VSL sodba I Cpg 241/2016

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba
1. v točki II izreka delno spremeni tako, da se ugodi zahtevku tožeče stranke zoper drugo toženko (Z. T. d.d.) na plačilo 73.680,98 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 25. 11. 2008 naprej do izpolnitve obveznosti, vse v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje;
2. v točki III izreka spremeni glede stroškov postopka zoper drugo toženko tako, da je druga toženka dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 4.801,19 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

II. Pritožba se zavrne v delu, ki se nanaša na točko I izreka prvostopenjske sodbe, na nespremenjeni del točke II (kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek v višini 387,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 naprej in na obrestni zahtevek od 73.680,98 EUR od 10. 11. 2008 do 25. 11. 2008) in na nespremenjeni del točke III izreka (kolikor se nanaša na povrnitev stroškov prvemu tožencu in stranskem intervenientu), in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka mora povrniti stranskemu intervenientu stroške pritožbenga postopka v višini 1.560,62 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s povrnitvijo stroškov zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od 16. dneva od vročitve te sodbe naprej.

Druga toženka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 3.328,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s povrnitvijo stroškov zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od 16. dneva od vročitve te sodbe naprej.

1Spor se je zoper prvo toženko vodil zaradi tega, ker naj bi neupravičeno vnovčila garancijo. Zoper drugo toženko se je spor vodil zato, ker naj bi iz sklenjene zavarovalne pogodbe dolgovala odškodnino zaradi izgube blaga.

2Tožeča stranka je trdila, da je s prvo toženko sklenila pogodbo o prevozu bencina. Izpolnitev svojih obveznosti iz te pogodbe naj bi zavarovala z garancijo, ki jo je izstavila druga toženka na zahtevo tožeče stranke v korist prve toženke. Prva toženka naj bi neupravičeno uveljavljala pravice iz garancije in tako dobila izplačanih 74.068,84 EUR. Izplačilo tega zneska je zahtevala, ker naj bi prišlo med prevozom do izgube blaga. Ker izgube blaga v resnici ni bilo, ji je bilo neupravičeno izplačanih 74.068,84 EUR. Ta znesek je tožeča stranka zahtevala od prve toženke. Zahtevala ga je z glavnim (primarnim) zahtevkom.

3Druga toženka je zavarovalnica. Da naj bi po trditvah tožeče stranke druga toženka izstavila garancijo, je že bilo pojasnjeno v predhodnem odstavku. Poleg tega je tožeča stranka z drugo toženko sklenila zavarovalno pogodbo. Z njo naj bi zavarovala svojo prevozniško odgovornost zaradi izgube blaga. Druga toženka naj ne bi hotela izplačati zavarovalnine zaradi izgube blaga. Tožeča stranka je s podrejenim zahtevkom zahtevala izplačilo zavarovalnine.

4V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko. Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno sojenje.

5Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem sojenju ugotovilo, da sta tožeča stranka in pravni prednik prve toženke sklenila 13. 6. 2008 prevozno pogodbo. Z njo se je tožeča stranka zavezala, da bo prepeljala 27.108.942 litrov neosvinčenega motornega bencina NMB 95 iz trošarinskega skladišča na S. v K., v prevzemno trošarinsko skladišče v R. v F. (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je med prevozom prišlo do izgube blaga, ki je presegalo pogodbeno dovoljeni kalo v velikosti 0,1 % od celotne količine. Bencin se je v R. točil v rezervoarje R13, R 12 in R11 (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

6Stranki sta po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča podpisali dva prevzemna zapisnika: Prevzemni zapisnik I in Prevzemni zapisnik II. Prevzemni zapisnik I se je nanašal na prepeljani bencin, ki je bil natočen v R13. Prevzemni zapisnik II se je nanašala na celoten prepeljan bencin. To pa je bil bencin, ki je bil natočen v R13, R12 in R11. Količino goriva je izmerila kontrolna hiša B. d. o. o., ki je v Prevzemnem zapisniku II ugotovila velikost primanjkljaja (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Tožeča stranka je s podpisom zapisnika o prevzemu II z dne 2. 10. 2008 ob upoštevanju ugotovitev B. d. o. o. potrdila primanjkljaj tovora v skupni višini 93.591 litrov. Ob upoštevanju dogovorjenega dopustnega primanjkljaja v višini 0,1 % je potem nedopustni (presežni) primanjkljaj znašal 66.489 litrov bencina (prvostopenjska sodba, r. št. 14).

7Tožeča stranka je z drugo toženko kot garantom sklenila garancijsko pogodbo, na temelju katere je dala druga toženka (garant) 18. 6. 2008 prvemu tožencu nepreklicno in nepogojno garancijo. Z njo je bilo zavarovano plačilo terjatev prve toženke, če bi tožeča stranka svojih obveznosti do prve toženke ne izpolnila v dogovorjeni kakovosti, količini in rokih (prvostopenjska sodba, r. št. 11). Prva toženka je od druge toženke (garanta) zahtevala plačilo iz garancije zaradi presežne izgube bencina. Druga toženka je zahtevanih 74.068,84 EUR plačala prvi toženki.

8Ker je prišlo do utemeljenega uveljavljanja zahtevkov prve toženke do garanta, je torej tudi zahtevek tožeče stranke do tožene stranke neutemeljen. Tako je odločilo prvostopenjsko sodišče.

9Prvostopenjska sodba je ugotovila, da sta tožeča stranka in druga toženka sklenili zavarovalno pogodbo 01/2003-jpd z dne 31. 1. 2003, ki je bila spremenjena z aneksom z dne 12. 11. 2003 (v nadaljevanju: zavarovalna pogodba). Manjkajoča količina tovora bi se morala ugotavljati v skladu s 67. členom ZPPCP-1. Primanjkljaj bi moral biti grajan najkasneje v 7 dneh po prevzemu bencina, od prejema bencina iz vsake pripeljane avto-cisterne posebej. Ker sta se stranki prevozne pogodbe dogovorili za prevzem, ki bo opravljen šele kasneje, za celotno količino bencina, se nista držali 67. člena ZPPCP-1. Takšno ravnanje tožeče stranke ni bilo v skladu ne z ZPPCP-1, ne z zavarovalno pogodbo. Prvostopenjsko sodišče je zato zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženko.

10Pritožba, kolikor se nanaša na zahtevek zoper prvo toženko, meni, da je pravi pravni temelj za odločitev o zahtevku 1087. člen ZOR. Glavni pritožbeni razlogi se nanašajo na pravočasnost grajanja. Pritožba navaja, da je bil Prevzemni zapisnik II podpisan šele 2. 10. 2008. Prvi toženki naj bi bilo znano, da je tožeča stranka zaključila s prevozi že 9. 9. 2008. Ker sta se stranki v prevozni pogodbi dogovorili, da bo prevzemni zapisnik podpisan v 7 dneh po končanih prevozih, naj bi bil rok za grajanje prepeljane količine bencina zamujen; minil naj bi namreč že 17. 9. 2008. Poleg tega bi z odklonitvijo podpisa Prevzemnega zapisnika II tožeča stranka nikoli ne mogla doseči zaključka pravnega posla, in torej ne bi mogla niti prejeti prevoznine. Tudi rok za grajanje količine in kakovosti prepeljanega bencina bi se lahko podaljšal do neskončnosti.

11Pritožba še navaja, da je s Prevzemnim zapisnikom I ugotovljen primanjkljaj znašal 8.219 litrov, kar je bilo v okviru pogodbeno dovoljenega kala. Primanjkljaj v R13 pa naj bi po Prevzemnem zapisniku II znašal kar 27.044 litrov. Ko je bil Prevzemni zapisnik I podpisan, je bil bencin prevzet. Kasnejše grajanje količine je bilo prepozno.

12V nadaljevanju tožeča stranka še navaja različne razloge, zaradi katerih naj bi prvi toženec ne bil dolžan plačati ne DDV, ne trošarine.

13Kolikor se pritožba nanaša na zahtevek zoper drugo toženko navaja, da v rezervoarjih ni bilo mogoče ugotoviti količine vsakokrat prepeljanega goriva. ZPPCP-1 po pritožnikovem mnenju ne zahteva, da se izročitev tovora opravi ob vsakem prevozu posebej.

14Kolikor se pritožba nanaša na stroške postopka, ki so bili naloženi tožeči stranki, pa pritožnik meni, da prvostopenjska sodba nasprotuje 296. členu ZFPPIPP. Toženke niso prijavile stroškov pravdnega postopka v stečaju, zato bi prvostopenjsko sodišče ne smelo ugoditi zahtevkoma za povrnitev stroškov postopka.

15Odgovor na pritožbo je vložil stranski intervenient na strani prve toženke. Opozoril je na stališče višjega sodišča v prvem sojenju, kakšna je pravilna razlaga 6. in 10. člena prevozne pogodbe. Obrazložil je tudi svoje mnenje, kateri razlogi govorijo v prid temu, da sta se stranki dogovorili za grajanje napak pri prevozu šele po končanem prevozu celotne količine blaga. Primanjkljaj naj bi tožeča stranka priznala s podpisom Prevzemnega zapisnika II. Opozarja, da nosi dokazno breme, da obe davščini nista bili plačani, tožeča stranka. V nadaljevanju še podaja svoje pravne razmisleke, kateri naj bi bili razlogi za to, da sodišče ne more upoštevati posebnih dogovorov med tožečo stranko in prvo toženko, kolikor se ti nanašajo na zavarovanje prevozniške odgovornosti za izgubo blaga.

16Pritožba je pretežno utemeljena v delu, v katerem se nanaša na zahtevek iz zavarovalne pogodbe zoper drugo toženko in na stroške prvostopenjskega postopka, kolikor se nanašajo na to toženko. V tem delu ji je pritožbeno sodišče ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo na temelju 358. člena ZPP. V preostanku je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

I. ZAHTEVEK ZOPER PRVO TOŽENKO

1Pravočasnost grajanja prepeljane količine bencina

17Tožeča stranka je uveljavljala zoper prvo toženko zahtevek iz neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ). Tožena stranka je bila po mnenju tožeče stranke neupravičeno obogatena, ker je neutemeljeno vnovčila garancijo, garant pa je dosegel izplačilo prvi toženki plačanega zneska. Druga toženka je namreč svoj regresni zahtevek, ki ga je imela zaradi izplačila iz garancijske pogodbe, pobotala z nasprotno terjatvijo tožeče stranke do nje.

18Kolikor pritožba meni, da je pravilen pravni temelj za zahtevek tožeče stranke mogoče najti v 3. odstavku 1087. člena ZOR, se moti. 1087. člen ZOR se nanaša izključno na zahtevek, ki je posledica neutemeljenega zahtevka upravičenca iz bančne garancije. Bančno garancijo pa lahko izda le banka (1. odstavek 1083. člena OZ). Druga toženka pa ni bila banka in že zato ni mogla dati bančne garancije.

19Neutemeljen je bil zahtevek tožeče stranke že zato, ker toženi stranki znesek 74.068,84 EUR ni bil izplačan brez pravnega temelja (1. odstavek 190. člena OZ). Prva toženka je namreč imela pravni temelj za to, da je od druge toženke zahtevala izplačilo 74.068,84 EUR. Ta znesek je tudi prejela. Pritožbeno sodišče še pripominja, da bi bila odločitev enaka, če bi se kot pravni temelj za odločitev v tej zadevi uporabil 3. odstavek 1087. člena ZOR.

20Prva toženka je od druge toženke (izdajatelja garancije) zahtevala izplačilo 74.068,84 EUR, ker tožeča stranka prvi toženki ni izročila 66.489 litrov bencina. Pogodbeno dogovorjeni kalo (0,1 % od celotne količine v prevoz izročenega bencina) je pri tej količini že odštet. Prodajna cena bencina (NMB 95) brez dajatev je znašala 0,56933 EUR/l. Trošarina je znašala 0,359 EUR/l. DDV se je obračunal od vsote cene bencina brez dajatev in trošarine, davčna stopnja je takrat znašala še 20 %. V celotnem zahtevku tožeče stranke do prve toženke sta bila udeležena gorivo brez obeh dajatev v višini 37.854,37 EUR, trošarina v višini 23.869,67 EUR in DDV v višini 12.344,81 EUR.

21V pritožbi tožeča stranka ugotovljenih dejstev glede razlogov za nastanek primanjkljaja ne izpodbija. Navaja izključno pravne razloge, ki naj bi kazali na to, da je odločitev prvostopenjskega sodišča zmotna. Z njimi ne more uspeti.

22Pravno razmerje med tožečo stranko in prvo toženko je, poleg ZPPCP-1 opredeljevala prevozna pogodba. V prevozni pogodbi napravljeni dogovori imajo seveda prednost pred zakonskimi določbami (1. odstavek 2. člena ZPPCP-1). Izjemoma sicer lahko velja drugače, če so določbe prisilne. Nedopustne so le določbe, ki bi zmanjševale z zakonom predpisano prevoznikovo odgovornost (2. odstavek 2. člena ZPPCP-1). To pomeni, da 74. člen in nasl. ZPPCP-1 urejajo najmanjšo mogočo mero prevoznikove odgovornosti. 6. in 10. člen prevozne pogodbe pa nista zmanjševala odgovornosti tožeče stranke kot prevoznika za izgubo blaga v primerjavi z ZPPCP-1; to odgovornost je še naprej nosila tožeča stranka (1. odstavek 6. člena prevozne pogodbe). Enaka je ureditev v 74. členu in nasl. ZPPCP-1. 6. in 10. člen sta se predvsem nanašala na način ugotavljanja napak pri prevozu. Prva toženka je trdila, in tudi uspela dokazati, da je prišlo do izgube blaga med prevozom in ne v njenem skladišču. Ta izguba blaga – v tej zadevi bencina – se je končno pokazala kot primanjkljaj bencina v namembnem kraju, in sicer v rezervoarjih R13, R12 in R11.

23V 10. členu prevozne pogodbe sta se stranki dogovorili, da bosta šteli, da je izvajalec izpolnil svojo obveznost, ko stranki podpišeta prevzemni zapisnik. Prevozna pogodba omenja le en sam prevzemni zapisnik. Dogovorili sta se za prevoz 27.108.942 litrov bencina (2. člen prevozne pogodbe). Iz 2. in 10. člena prevozne pogodbe je mogoče sklepati, da se bo torej sestavil le en sam prevzemni zapisnik. Da bi bila volja strank kaj drugačna, prvostopenjska sodba ni ugotovila. Ugotovila pa je, da morebitnega primanjkljaja ni bilo mogoče z zanesljivostjo zaznati že ob samem prevzemu bencina v skladiščne rezervoarje zaradi izredne velikosti rezervoarjev v primerjavi z vsakokrat prepeljano razmeroma majhno količino goriva. To sta tožeča stranka in prva toženka predvideli že ob sklepanju prevozne pogodbe. Da je takšno predvidevanje lahko bilo utemeljeno iz že navedenega, povsem stvarnega razloga, je potrdil tudi izvedenec (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Ugotovitev je sicer nebistvena, glede na to, da na veljavnost pogodbenih dogovorov nagib praviloma ne vpliva. Ne glede na to je dobrodošla, ker pojasnjuje, da je 10. člen prevozne pogodbe nastal iz povsem stvarnega razloga, zaradi katerega meritev iztočenega bencina iz posamezne cisterne ni bila mogoča. Na te razloge se sicer sklicuje celo pritožba sama (str. 7 zgoraj), čeprav v zvezi z zahtevkom zoper drugo toženko. Izvedenec je še pojasnil, da merilna tehnika v letu 2008 mogoče sploh ni omogočala zanesljivega merjenja iztočenega bencina iz posamezne cisterne, v času sestavitve izvedenskega mnenja (2015) pa je to že bilo drugače.

24Ne drži pravno mnenje tožeče stranke, da je bil podpis Prevzemnega zapisnika II 2. 10. 2008 prepozen. V 2. odstavku 10. člena prevozne pogodbe ni bil določen sedemdnevni rok od zaključka prevoza za podpis prevzemnega zapisnika. Celo če so bili prevozi res zaključeni 9. 9. 2008, to še ni pomenilo, da vodi podpis prevzemnega zapisnika približno tri tedne kasneje do izgube pravice tožene stranke, grajati primanjkljaj pri prepeljanem bencinu. 1. stavek 2.odstavka 10. člena prevozne pogodbe je namreč določal, da pogodbeni stranki podpišeta prevzemni zapisnik potem, ko je blago uskladiščeno v prevzemnem skladišču, ko je naročniku izročen certifikat neodvisne kontrolne hiše in ko so naročniku izročene prevzemnice. Iz stavka, ki sledi temu stavku v pogodbi, je jasno razvidno, da teče sedemdnevni rok od izpolnitve predpostavk, predpostavke pa so bile določene kumulativno. Za začetek teka sedemdnevnega roka je bila – med drugim – potrebna tudi predložitev certifikata neodvisne kontrolne hiše. Kdaj naj bi bil ta certifikat predložen, pa pritožba ni navedla, tega pa tudi ni ugotovila prvostopenjska sodba. Da se je tožena stranka sploh znašla v zamudi s podpisom Prevzemnega zapisnika II, torej sploh ni izkazano. Vendar to niti ni odločilno.

2510. člen prevozne pogodbe namreč ni določal, kakšna je pravna posledica zamude sedemdnevnega roka. Ker ni določal, da zamuda sedemdnevnega roka vodi do izgube pravice, in tudi ni odkazoval na smiselno uporabo 70. člena ZPPCP-1, bi se torej morala uporabiti še bolj splošna pravila Obligacijskega zakonika. Ker je bila prva toženka naročnica prevoza, bi se torej z neupravičeno zavrnitvijo podpisa na prevzemnem zapisniku znašla v upniški zamudi. Ta pa ne ostane brez posledic ne za upnika, ne za dolžnika (300. člen in nasl. OZ).

26Ker je prevozna pogodba dvostransko zavezujoča pogodba, je vsak dolžnik hkrati upnik svojega sopogodbenika. Če se torej upnik (naročnik prevoza) znajde v zamudi, je dolžnik (prevoznik) vseeno upravičen zahtevati izpolnitev upnikove obveznosti (289. člen OZ), saj je prav prevoznik ne le dolžnik, temveč hkrati tudi upnik. Če bi se naročnik prevoza upiral podpisati prevzemni zapisnik, bi imel prevoznik tudi pravno varstvo zoper naročnika. S tem je odgovorjeno na pritožnikov pomislek, da bi se pravni posel nikoli ne mogel zaključiti, če bi se prva toženka upirala podpisu prevzemnega zapisnika.

27Kar pa se same odškodninske odgovornosti tiče, se ta s 6. členom prevozne pogodbe tudi ne bi podaljšala v neskončnost, če bi prva toženka neutemeljeno ne hotela podpisati prevzemnega zapisnika. Prevozna pogodba namreč jasno razlikuje med prevzemom blaga (6. člen prevozne pogodbe) in podpisom prevzemnega zapisnika (10. člen prevozne pogodbe). Vsako od teh dejanj ima različne pravne posledice. 1. odstavek 6. člena prevozne pogodbe določa, da odgovarja prevoznik za blago vse do prevzema blaga v prevzemnem skladišču. Prav 2. odstavek 10. člena prevozne pogodbe se nanaša na podpisane prevzemnice, s katerimi se potrjuje prevzem blaga v prevzemnem skladišču. Ni videti razloga, da bi od takšnih delnih prevzemov naprej ne nosil odgovornost za blago (glede količine in kakovosti, 1. odstavek 6. člena prevozne pogodbe) naročnik sam, torej prva toženka. Prevozna pogodba takšni razlagi zanesljivo ne nasprotuje.

28Ker je prvostopenjsko sodišče obrazložilo svoje materialnopravno mnenje (zlasti v r. št. 14), pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka zaradi neobrazloženosti sodbe ni utemeljen. Če pa se prvostopenjska sodba ni podrobneje ukvarjala s prav vsakim materialnopravnim razmislekom, pa s tem ni bistveno kršila določbe pravdnega postopka. Sodbo je namreč bilo brez težav mogoče preizkusiti.

29Odločilnega pomena za ugotavljanje primanjkljaja tudi ni mogoče pripisati Prevzemnemu zapisniku I. Prevzemni zapisnik I se je nanašal izključno na v rezervoar R13 prepeljani bencin. Hkrati je bil R13 tudi prvi od treh rezervoarjev, ki so bili napolnjeni z bencinom.

30Kakšen je bil v 10. členu dogovorjen način ugotovitve izpolnitve prevoznikove obveznosti, je že bilo obrazloženo. Odločilni pomen za ugotovitev izpolnitve obveznosti je imel en sam prevzemni zapisnik, in sicer tisti, ki je bil sestavljen potem, ko je bilo blago prepeljano. To je bil Prevzemni zapisnik II, in ne Prevzemni zapisnik I.

31V Prevzemnem zapisniku II so bila tudi pojasnila, zakaj so bile v Prevzemnem zapisniku I zapisane količine v R13 prepeljanega bencina napačne. Ta pojasnila je prvostopenjska sodba povzela v r. št. 27 (na str. 29). Prevzemni zapisnik II je tožeča stranka podpisala. Da graje glede količine prepeljanega bencina niso bile prepozne, je pritožbeno sodišče že obrazložilo. To velja tudi glede v R13 prepeljanega bencina.

b) Plačilo davščin

32V 2. odstavku 9. člena prevozne pogodbe je bilo dogovorjeno, da bo prevoznik nosil „vse finančne posledice manjka (finančno nadomestilo za blago, finančno nadomestilo za morebitne davščine, takse, trošarino ...).“ Pri prevozu je prišlo do presežne izgube bencina (66.489 litrov). Tolikšna je bila v količinskem smislu izguba („manko“) tožene stranke. Ker je prva toženka zahtevala izplačilo zneska iz garancije, ki je ustrezal vrednosti bencina (brez davščin) in še davščine, je torej zahtevala tisto, do česar je bila upravičena na temelju same prevozne pogodbe.

33Tožnica je že v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je prva toženka neutemeljeno zahtevala od garanta (izdajatelja garancije) tudi izplačilo za višino obeh dajatev zvišanega zneska. Neutemeljeno naj bi torej zahtevala 23.869,67 EUR in 12.344,81 EUR.

34Prva toženka ni bila v kakšnem posebnem davčnem položaju kot katerakoli druga pravna oseba. Pri nakupu bencina je torej morala plačati ne le njegovo vrednost brez davkov, temveč tudi DDV in trošarino. Takšna je bila tudi vrednost izgubljenega bencina. Okoliščina, da je bilo treba bencin zgolj prepeljati iz enega skladišča v drugega, torej za samo odločitev v tej zadevi in glede davščin, nima prav nobenega pomena. Če se je na tej poti izgubil bencin, ga je morala tožena stranka nadomestiti z drugim, za katerega je poleg čiste nabavne cene morala plačati še obe davščini. Že to bi samo po sebi moralo zadoščati za zavrnitev pritožbe v tem delu. Ni pa to edini razlog.

35Trditveno in dokazno breme za utemeljenost zahtevka iz neupravičene obogatitve je bilo na strani tožeče stranke, saj je tožeča stranka postavila zahtevek. Da bi bil njen zahtevek utemeljen, bi torej ona morala trditi in dokazati, da prva toženka obeh davščin ni plačala. Tožeča stranka se sklicuje na svoje trditve v 1. pripravljalni vlogi. V tej vlogi (l. št. 37) tožeča stranka sploh ni trdila, da prva toženka ni plačala obeh davščin, temveč je navajala le pravne razloge, zaradi katerih naj bi bila prva toženka v tem primeru sploh ne zavezana k plačilu davkov. Na te razloge je že bilo odgovorjeno tudi v tej sodbi. Le druga toženka je določno trdila v pripravljalni vlogi z dne 12. 6. 2013 (l. št. 120), da prva toženka davščin ni plačala. Dokaznih predlogov, kako to dokazati, ni dala. Pritožbe zoper sodbo ni vložila, in tudi odgovora na pritožbo ne. Trditev, da prva toženka ni plačala davščin, je ostala nedokazana. Domnevno zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ne more uveljavljati stranka, ki sama niti ni dala trditev, ki bi nemara lahko pripeljale do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, saj domnevna ali resnična kršitev določb pravdnega postopka niti ni bila storjena v razmerju do te stranke.

II. ZAHTEVEK ZOPER DRUGO TOŽENKO

36Utemeljena je pritožba, kolikor se nanaša na zahtevek iz zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka je od druge toženke upravičena zahtevati izplačilo zavarovalnine (921. člen OZ in 1. člen zavarovalne pogodbe).

37Zavarovalna pogodba se je v 2. členu glasila takole:

„Pri ugotavljanju zavarovančeve odgovornosti se uporabljajo določila:

- Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni listi SFRJ 2/1974)

- Obligacijskega zakonika (Uradni list št. 83/2001)“

38Druga toženka je določila pogodbe razumela tako, kot da se naj bi glede ugotavljanja odgovornosti uporabil ZPPCP-1 (iz leta 2003) in ne že dolgo neveljavni jugoslovanski ZPPCP iz leta 1974. Druga toženka se je na primer sklicevala na ZPPCP-1 že kar v odgovoru na tožbo (l. št. 20 = str. 2) vloge in potem na primer še v 1. pripravljalni vlogi (l. št. 44 = str. 2 vloge) kot zakonu, ki ureja obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Tožeča stranka tej interpretaciji ni nikoli ugovarjala, niti sedaj v pritožbenem postopku ne. Kot materialnopravni temelj za odločitev je torej pritožbeno sodišče vzelo ZPPCP-1 iz leta 2004 v v času nastanka škodnega dogodka veljavnem besedilu. Tudi pritožbeno sodišče namreč ne vidi nobenega posebnega razloga, zakaj bi stranki vztrajali pri uporabi jugoslovanskega ZPPCP še dolgo po tem, ko že ni več veljal.

39Odgovornost prevoznika je v ZPPCP-1 urejena v posebnem pod­poglavju, ki se je začel s 74. členom. V tem (t. j. sedmem) podpoglavju IV. poglavja je bilo določeno, za katere vrste škod odgovarja prevoznik naročniku. Odločilen je 74. člen ZPPCP-1, ki je jasno določal, da odgovarja prevoznik za izgubo tovora.

40Šesto podpoglavje IV. poglavja (63. do 73. člen ZPPCP-1) ni urejalo ničesar posebej glede same odgovornosti za izgubo tovora, temveč so ti členi urejali med drugim tudi, kako se graja prevoz v primeru poškodb tovora. V razmerju med tožečo stranko in prvim tožencem je tožena stranka ugotovila izgubo tovora, ne pa poškodb. Oba primera razlikuje že sam zakon (gl. 81. člen ZPPCP-1). Odgovornost prevoznika torej ureja le 7. podpoglavje (74. člen ZPPCP-1 in naslednji).

411. odstavek 6. člena prevozne pogodbe je določal, da prevoznik (tožeča stranka) nosi polno odgovornost za količino in kakovost blaga. Druge določbe te pogodbe so urejale še podrobnosti glede izgubljenega blaga. 1. odstavek 9. člena prevozne pogodbe je na primer urejal dovoljeno izgubo, tako imenovani kalo. Ker nobena od določb v sami prevozni pogodbi ni v ničemer zaostrila odgovornosti prevoznika samega v primerjavi z ZPPCP-1, mora druga toženka plačati zavarovalnino.

42Prvi toženki ni bilo treba ugovarjati v 7 dneh od prispetja ene od mnogih avto-cistern v namembno skladišče v R. (2. odstavek 70. člena ZPPCP-1), kar je bil razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke v prvostopenjski sodbi.

43Stranki sta namreč na dopusten način sami dogovorili, kako se bo ugotavljala količina prepeljane tovora. Ta način je sicer odstopal od v ZPPCP-1 v zakonu predvidenega, ni pa bil nedopusten, saj ZPPCP-1 ni prisilen predpis (1. odstavek 2. člena ZPPCP-1). Dogovor v prevozni pogodbi o ugotavljanju prepeljanih količin je bil celo smiseln glede na okoliščine, v katerih so se opravljali konkretni, zelo številni prevozi. Z ničemer ni posegel v samo odgovornost tožeče stranke, in še zlasti je ni z ničemer postrožil (glej tudi obrazložitev v r. št. 22 in nasl. te sodbe).

44Ker prevozna pogodba torej ni bila v nasprotju z zavarovalno pogodbo, niti z določbami ZPPCP-1 o odgovornosti prevoznika, mora druga toženka plačati zavarovalnino zaradi nastalega škodnega primera. Tako je bilo dogovorjeno s 1. členom zavarovalne pogodbe. Glede na to, da je bila dogovorjena odbitna franšiza (2. odstavek 11. člena zavarovalne pogodbe, je bilo potrebno upoštevati še njo. Glede na vrednost škode je bilo potrebno odšteti največjo mogočo odbitno franšizo. To je sicer druga toženka tudi ugovarjala (odgovor na tožbo z dne 28. 10. 2010, l. št. 22). Ta znaša protivrednost 500 USD v EUR.

45Tožeča stranka je od druge toženke zahtevala 10. 11. 2008 plačilo 74.068,84 EUR. Odbitna franšiza je znašala na dan postavitve zahtevka 387,86 EUR, izračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije 1,2891 USD za EUR na ta dan. Razlog, zaradi katerega je tožeča stranka zahtevala prav 74.068,84 EUR drugi toženki ni bil nepoznan, saj je na temelju garancije predhodno druga toženka plačala prvi toženki prav takšen znesek. Druga toženka bi zato morala po odštetju odbitne franšize plačati 73.680,98 EUR.

46Tožena stranka bi morala plačati glavnico v 14 dneh od prejema zahtevka (1. odstavek 12. člena zavarovalne pogodbe). 2. odstavek 943. člena OZ odlaga začetek teka zamudnih obresti, če je za ugotovitev, ali sploh obstaja obveznost zavarovalnica ali glede višine zneska, potreben določen čas. 2. odstavek 943. člena OZ torej daje zavarovalnici v morebitnem postopku ugovor podaljšanja roka za izplačilo zavarovalnine. Zavarovalnica mora trditi, koliko časa rabi, saj je odlog zapadlosti mogoč le za „določen čas“. Dolžino roka mora tudi utemeljiti. Koliko časa bi zavarovalnica rabila za eno ali drugo, ni trdila, niti utemeljila. Zamudne obresti so zato začele teči po 14 dneh od prejema zahtevka.

47Druga toženka (zavarovalnica) se je zahtevi za izplačilo uprla z utemeljitvijo, da odgovornost tožeče stranke še ni razjasnjena, vendar po njenem mnenju primanjkljaj blaga ni nastal pri tožeči stranki. V odgovoru na tožbo je še navedla, da so se zbirala obvestila zaradi suma storitve kaznivih dejanj. Povsem splošno je zanikala, da bi bila v zamudi (vse v odgovoru na tožbo, str. 5 = l. št. 22). V pripravljalni vlogi z dne 13. 6. 2013 je druga toženka tudi zanikala, da bi od 10. 11. 2008 naprej tekle zakonske zamudne obresti, ker niti obstoj niti višina obveznosti druge toženke še nista bila izkazana in dokazana. Tožena stranka je v isti vlogi navajala še, da po njenem mnenju škoda ni nastala v višini vrednosti bencina, zvišane za davščine, temveč le v višini vrednosti bencina (glej na navedenem mestu). Morebitne sporna pravna vprašanja glede same višine obveznosti niso dejstva, ki bi jih zavarovalnica lahko ugotavljala, temveč gre pri tem za pravno presojo. Morebitna napačna pravna presoja zavezane zavarovalnice pa ne sme iti v škodo upniku iz zavarovalne pogodbe. Če bi bilo kako drugače, bi lahko zavarovalnica z navajanjem pravnih razlogov odlagala zapadlost svoje dajatve.

48Tožeča stranka je neutemeljeno zahtevala zamudne obresti že od 10. 11. 2008. Glede na 1. odstavek 12. člena zavarovalne pogodbe so zamudne obresti začele teči šele s pretekom štirinajstih dni, to pa je bilo 25. 11. 2008 in ne 10. 11. 2008. Pritožba je torej neutemeljena, kolikor se nanaša na zamudne obresti za ta čas in na glavnico v višini 387,86 EUR.

III. STROŠKI POSTOPKA

1) Stroški prvostopenjskega postopka

49Ta pravdni postopek se je začel v letu 2010. V času do začetka stečajnega postopka je bila izdana prvostopenjska sodba, ki pa je bila s sklepom z dne 7. 11. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek prvostopenjskemu sodišču. Stečajni postopek nad tožečo stranko se je začel 12. 11. 2014, pravdni postopek takrat še ni bil končan. Toženke v postopku in stranski intervenient po trditvah tožeče stranke niso prijavili svoje terjatve v stečajnem postopku na tožečo stranko.

50Sodna praksa ni enotna glede tega, ali mora stranka pravdnega postopka prijaviti stroške še nekončanega pravdnega postopka v stečajnem postopku svojega nasprotnika (iz pravdnega postopka), ob predpostavki, da se je pravdni postopek začel še preden je ena od strank padla v stečaj in v času začetka stečajnega postopka pravdni postopke še ni bil končan. Zanesljivo je le, da upnik nosi breme prijave terjatev v stečajnem postopku (1. odstavek 269. člena ZFPPIPP). Prijavi lahko vse tiste terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Nastala terjatev pa je nekaj drugega kot zapadla terjatev. Posledica opustitve prijave je jasna: prenehanje terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika (5. odstavek 296. člena ZFPPIPP).

51Sodna praksa je glede prijave stroškov nedokončanega pravdnega postopka neenotna. Prevladujoča praksa je, da morajo biti stroški prijavljeni (tako odločbe VSM I Cpg 344/2014, VSM I Cpg 235/2012, VSK Cpg 111/2014, VSL I Cpg 1485/2012). Niso pa vse odločbe takšne: tako je VSL I Cpg 1502/2010 na primer odločila, da terjatve na povrnitev stroškov postopka v stečajnem postopku ni treba prijaviti in kljub temu ne preneha.

52Pritožbeno sodišče je mnenja, da pravdna stranka terjatve na plačilo stroškov nedokončanega pravnega postopka ni treba prijaviti v stečaju druge pravdne stranke, in kljub opustitvi prijave torej ta terjatev ni prenehala.

53Smisel stečajnega postopka je med drugim, da se poravnajo vse terjatve sorazmerno. Zato je treba terjatve prijaviti. Tudi nedenarne terjatve se spremenijo v denarne (253. člen ZFPPIPP), sicer bi enakomerno obravnavanje upnikov sploh ne bilo mogoče. Terjatev na povrnitev stroškov pravdnega postopka je ena sama (1. odstavek 151. člena ZPP) in do začetka stečajnega postopka še ni nujno sploh jasno, kolikšna bo. Že zato si je težko predstavljati, kako bi se lahko v stečajnem postopku sploh prijavilo terjatev na povrnitev stroškov (iz pravdnega postopka), saj sploh ni zanesljivo, da je ta že sploh vrednostno opredeljiva. Poleg tega je seveda prav do konca pravdnega postopka negotovo, kakšen bo sploh izid tega postopka, torej bi bila vsaka prijava (abstraktne) terjatve nujno vezana na pogoj, da bo v konkretnem postopku prijavitelj terjatve sploh upravičen do povrnitve kakršnihkoli stroškov. Prav tako ni jasno, kdo bo sploh njen dolžnik. Brez vsega tega pa terjatev še ne more nastati, vsaj ne v smislu ZFPPIPP.

54Že iz teh razlogov terjatve na povrnitev pravdnih stroškov ni mogoče razumeti kot nastale v trenutku začetka stečajnega postopka, če pravdni postopek še ni bil končan. Terjatev na povrnitev stroškov nastane zato šele s sodno odločbo. Takšno je tudi stališče literature (prispevek mag. Andreje Veselič na insolvenčni šoli z naslovom Možni odgovori na vprašanja, str. 18, izide predvidoma v Pravosodnem biltenu 2016, št. 2, 3 ali 4).

55Glede na to, da tožeča stranka s svojim zahtevkom zoper prvo toženko ni bila uspešna tudi pred pritožbenim sodiščem, ni potrebno spreminjati odločitve glede stroškov prve toženke in stranskega intervenienta na njeni strani.

56Pač pa je bilo potrebno spremeniti prvostopenjsko odločbo glede stroškov prvostopenjskega postopka, kolikor se je ta vodil zoper drugo toženko. Tožeča stranka je v tem postopku uspela, razen v neznatnem delu, to je glede 387,86 EUR od zahtevanih 74.068,84 EUR. Zato ji mora tožena stranka povrniti vse njene stroške pravdnega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).

57Ti stroški pa so znašali: sodna taksa v višini 1.317,00 EUR, nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 1.023,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 944,40 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in DDV v višini 20 %, skupaj 2.385,00 EUR za prvi prvostopenjski postopek. V ponovljenem postopku je bila upravičena še do nagrade za narok v višini 944,40 EUR, do povrnitve stroškov, ki jih je imela z izvedencem v višini 1.058,22 EUR in do DDV v višini 22 % od tega zneska, skupaj torej do 2.443,19 EUR.

58Skupni stroški obeh prvostopenjskih postopkov torej znašajo 4.801,19 EUR.

2) Stroški pritožbenega postopka

59Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov s pritožbo, kolikor je bila v pritožbenem postopku uspešna s svojo pritožbo. S pritožbo zoper odločitev o zahtevku zoper prvo toženko sicer ni imela uspeha. Zato mora povrniti stroške stranskemu intervenientu na strani prve toženke, ki je na pritožbo odgovoril. Povrniti mu mora 1.259,20 EUR po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in DDV v višini 22 %, skupaj torej 1.560,62 EUR.

60Druga toženka mora povrniti tožeči stranki sodno takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR, nagrado za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v višini 1.259,20 EUR, 20,00 EUR po tar. št. 6002 in DDV v višini 22 % od vsote prejšnjih postavk, skupaj torej 3.328,40 EUR.

3) Zamudne obresti od stroškov postopka

61Vsi stroški postopka bodo morali biti povrnjeni v 15 dneh od vročitve te odločbe. V primeru zamude s povrnitvijo, bo moral zamudnik plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ.

62Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.