9.1993 tožnik ni oddal ničesar, načenja vprašanje, ali je vloga, poslana po teleksu, popolna (v smislu 106. člena ZPP in 186. člena ZPP). V sodobnem sistemu telekomunikacijskih sredstev ni videti razloga, da vloga, ki mora biti po določbi prvega odstavka 106. člena ZPP pisna (tudi tožba), ne bi mogla biti izročena sodišču po teleksu, saj je pogoj pisnosti izpolnjen (primerjaj tudi določbo drugega odstavka 470. člena ZPP). Takšna vloga bi sicer utegnila biti nepopolna (podpis vložnika, drugi odstavek 106. člena ZPP). To bi narekovalo postopanje sodišča v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZPP (prvi odstavek 278. člena ZPP), kar pa na njeno pravočasnost po določbi tretjega odstavka 109. člena ZPP nima vpliva (v obravnavanem primeru pa je bila vloga celo popravljena še pred preizkusom tožbe v smislu 277. člena ZPP). Zaradi povedanega je torej potrebno pritožbeno oceno, da tožba ni vložena v prekluzivnem roku 30 dni, zavrniti.

Ni pa mogoče v celoti zavrniti pritožbene ocene, da je dejansko stanje nepopolno, zato pa lahko tudi nepravilno ugotovljeno, kar bi v obsegu, ki bo naveden, moglo vplivati tudi na pravilnost materialnopravne odločitve prvega sodišča. Nima sicer prav pritožba, ko zatrjuje, da v tej pravdi toženec ni pasivno legitimiran. Pasivno legitimiran v motenjski pravdi ni namreč le tisti, ki je posest motil, marveč tudi tisti, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno, pa čeprav brez njegove vednosti, če se mirni restituciji upira. Ker je bil tožnik nesporno moten v posesti parcele štev. 4752 k.o. L. (vožnja preko parcele, poškodovan(i) robnik(i)) zaradi voženj v toženčevo korist (in v neposredni bližini ter zaradi dostave gradbenega peska na toženčevo parcelo, kjer so se izvajala gradbena dela), poškodovanega (poškodovanih) robnika (robnikov) pa ni popravil, je v tej motenjski pravdi pasivno legitimiran. Zato pa je tudi nepomembno, ali je R.-u vožnjo preko toženčevega sveta naročil ali ne. Prvo sodišče je verjelo tožniku, da so bili poškodovani robniki v dolžini 4 m (robniki so bili odtrgani na vsaki strani v dolžini 2 m, izpovedba tožnika na list. štev. 11). Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da v zvezi s tem izpovedbe priče R., ki mu je sicer sodišče verjelo in ki je izpovedal drugače, res ni ocenjevalo.

Zato in ker pritožnik ponuja in predlaga nove dokaze (zaslišanje priče F., fotografije), ki bi utegnili vplivati na drugačno ugotovitev obsega motenja, s tem pa tudi restitucijskega zahtevka tožnika, je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo zaradi dopolnitve dokaznega postopka v nakazani smeri po določbi prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker pritožnik meni, da zaradi neznatne poškodbe robnikov tožniku posestno varstvo zaradi pomanjkanja ekonomskega interesa ne pripada, pa mu je potrebno povedati, da o pomanjkanju ekonomskega interesa že zato, ker tožnik zahteva tudi prepoved nadaljnjega motenja (79. člen ZTLR), ni mogoče govoriti.

Tožba zaradi motenja posesti je dajatvena in ne ugotovitvena in zato ugotovitveni zahtevek niti ni potreben. Ker pa ga je tožeča stranka postavila, bo moralo sodišče upoštevati v ponovljenem postopku tudi pritožbeno opozorilo, da ni šlo za odvoz smeti, tožečo stranko pa opozoriti, da zahtevek pod točko 2. določno opredeli.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP.